pod črto / Jurij Gustinčič: Ujetniki lastne pomembnosti

Londončani so vojskovodjo, ki je iz njihove države povedel zaveznike v Normandijo, pričakali srčno in navdušeno, brez kakršnekoli propagande. Vsi so bili na ulicah, Eisenhower se je v odprti limuzini komaj prebijal skozi množico. Sedel je na polici z nogami na zadnjih sedežih. Tu in tam je kaka mlada ženska stekla skozi ohlapen kordon policistov in ga poskušala poljubiti.

Trenutek spontane zveze med "voditeljem" in "množico". Nihče ni resno premišljeval - morebiti niti navzoča tajna služba -, da bi se lahko zgodilo karkoli neprijetnega. Atentat na Kennedyja je bil štiri leta stran.

Ah, da, bili smo v hladni vojni! Hruščov je ravno teatralno zavrnil prihod na sestanek na vrhu s taistim Eikom. Nad odnosi med velesilama je visela senca U-2, ki so ga sneli nad sovjetskim teritorijem.

Vse je bila groza vohunjenja, ki je bilo obojestransko. Hruščov se je pripravljal na iztovarjanje raket na Kubi. Pa vendar - vladalo je normalno mednarodno vzdušje.

Kako se je vse spremenilo! "Voditeljem" so odvzeli vsako možnost za stik z "ljudmi". Če ne gre za zrežirano predstavo. Agenti se sploh ne trudijo biti neopazni. Ravno narobe, oni so v prvem planu. Vseeno je, ali je "ljudi" v stiku z "voditeljem" sploh videti.

Ni več opravičevanja. Kot so se ameriški vojaki nehali opravičevati, ko v Bagdadu rušijo hiše na lovu za "teroristi".

Naprezanje, da se voditelje zaščiti pred fizično nevarnostjo, ni več nekaj, zaradi česar bi se bilo treba v javnosti opravičevati. Zaščita je bila glavna tema Bushevega obiska Blaira. Zakaj bi ta obisk sploh imel kakršenkoli diplomatski pomen, če je pa britanski premier gostu prodal če že ne duše, pa vsaj živce in telo. Tvegal je svoj položaj zaradi Iraka in ... Busha.

Angleži tako ali tako plačujejo davek spremenjenim varnostnim razmeram. Čisto resno premišljujejo o uvedbi osebnih izkaznic, kot poldemokratični, v njihovih očeh, Evropejci, čeprav se jim to zdi zgodovinsko nesprejemljivo.

Tudi najopreznejši skakalci čez plot so se v angleških hotelih prijavljali kot "gospod in gospa Smith". Osebno življenje je bilo absolutno zaščiteno. Nihče ni nikogar legitimiral.

Opravičujem se. To ne pri Angležih ne pri Francozih ni veljalo za tujce. Pisca teh vrstic so, skupaj s soprogo, kot tujega dopisnika redno vabili na policijsko postajo na prijateljska zasliševanja. Vedeli so, kdaj so prestopili mejo. Opravičili so se pisno, s podpisom ministra, ko je protestiral, zakaj soprogo zaslišujejo ločeno, brez moževe navzočnosti, in jo vprašujejo, ali ne bi raje ostala v demokraciji namesto vrnitve (v komunistični kotel).

Demokracija je pazila, da je ostala v mejah dovoljene radovednosti. Nič več od tega. In v taistem Londonu so obiskovalce spuščali k spomeniku neznanemu junaku skozi geigerjeva vrata. Z zahtevo, naj dajo iz žepov in damskih torbic vse kovinske predmete.

Človekoljubne organizacije brez trohice sramu sporočajo, da umikajo svoje ljudi z nevarnih območij ...

Seveda so obstajali režimi, ki so municiozno zaščito voditeljev že zdavnaj pripeljali do dovršenosti. Pustimo zgodovino, ko se varnost ni spoštovala v imenu junaštva. Napoleon je imel izpostavljanje osebni nevarnosti za del svoje imperatorske slave. Preden se je povzpel na prestol, je v italijanski kampanji, na primer, jurišal na konju v samo središče bitke.

Stalin je bil drugačen. Slikali so ga z ljudmi, najraje z otroci, le da so te prizore dolgo pripravljali. Hruščov pa je sprejel jugoslovanskega veleposlanika v Sočiju in plaval z njim, vendar je pazil, da se mu Črnogorec v vodi ne bi preveč približal.

Lahko bi pohvalili Tita. V tistem prvem obdobju, ko so se ga Sovjeti poskušali znebiti. Tistega dne, ko je Pravda objavila anatemo, se je šel slikat z mladinskimi delovnimi brigadami v Novem Beogradu. Pozneje je režija postala precej bolj zapletena.

Svet se je začel spreminjati. Po uboju Kennedyja se je začelo odločno ograjevanje "voditelja" od "ljudi". V imenu ljudi, seveda. In demokracije, pozneje.

Papež je ravno izjavil, v zvezi z gradnjo zidu, ki naj bi dokončno in za vedno ločil Palestince od Izraela, da "sveta dežela ne potrebuje zidov, ampak mostove". Mostovi bodo morali iti prek zidov, nekako. To bo zelo spremenilo tudi življenje tiste posebne vrste ljudi, ki jih označujemo kot voditelje. Usojeno jim je - to pravim brez obtoževanja, niso sami krivi za to -, da so ujetniki svoje lastne pomembnosti. Vse bodo imeli, ampak življenje bo prevzela navideznost. Vse bo narejeno navidezno zanje, tudi ljudje.

Da bi se počutil kot doma, so Bushu v Londonu dali del središča mesta. Ljudem, ki bi radi protestirali, je to še omogočeno - toda od daleč, navidezno.

Imamo življenje in imamo, vse bolj, zrežirano virtualno življenje voditeljev. Ne bomo kmalu imeli tudi virtualnih voditeljev? Rekel sem, da niso sami krivi, krive so okrutne okoliščine modernega sveta. Voditelji so tragični liki. Ne. Ker želijo in verjamejo, da je vodenje odvisno od njih, postajajo tragikomični liki.