Južno od Kolpe

Stane Kavčič mi je skoraj ogorčeno pripovedoval, da po prvotni doktrini Jugoslovanske ljudske armade sploh ne bi bilo obrambe severne meje, to je Slovenije, ob problematični predpostavki, da bi napadli z Zahoda. Armada bi se vkopala za Kolpo in prepustila Slovenijo njeni usodi...

Senzacionalne besede iz pogovora Slobodana Miloševića in Borislava Jovića, da bi se bilo Slovenije najbolje znebiti (da bi se Beograd s svojim pravim sovražnikom soočil iz oči v oči), imajo, torej, korenine v trajnih razmišljanjih vrhov tedanje države.

Kavčič je tudi rekel, da je Slovenija protestirala in da so doktrino popravili. Branili bi "vso državo". Vtis ostaja: centralisti Slovenije niso nikoli imeli za neodtujljivi del. Potem smo odšli, drugi pa so si oddahnili.

Med nami in "njimi" ni šlo niti za preračunljivo zakonsko zvezo. Sploh ni šlo za zakonsko zvezo.

Tega sem se spomnil, ko sem pred kratkim prečkal Kolpo na poti v Beograd. Hrvatje so svoj del avtoceste do Beograda zelo lepo zgradili, Srbi pa z vsemi tistimi pomanjkljivostmi, ki izvirajo iz njihove duše. Nemarno. Mi jo sedaj na skrivaj tudi hitro gradimo, kljub doktrinam. Sicer bomo povzročili prvi veliki mednarodni prometni infarkt.

Narode prepoznamo po kaki vpadljivi podrobnosti. V njej je neko skrivno sporočilo. Američane, na primer, prepoznamo, ko, kot jaz, prvič naročimo pivo budweiser. Pivo proizvajajo v državi Wisconsin potomci Nemcev. Nisem ga dobil, ko sem njegovo ime izgovoril nemško, ampak šele, ko sem ga izgovoril ameriško, badvajzer. Natakar me je zbegano gledal, dokler nisem rekel ameriško pravilno! Le tako ga pozna. Američan v povprečju ve le tisto, na kar ga je navadilo okolje. Domišljija za življenje ni potrebna.

Nemci me osupljajo z obiljem anglicizmov (amerikanizmov). Noben evropski jezik jih ni prevzel toliko, če ne računam Rusov, ki svoj jezik tako bogatijo od nekdaj. Ponosni so na to, so mi rekli Nemci, ker s tem dokazujejo svoje odrekanje hegemonističnemu nacionalizmu.

Rus se postavlja s pregovornim preziranjem daljave. Če ga v vlaku 300 km pred Moskvo vprašate, koliko je še do Moskve, bo rekel: skoraj smo že tam.

Anglež, če je pravi, neopraskan, nosi v sebi sindrom Florence Nightingale. Reci londonskemu taksistu, da moraš nujno priti v bolnišnico. Vozil bo noro, mimo vseh predpisov.

Avto sem ustavil ob hrvaški avtocesti in naročil kapučino, vendar z natrenom. Ko je natakarica prinesla kavo brez natrena, sem ponovil prošnjo. Odgovor, prijazen, vendar odločen: eno tabletko sem že dala v kavo; bi radi še eno?

Naslednji dan sem naročil kapučino pri Ruskem carju, v središču Beograda. Imate natren, vprašam. Seveda, gospod, takoj. Natakar se čez nekaj minut vrne in mi sporoči, da je zadnji natren nekdo ravnokar ukradel. Naslednji dan mi je ravno tako prijazno povedal, da novega natrena še niso dobili.

Srbija zna čakati in se zato ne razburja. Na beograjski policijski postaji, kjer je treba prijaviti tujce, od gostitelja, pri katerem je tujec na obisku, zahtevajo obilno dokumentacijo. Predvsem lastniško potrdilo. Neomajno vztrajajo pri tem, da brez tega papirja ni dovoljenja: veste, časi so resni. Izredno stanje je šele pred kratkim odpravljeno. Ko mu poveste, da lastniškega potrdila trenutno ne morete prinesti, policist pokaže razumevanje: no, pa prinesite sosedovo!

Varnost države je, torej, odvisna od soseda. Zdaj se vsi trudijo oponašati Mercator, kjer nikoli ničesar ne zmanjka in na dobavo kakršnegakoli blaga ni treba čakati. Vsi sledijo Mercatorju - približno.

S haaškim sodiščem se častni Srb ne more in se najbrž v duši nikoli ne bo sprijaznil, tudi po uboju Đinđića in po razkritju neverjetne razširjenosti mafije ne. Ubili so tudi enega bivšega predsednika države (Stambolića). Povezanost mafije s prejšnjim režimom pa je tako očitna, da Srb prvič dopušča možnost, da za vse težave niso krive tuje mahinacije.

Srbija je pretresena, Đinđićev pogreb pa lahko primerjamo le z Rankovićevim pogrebom. Tisti, ki so Đinđića še včeraj oštevali kot "kalnega človeka", ga imajo za mučenika, če ne svetnika. Odslej veljajo, po tradiciji, za kalne ljudi tisti okrog pokojnega premiera, ki so preživeli! Da bi oprali svoje ime, bi morali najprej postati mučeniki.

Bil sem na Aleji velikanov, kjer je grob Zorana Đinđića prekrit z velikimi venci. Pravijo, da je bilo tudi veliko lepih šopkov. Izginili so kmalu po pogrebu. Pravijo: Romi. To se vedno najprej reče.

Ciniki trdijo, da bodo barake, ki so jih zgradili brez statičnih meritev na strehah mnogih zgradb, z dovoljenji, dobljenimi s podkupovanjem, kmalu zamenjale nove, po isti poti. Mogoče to ni točno. To je drama Srbije. Gre v isti smeri kot preostala Evropa, vendar z globoko vsajenim nezaupanjem vase. Vsak vsakomur pripisuje skrite motive.

Politiki niti v drugih državah ne ljubijo drug drugega, vendar samo v Srbiji to kažejo s tolikšnim patosom. Srb o sebi ne misli dobro, to tudi pove, vendar s ponosno opombo: drugačni smo. Tega je vesel.

Južno od Kolpe doživiš presenečenja, kot je bilo tisto, da natakarica sama daje natren v kavo. Mi smo seveda veseli, prepričani, da spadamo v vljudnejši svet. Vendar čutimo, tako mimogrede, tudi prednost juga: kraji južno od Kolpe niso dolgočasni, kot znamo biti mi.

P. S.: Medtem sem doživel podoben "incident" z natrenom, vnaprej dodanim kavi, tudi v Ljubljani. Zagotavljajo mi, da cvetje včasih kradejo tudi na Žalah. Mogoče nevidni zid, ki loči dolgočasnost od nedolgočasnosti, ni neprebojen.