pod črto / Jurij Gustinčič: Kje je Mladić? Vem in ne vem.

Mladića ni v Srbiji. Tako odločno minister Batić. Kako to vemo? Preprosto. Če bi bil tukaj, bi to vedeli in bi ga aretirali. Problematičen odgovor se ponuja z gotovostjo, ki ji je težko oporekati.

Tam čez, na Hrvaškem, pa: vemo, kje se skriva general Gotovina. Tako Carla del Ponte. Odgovor se glasi: mogoče je. Ampak, veste, to je tako težko za hrvaška čustva.

Miroslav Krleža je menil, da so si Srbi in Hrvatje precej bližje, kot si sami želijo verjeti. Kaj takega se zdi nacionalistom na obeh straneh bogokletno. Carla del Ponte že leta - ob vse večji, se zdi, ravnodušnosti Američanov in še koga - dokazuje nekaj, kar se kot ob steno odbija od omahovanja vlad v Beogradu in Zagrebu pri lovu na generala.

General je na Balkanu posebna zverina. Če se skriva, potem za ulov ne zadostujejo dokazi krivde. General stoji nad pojmom nedolžnosti in krivde. Je general (nacionalni junak).

Bolj kot kdajkoli prej je simbol nacionalizma. Pred kratkim sem bil v družbi beograjskih literatov. Med njimi so bili taki, ki so se, na glas ali potiho, upirali Miloševiću. In drugi, ki so, na čelu z imeni, kakršno je ime akademika Medakovića, ustanovili komite za obrambo Karadžića. In Mladića. Nacionalnih junakov.

Enega teh drugih sem vprašal, kaj se mu zdi, kje bi lahko bil general Mladić. Pogledal me je naravnost v oči: "Včeraj sva bila na kavi."

Rekel bi, da včeraj nista bila na kavi. Ampak ni pomembno. Mladić je legenda. Obtožbe, da je pošiljal muslimane v smrt, pred tem pa njihovim otrokom ponujal čokolado, so brezpredmetne. Butajo ob skalo višje resnice, o kateri duša nacionalista ne dvomi.

Dve leti po sojenju v Haagu in še daljšem lovu na Karadžića in Mladića je resnica za nekatere bolj neprebojna kot kdajkoli prej. Kot da je to poslednji okop nacionalnega ponosa. Vse, kar mu je ostalo. V Beogradu in v Zagrebu. Četudi bi Mladića in Gotovino na koncu ujeli, bo višja resnica še vedno živela. Ta ni odvisna od pravnih dokazov. Ni odvisna niti od krika, da je treba " narediti vse" zaradi vstopa v Evropsko unijo.

Nato je morebiti nekaj drugega. O vstopu v to atlantsko povezavo se ne govori z gnusom. Ravno narobe, to je postalo modna tema. Beograd je poln govoric o tem, da bo srbski vojak - kot si ga predstavljajo predvsem Američani - kmalu šel v Afganistan, če že ne bo mogel iti v Irak. Generala, ki bi jih tam vodil, pa že ne bodo preganjali zaradi neprijetnosti na Kosovu v preteklosti.

Politika nacionalistov, ki jim morda ne bodo več želeli stopiti na prste, prijetno združuje ideale kljubovanja z ustrežljivostjo do "povezave". Da se združijo ali sobivajo eni ob drugih.

Najuglednejši srbski vojaški komentator (Hrvat, čigar oče je Slovenec) je objavil članek o tem, kako Pentagon lepo sprejema srbske častnike. Tam so pustili svojega častnika za zveze: "Dobil je svojo pisarno in se v maskirni uniformi z našitkom vojske Srbije in Črne gore sprehaja po hodnikih in komunicira z ameriškimi častniki. Zagotovo ni slučajno ostal v Tampi, ker je osrednje poveljstvo, zadolženo za operacije v Afganistanu in Iraku."

Ne drži, da ne lovijo nobenih figur, omadeževanih z genocidom in drugimi zločini v zadnji balkanski vojni. Lovijo jih, vendar imajo pred velikimi ukazovalci odločilno prednost majhni izvršitelji. Raje lovijo tiste, ki so, neposredno, streljali na premiera Đinđića, težje pa tiste, ki so jih najeli in jim plačali. Govori se, da sedi ukazovalec v srbski vladi, seveda pa se takoj širi zgražanje nad mediji, ki to trdijo.

Dolga je pot od ujetja izvršitelja do ukazovalca, mogoče se nikoli ne pride na konec te poti. Kdo ve, mogoče je okužba policijske in sodne skromnosti celo širša od balkanskega prostora. Ali je ne poznamo tudi mi? Kako težka je pot od barab, ki so preteple novinarja Petka, do tistih, mogoče ne ravno neuglednih oseb, ki so si tega želele, če ne že neposredno naročile?

V Nišu je ponoreli policaj ubil štiri kolege - vsi so prišli s Kosova. Ubite so pokopali, pred njihovimi grobovi pa je visoki predstavnik prisegal, da je Kosovo vendarle srbsko in da se bo nacionalna pravica tja vrnila . Ne glede na to, kaj pravijo Holbrook in drugi odposlanci svetovne politike.

Menijo, da se je v Nišu zgodil "vietnamski sindrom". Pri tem se misli takole: če je Ameriki dovoljeno, da se spoštujejo junaki s psihičnimi posledicami, zakaj jih ne bi smeli imeti in jih opravičevati tudi mi? In biti potiho ponosni nanje? Američani spoštujejo žrtve sindroma, tudi mi jih bomo.

Po vseh spoznanjih o zgrešeni politiki Srbija očitno potrebuje Kosovo, da bi spregovorila duša. Kot Hrvaška za duševno olajšanje potrebuje izključno gospodarsko cono na Jadranu in vzklike, da Slovenija nima stika z odprtim morjem. Kako močno se to sliši. Nam pa ostane vsaj fatamorgana meje na Mirni.

Mi pač nismo na Balkanu.

Skupina slovenskih Ultrasrbov pa si daje duška z jadikovanjem nad odtujevanjem njihovih otrok v slovenskih šolah. Jadikujejo v navzočnosti in ob razumevanju nekega tujega veleposlanika.

Dragoljub Mičunović, demokrat, ki sedaj kandidira za predsednika Srbije, je vzkliknil: "Vsaka restavracija ima vodjo strežbe, mi pa bi imeli državo brez predsednika!" Imeli bodo predsednika. Kako bodo le uskladili potrebe evropske realnosti z bolečino nacionalne duše?