pod črto / Jurij Gustinčič: Triumfalni fiasko

Glavni znanstveni svetovalec Sadama Huseina, Akir Hamudi Hasan Al Sadi, se je predal dan-dva po kaotičnem zavzetju Bagdada. Nemškemu dopisniku! Ta ga je odpeljal na ameriško poveljstvo, vendar šele po tem, ko sta se dogovorila za intervju za nemško televizijo.

Pogovor ne bi bil zanimiv, če ne bi bilo sicer pričakovane finese pri intervjuju, za katerega se je Iračan dogovoril z Nemcem, ne z Anglosaksoncem! Seveda je spet rekel, da orožja za množično uničevanje v Iraku ni in da se bodo Američani morali s tem sprijazniti.

Se bodo sprijaznili? Obtožba, da Iračani posedujejo tako orožje, je bila v središču opravičevanja napada. V današnjem svetu z njegovo psihološko površnostjo so mogoči različni izhodi. Tako orožje se lahko v puščavo privleče od drugod. Lahko se najdejo nove razbitine bomb za namestitev takega orožja in lahko se reče, da je to - to. Zmagovalec v vojni mora imeti prav, vedno ima. Lahko pa se vsa stvar pozabi! Neverjetna je sposobnost Američanov, da o čem ne govorijo več, in drugih, da se utrudijo.

Nekaj drugega si bomo zapomnili na koncu - je konec? - anglo-ameriškega pohoda. Izginotje nasprotnika v trenutku, ko bi morali gledati slavnost kapitulacije. In slavnost ponižanja poraženega.

Kje je Sadam, v teh prvih dneh po vstopu Američanov? Mogoče ga bodo našli, ko bo ta kolumna izšla, vendar do sedaj ga še niso. Kje so njegovi generali, svetovalci, krvniki? Kje je največji del republikanske garde, od katere se je pričakovalo, da bo vsaj teden-dva branila glavno mesto?

Zgodovina vojn ne pozna takega finala. Mogoče je, da bodo na koncu vse velikaše izvlekli iz lukenj. Vendar ostaja dejstvo, da so Američanom zavestno ukradli orgazem predaje. Vtis je, da je zmagovalec na začetku slavja resno oškodovan. Še več, da Sadam niti ni imel namena resno braniti državo. Supersilo je spravil v neprijetno negotovost.

Nad napadalcem od prvega dne visi katastrofa, o kateri ni niti premišljeval - razpad države, električnega omrežja, vodovoda, bolnišnic in vsega drugega. In grozljiv prizor splošne narodne kraje. Požig narodne knjižnice in, daleč bolj porazno, uničenje in kraja največje zbirke mezopotamske kulture, ene od zibelk svetovne civilizacije.

Ameriška vojska ima vtisnjen žig, vendar to ni oznaka zmagovalca, pač pa sramotni žig nekulturnosti. Da ne govorim o vtisu, da ima svet pred sabo nesposobneže, ki niso dostojni največje sile, od katere se pričakuje, da bo vodila svet.

Resnično, kako vodi svet? Je to pozitivno liderstvo, o katerem govori Bush (in drugi pred njim), ali negativno liderstvo, s katerim bi bilo bolje, da svet nima opravka?

Če je že premagan, tehnično je vsekakor, se je Sadam odvlekel, kamor se je odvlekel, z očitnim občutkom tistega, za kar tudi angleščina uporablja nemško besedo Schadenfreude. Vsi smo bili prisiljeni takoj videti upravičenost od Američanov tako zanikane predstave, da so ZDA tam samo zaradi nafte. Ameriška vojska je v Bagdadu takoj zaščitila ministrstvo za nafto, požigom in krajam pa je obrnila hrbet: to ni naše delo, so rekli.

Sadam se je vnaprej maščeval zmagovalcu tudi na drug, perfiden način. Iraku je vladala, kot komunistične partije vzhodne Evrope, ena in edina stranka, z rahlim priokusom socializma v bližnjevzhodni izkrivljeni varianti. Zmagovalci so sicer že s prvimi koraki oznanili lov na aktiviste stranke Baas. Rekli so, da jim bodo sodili - kdo bo sodil? Zmagovalna vojska (kot na Japonskem), posebna sodišča s priokusom Guantanama ali, bognedaj, tisto mednarodno sodišče, ki ga Bush ne priznava?

Irak je sredi kaosa seveda ostal z nedotaknjeno stranko Baas in s svojo zloglasno policijo. Zmagovalci potrebujejo "domače ljudi", da bodo državo vrnili v normalno - ha, normalno - stanje, kakršnega v zadnjih dveh stoletjih še nismo videli nikjer, po nobeni veliki zmagi. Wellington in orgije v Salamanci so bleda kopija.

Torej, kdo bo zares upravljal državo po Sadamovem izginotju? Vodili jo bodo kadri iz Baasa.

Namesto (ne)demokratične diktature - demokratična diktatura? Namesto urejene diktature kaotična diktatura?

Štiri nove ameriške baze ne bodo spremenile ozračja. Ah, da, Šiiti bodo lahko demonstrirali. Svobodno. Bomo videli, kam bo svoboda šiitskih demonstracij in islamske evforije pripeljala Irak. In ali se bodo ameriški gostje naslajali.

Kakšna pa bo prava "vloga" nesrečnih Združenih narodov? To bo bolj zanimivo gledati na Vzhodni reki. V Iraku bo svetovna organizacija delila hrano in zdravila. Na Vzhodni reki bo prizor precej bolj nenavaden.

Ameriška desnica (ki vlada) je to dete ameriške civilizacije že obsodila na tretjerazredno vlogo. Ne pa tudi preostali svet, ravno narobe. Združeni narodi so bili, seveda, vedno učinkoviti le kot je dovoljevalo združenje članov. Združenje članov jih bo sedaj, po sili razmer, uporabljalo za kljubovanje Ameriki. In člani bodo stali in kljubovali in nadlegovali in predlagali neprijetne amandmaje, na veliko zgražanje ali tiho nezadovoljstvo Washingtona.

Rekli so, da pomeni napad na Irak konec Združenih narodov. Ne, šele sedaj se bodo prebudili. Amerika jim je z odrekanjem Varnostnemu svetu vlila nekaj novih moči.

Kitajci imajo podzemno dvorano, kot muzej, s kipi na stotine okamnelih vojakov, ki kot da čakajo poziv v vojno. Ne verjamem, da bodo Sadamovi vojaki, če so bili kje na varnem pod zemljo, stopili na površje in se postrojili. Prej se bodo v novo življenje vmešali na potuhnjen, bližnjevzhodni način. Škodovali bodo tukaj, škodovali bodo tam.

V zgodovini so znani primeri fiaska, iz katerega se je rodila slava. Na premieri sta, na primer, pogorela tako Bizetova Carmen kot Verdijeva Traviata. V tem je razlika med opero in vojno. Vojna v Iraku je bila triumfalna na premieri, zdaj pa se mora bati fiaska na ponovitvah.

Carmen kot Verdijeva Traviata. V tem je razlika med opero in vojno. Vojna v Iraku je bila triumfalna na premieri, zdaj pa se mora bati fiaska na ponovitvah.