pod črto / Jurij Gustinčič: Je bil to fiasko?

Vladimir Putin, ki precej uspešno prikazuje Rusijo kot večjo silo, kakršna se zdi Američanom, je našel formulo za Bushev in Blairov izhod iz nelagodnosti kljub zmagi v Iraku. Vse bolj je jasno, da orožja za množično uničenje - tega raison d'etre za zapad - ni in ga ni bilo. Pride Rus in to zadrego prekrije z vzklikom, da "bi bilo treba po vsem svetu preveriti, ali imajo orožje za množično uničenje".

Ogromen opravek, potrebna bi bila čas in sistem. Zato ne bi bilo več časa za iskanje po Iraku. Ne bi bilo niti umestno. Moči svetovne politike bi bilo treba usmeriti na - ves svet.

Bush bi lahko bil svojemu osebnemu prijatelju z Brda že zato hvaležen. Ampak to v ameriških očeh niti ni pomembno. Sam Rumsfeld, za njim pa tudi njegov pomočnik Wolfowitz (avtor teorije o preventivni vojni), je rekel, da je povsem mogoče, da orožja v Iraku ni. Da je bilo uničeno v zadnjem trenutku, ali nekaj takega. Zadeva je preteklost.

Pomembno naj bi bilo eno: Amerika je želela odstraniti enega najavtentičnejših diktatorjev, Sadama, in to je storila. Varnostni svet je sedaj sprejel novo resolucijo - in pri tem pozabil na prejšnjo -, ta je nekako uzakonila napad, ki ga njegova večina, z Rusijo in Francijo na čelu, ni hotela odobriti. Svet se je še enkrat uklonil enostranskosti supersile.

Bodimo pošteni in se vprašajmo, česar se vsak bralec te kolumne spomni, če je bral tisto pred nekaj tedni. Napisal sem, da je ameriška zmaga v Iraku tehnična, da pa je vse skupaj pravzaprav fiasko. Imenoval sem ga "triumfalni fiasko" v vojni, v kateri zmagovalcem ni uspelo ujeti glavnega zločinca, samega Sadama!

In velikega dela njegovega orožja - tistega orožja, od katerega imajo poraženci precej več koristi kot od sredstev za množično uničenje. Majhnega orožja!

Vprašajmo se torej, ali je Amerika zmagala tudi v drugih pogledih poleg tehničnega, torej v tem, da je zasedla živčne točke, razposlala patrole, postavila guvernerje in prisilila svet, da se celo formalno, prek Varnostnega sveta, sprijazni z ameriškim podvigom in s samo idejo enostranskosti.

Od velike in večne ameriške želje, da bi bili ljubljeni, tako ali tako ni ostalo veliko. In dobila je Amerika, se zdi, tudi vlado, ki ji ni do tega. Pomembno je biti zmagovalec, čustva so postranska.

Razposlane so ponudbe za obnovo Iraka. Razumljivo - ameriške multinacionalke vodijo. Irak bo gradil predvsem Bechtel, v katerega upravnem odboru sedijo tudi ministri bivših administracij. Drugi bodo dobili majhne koščke kolača - predvsem tisti, ki so bili na strani ki so podpirali Washington. Ne Francozi in ne Nemci.

Rusi? To vprašanje je odprto. Če Putin zgreši, lahko Američani "svojemu" Iraku odpišejo ravno tiste ogromne dolgove, ki bi jih moral vrniti Rusiji.

Smo potem daleč od fiaska? Se že moramo posuti s pepelom?

Obstajajo majhne uganke, ki jih je treba prej rešiti. Na primer: le v nekaj dneh je zdaj v Iraku padlo šest ameriških vojakov. Pokosili so jih enega za drugim v uličnih zasedah, zahrbtno, nepričakovano. V tistem Bagdadu, kjer so pred očmi svetovnega televizijskega občinstva sneli Sadamov spomenik, potem ko so glavo najprej ovili z ameriško zastavo.

Teh šest ubitih vojakov - ki jim bodo sledile, ena za drugo, nove žrtve - predstavlja drugo plat ameriške tehnične zmage, morebiti bolj neposredno kot opustošena država, katastrofa zdravstvene oskrbe, nejasnost, kako bo sestavljena prva marionetna vlada pod poveljstvom ameriškega guvernerja. Ravno to razvlečeno ubijanje vojakov je tista neprijetnost, ki bi lahko tiščala Washington bolj kot pritajene kritike, ki še vedno prihajajo od zunaj.

Lažje se je rokovati s Chiracom vpadljivo hladno. Lažje se je do Nemčije obnašati, da je manj pomembna kot Litva, da ne govorim o Poljski, ki jo zaradi kakih sto vojakov v Iraku predstavljajo kot veliko silo. Težje je nositi breme z okusom krvi, ki je dediščina vojaške zmage.

O zmagi ni nihče dvomil. Rekli smo ji tehnična, ker so jo dosegli v skoraj komičnem nesorazmerju oboroženih moči med Ameriko in - ne le Iraka, ampak tudi preostalega sveta.

Vendar opozorilo za prihodnost: razširjena je zato predstava o nesposobnosti urediti razmere v osvojeni državi. Podira se predstava o ameriški superorganiziranosti, o tempu, s katerim na kraju samem domorodcem kažejo, kaj je to civilizacija!

Domorodcem? Domorodci bi, po Rumsfeldu, morali biti vsi drugi, preostali svet. Da ne bi kdo spoznal, da je na svetu vsaj deset držav, ki bi Irak, civilizacijsko, postavile hitreje na noge.

Iz sovjetske zgodovine bi veljalo vzeti dva primera triumfa, v katerem se je skrival fiasko - fiasko, rojen iz triumfa: Madžarska 1956 in Čehoslovaška 1968. Sovjetska zadušitev madžarskega upora se je ovenčala s tistim, s čimer se zavzetje Bagdada ni: ubili so Imreta Nagyja. Zavzetje Prage, zgodaj zjutraj, je bilo izvedeno tako brezhibno, da je New York Times temu posvetil študijo, polno navdušenja. Dubčeka pa so sovjetski specialci vlekli za lase iz zgradbe Centralnega komiteja. To sta bila triumfa velike sile, ki sta načela temelje sistema! Madžarsko in Čehoslovaško je "izgubila" čez dvajset let.

Američanom pa še Sadama ni uspelo uloviti! Na ulici se morajo ozirati okrog sebe, da jih ne bi napadli iz zasede. Prišle bodo večje zasede. Politične. Organizacijske. Etnične. Verske. Trki filozofij življenja. Ne bodo pomagale ne letalonosilke, ne rakete, ne multinacionalke. Niti osramočenost nasprotnikov akcije proti Iraku.

Dobro je rekel Putin: na svetu je še orožje za množično uničenje. Ne dlakocepimo torej in ne govorimo o Iraku. Pozabimo na to. Rešilna formula za Putinovega prijatelja z Brda.

Sem se zmotil? Ni bil triumf, pa tudi fiasko ne. Kaj je bilo? O odgovoru jutri ne bodo prepričani niti Američani.