Kolumna / Jurij Gustinčič: Je samoodrekanje mogoče?

Mar ni smešno, spominjati se Rousseauja in njegove misli, da je človek otrok narave, ki ga ovira pošast civilizacije? Človek od narave beži. Civilizacija - tudi kadar kljub vsem protislovjem (jedrska energija) osrečuje človeka - duši njegove naravne instinkte.

Če si to želi ali ne, človeški rod stoji na razpotju, o katerem je pisal veliki moralist. Ob vseh dosežkih človeškega uma se je prisiljen vprašati, kako ohraniti vsaj toliko narave, kolikor je že ni neusmiljeno uničil. Se lahko človek ustavi, premisli in ugotovi, da mora biti civilizacija strogo omejena - čeprav bi se s tem strinjal že Tolstoj -, in začne živeti preprosteje, na pogled bolj robato, če ne "primitivno"?

Nikita Hruščov je nekaj časa oznanjal, da bo osebni avtomobil v zasebni lasti nadomestil s popolno socializacijo transporta. Seveda mu niso prisluhnili niti lastni državljani, še naprej so sanjali o oplih in mercedesih.

Zamisel je propadla, še preden so jo v obravnavo dobili partijski komiteji. Avtomobil nikjer ne zbuja nobenega dvoma, čeprav nas niti najsodobnejše in najširše avtostrade niso rešile prekletstva zastojev - doživeli jih bomo tudi na najboljših nemških avtocestah in v okolici Los Angelesa!

Že sem - morda že večkrat - omenjal odpirač za konzerve. Ne morem si kaj, da se ne bi vrnil k temu fenomenu nepotrebnega, a zaželenega. V trenutku, ko sem ga zagledal v hiši ameriških prijateljev, se mi je v misli prikradel Rousseau.

Čeprav se prav vsaka konzerva z lahkoto odpre z ročnim odpiračem, so imeli prijatelji v kuhinji električnega! Potreben ni bil niti najmanjši pritisk roke. Zazdelo se mi je, da sem navzoč pri izničenju človekove naravne moči. Roke je vsaj malo vendarle treba premikati.

Človek bi moral, namesto da iz postelje z daljinskim upravljalnikom odpira vrata, vklaplja televizor ali avtomat za kavo, vstajati in se gibati. Pa tile air-conditioni. Podnebne razmere se porazno spreminjajo in neizbežen bi bil globok premislek o varčevanju z energijo velikih, globalnih - danes tako priljubljena beseda - razsežnosti. Namesto tega smo na pragu širitve klimatskih naprav iz Amerike, kjer brez njih ni več človeka vrednega življenja, v Evropo. Kmalu bo še zadnji dobri stari slovenski hotel imel takšno napravo tudi v svoji zadnji sobi.

Nekoč sem starejšega Američana vprašal, kako so se znašli njegovi predniki. So poleti trpeli? Skomignil je z rameni. Na stropu so imeli ventilatorje, pred tem pa so se ljudje ponoči zavijali v mokre rjuhe. In spali.No,Francozi bodo po zadnji vročinski strahoti rekli , da je "klima" potrebna za golo preživetje...

Ko pomislimo na zelo možno pomanjkanje vode - kako se je živelo pred nekaj stoletji? V Beogradu je pred dvajsetimi leti umen župan, arhitekt svetovnega slovesa Bogdanović, svetoval manj tuširanja. Strašno? Manjša poraba vode ni preprečila Cervantesu in Shakespearu, da bi ustvarila nesmrtne mojstrovine, prav tako ni ovirala Mozarta pri skladanju, čeprav se je moral v svoji ozki dunajski hiši brez dvigala vzpenjati po strmih stopnicah do četrtega nadstropja (umrl je od prevelikih količin punča).

Mrk v vzhodnem delu Združenih držav. Državljani so se z njim sprijaznili brez preplaha. To ni le psihološka posledica 11. septembra, ki jih je naučil sprejemati življenjske pretrese, ampak tudi rutina. Mrke so doživljali že prej. Veliki zatemnitvi v šestdesetih letih je devet mescev pozneje sledilo občutno povečanje števila rojstev. Ljudje so torej dolgočasje teme plodno izrabili.

Težko je sicer reči kaj takega, toda zatemnitve - ki jih bomo še doživljali, v Ameriki in drugod - so po svoje priporočljive. Mar ne bi zmogle razsvetliti človekove otopelosti in ga naučiti samoodrekanja? Razmere bodo poskrbele, da bo samoodrekanje, če nič drugega, postalo vsaj "tema dneva".

Svetovni turizem? Koliko ljudi se je že odreklo potovanju v Mojzesovo obljubljeno deželo, pa v Indonezijo, nekateri pa se, preden se odpravijo na Nil, vprašajo, ali so dovolj hladnokrvni za to. Američani razmišljajo, ali naj v državo spuščajo tujce brez potnega lista z elektronsko kodo.

Zgodovino so vrednotili po stopnjah napredka. Če izvzamemo zgodnji srednji vek, je pot v tako imenovani zahodni civilizaciji vedno vodila k novim odkritjem in novemu obvladovanju narave. Leonardu se je mudilo vnaprej odkrivati stvari, ki so danes naša vsakdanjost. Zdaj pa bi morali reševati kraljestvo živali in gozdove. Samoodrekanje je več kot nujno. Ga bomo sposobni?

Mislim, da ne. Poglejmo posledice 11. septembra. Zaradi njega naj bi ljudje začeli razmišljati o odnosih v svetu in razlikah v njem, o tem, kako pomiriti siromašne dele sveta, kjer se tamkajšnji (bogati!) skrajneži urijo v nasilju zoper največje onesnaževalce narave. Treba bi bilo torej najti skupen jezik pomiritve, ki bi skrajnežem odvzel raison d'etre.

Namesto tega površen boj proti terorizmu, pogosto na napačnem kraju, kjer terorizma ni, vendar se komu zdi, da bo prav tam obglavil zmaja.

Zaradi sedanjih vojn, z blagoslovom Združenih narodov ali brez njega, planet nazaduje politično, gospodarsko in medicinsko. Od samoodrekanja se oddaljujemo. Rousseau je mrtev, da bolj ne bi mogel biti.

Evropa bo hitro dobila dvakrat več klimatskih naprav, kot jih ima zdaj. Za to bo porabljala vse sedanje ali na novo odkrite vire energije. Želela bo še boljše mobilne telefone, o njihovem sevanju ne bo pretirano razmišljala. Vse več bo tudi daljinskih upravljalnikov.

Človek preprosto ni otrok narave, ampak njena napaka. In tak želi ostati.