pod črto / Jurij Gustinčič: Bežati iz Evrope?

Mimogredni vtis. Vozim se iz Trsta v Gorico in, na začetku neke stranske ulice, zagledam napis. Z zelo majhnimi črkami piše Ulica Otona Župančiča. To, seveda, ni nobena senzacija. Ob cesti je slovenska vas, z manjšinskimi pravicami.

Najbolj neposredno sem se soočil s stvarnostjo Evrope. V vasi živi manjšina. In se kot taka trudi biti prepoznana. Že majhni narodi imajo s tem težave. Manjšina se mora za to precej bolj truditi.

Pravzaprav imamo dve Evropi in pol. Evropo velikih narodov. Evropo majhnih narodov. In tisto polovično Evropo. To so manjšine.

Zdaj naj bi se vse to zlilo v neko motno zamišljeno celoto, o kateri je sanjal že Victor Hugo. Po njegovo naj bi to bile združene države Evrope, skoraj tako kot ameriške.

Kako lepo to zveni! Če bi lahko zaobšli stvarnost celine. Ta je neizprosna. Kakorkoli bodo na koncu izpadla pogajanja o točni delitvi moči v Uniji, se pred tem surovim dejstvom ne da pobegniti. Demografske prednosti bodo na en ali drugi način, lep ali grd, prevladale. Nekaj največjih - Nemčija, Francija, Britanija (morala bi tudi Italija, vendar se Berlusconi, kot Milošević pri Srbih, trudi, da bi Italija zaradi njegovih klovnarij svoje mesto izgubila) - bo hotelo pomeniti več kot drugi. Vse retuše, ki jih bodo zahtevali manjši in za katere se bodo borili, ne bodo mogle spremeniti te resnice. Izjema bi lahko bila, ironično, jezik. Naval angleščine kot jezika sveta je naredil tudi nekoč velike jezike skromnejše. Branilci tudi najmanjših se ne bojijo več toliko ne nemščine, ne italijanščine, ne francoščine. Tudi ti jeziki so se uvrstili med majhne. Postali so bolj demokratični.

Kdo ve. Morebiti bomo doživeli, da bo sporazumevanje med ljudmi postalo podobno tistemu v mestu, ki ga izjemno spoštujem, v Montrealu. Njegovi prebivalci brez težav, čisto naravno, prehajajo iz enega, angleškega, v drugega, francoskega, in nazaj. Razen krčevitih priseljencev, seveda iz Evrope, ki bi, četudi so Kanadčani, radi bili "pravi Američani". Želijo, da njihovi otroci govorijo angleško in nič drugega.

Pierre Elliot Trudeau ni bil deležen njihovega občudovanja, ko je v parlamentu virtuozno prehajal iz angleščine v francoščino, kar sredi povedi. Jaz sem ga občudoval.

Bomo videli, kako bo na naši celini. Vsak Evropejec naj bi virtuozno obvladal dva ali več jezikov. Tako, kot hitro prehajamo iz ene države v drugo. To je priložnost ne le za strpno, ampak tudi nadarjeno življenje. Najbolj nadarjeno, čemur bi se Američani težko prilagodili. Ne govorijo jezikov. Ne znajo, po večini, niti špansko. Da o jezikih Indijancev niti ne govorimo.

Žalosten sem bil, ko sem v Arizoni, v obcestnem Holiday innu sredi rezervata Navajo, slišal, kako se stari Indijanec s svojo indijansko ženo pogovarja - angleško.

Ni pomembno ali ne bo več pomembno, ali je ena ali druga nacija skrojena samo iz enega etničnega platna. Prihajajoče "tuje" platno bo dopolnjevalo "prvinsko" kulturo. Narodi se ne bodo zlivali, v skupnosti bodo raznovrstni.

Vse to lepo zveni in govori v prid neki multilateralnosti Evrope - če me ne bi preganjal eden najnovejših fenomenov. Za velike v Evropi me ni strah. Zadosti se šopirijo kot zaščitniki evropske posebnosti in nosilci tradicionalne velikodržavne kulture. Ne le Francozi in Britanci (ki so kot nekakšen berlinski zid nacionalne suverenosti!), ampak tudi Nemci, ki so s Schroederjem končno dobili pogum, da se spet imenujejo veliki narod z lastno politiko. O Rusih ne bom nič rekel. Pa ja ne bodo nekoč zaprosili v sprejem v Evropsko unijo! Le zakaj, moj bog.

Ne, strah me je za majhne. Zadnje čase se vedejo, kot da bi najraje šli iz Evrope! Razumem, seveda, da se bojijo velikodržavnosti velikih sosed. Ampak, zakaj bežati? In to ob Ameriki v neki atlantski prostor. Tudi samo ime, atlanticizem, so si izposodili.

Vse bi, vendar ne brez Amerike. Ta nenadni skok iz sentimentalnega evropeizma v nejasni atlanticizem bega. Sicer pa, poglejmo sebe.

Govori v prid Evropi postajajo standardni, suhi, rutinski. Čudne stvari nas vznemirjajo, to je vznemirjajo naše vrhove. Na primer, kako se bomo dokopali do nekaj kvadratnih metrov za naše vojake v Iraku. Kar bi ustrezalo Bushu v njegovi vse težji iraški pustolovščini.

Tiste, ki so njegove težave predvideli, seveda obtožujejo antiamerikanizma. Daleč od resnice. Opozorila, kako neplodno bo to v Iraku, so prihajala predvsem od ljudi, ki imajo Ameriko radi.

Kandidati za sodelovanje pri okupaciji sicer pravijo, da bi vskočili le, če bo to odobril, z novo resolucijo ali vsaj z dopolnilom k stari, varnostni svet. Kaj je ta varnostni svet, neki modernizirani blagoslov? In odkod prepričanje, da ves svet enako upošteva blagoslov tega varnostnega sveta? Le organ je kot vsi drugi. Njegova priljubljenost in ugled nihata od primera do primera. Vsak narod mora imeti lastno trdno mnenje. In se po njemu ravnati.

Po spletu zgodovinske nujnosti - zaradi tega ne krivim Busha, tako bi bilo tudi s katerimkoli drugim predsednikom, še posebej, če bi bil povprečen - Amerika začenja živeti od nenehne ekspanzije konfliktov. Evropa pa, ravno narobe, živi, ali bi hotela živeti, od miru, ko bi imela čas in denar, da bi lahko dohitela Ameriko.

Naj nam veliki v Evropi še tako niso všeč, oni so to pomembno razliko večinoma dojeli. Mnogi med majhnimi pa so se nenadoma znašli med pomagači ekspanzije sporov. Najbrž še sami ne dojemajo, kako se je to zgodilo. Formalno so vsi za Evropo. Neformalno komaj napol.