pod črto / Jurij Gustinčič: Sadamovi zobje

Prizor, ko ameriški vojaški zdravnik pregleduje zobe Sadamu Huseinu, ravnokar izbezanemu iz neke luknje, je tako simptomatičen! Kaj lahko rečemo o tem, kako bodo zadeve potekale? Absolutno ničesar.

To niti ne bi bilo pomembno in čakali bi brez napetosti, če ne bi bilo ravno Sadamovo prijetje svojčas razglašeno za tisto najvišjo točko, brez katere si ni bilo mogoče predstavljati zmage. Dobili ga bomo, so javno vzklikali vsi po vrsti, s predsednikom vred, živega ali mrtvega.

Tudi takrat je bilo med Američani nekaj mislečih ljudi, ki niso skrivali, da dajejo prednost prijetju mrtvega. Prav, za del Iračanov in drugih Arabcev bi tako postal idol v smrti. Američanom in vsem, ki jih podpirajo, pa tudi drugim, ki jih ne podpirajo, pa bi bilo lažje, če bi se Sadamovo telo že ohladilo.

Toliko političnih razprtij bi izginilo. Iraški spor bi postal preprostejši. Tako pa smo morali s posredništvom vojaške policije spremljati, kako mu gledajo v zobe, kot konju na sejmu. Kdo ve, zobje so lahko v najboljši formi. Pred sodiščem, ne vemo še, katerim in kakšnim - Američani bodo poskrbeli, da nikakor ne bo resnično mednarodno -, bi stal razmeroma zdrav človek, ki se zaveda, da ga vidi ves svet, in sicer svet, ki ima glede krize, in s tem tudi glede njega, globoko deljena mnenja.

Pred pol leta sem se opogumil presojati o izidu vojne. Rekel sem, da si je Amerika izbojevala "tehnično zmago", ne pa tudi politične. Ali sem in v kolikšni meri sem imel prav?

Američani, roko na srce, sedaj odločajo o vsem. Iraški svet , predhodnica vlade, sestavljena iz emigrantov (kot vzhodnoevropske vlade pod sovjetsko okupacijo!), lahko govori, kar hoče, Američani jo bodo poslušali le, če bodo hoteli ali ko bodo zaradi javnega mnenja v Evropi in arabskem svetu morali.

Nisem prepričan, da celo beseda "tehnična" ni bila premočna, saj je po koncu uradne vojne umrlo toliko ameriških vojakov. In precej več Iračanov. Prav, ameriška vojska vendarle nadzoruje državo kot tako. Nekako. Letališča so tako zaščitena, da lahko pristane celo predsednik ZDA.

Tehnična zmaga, taka ali drugačna, je vendarle vse, o čemer lahko govorimo. Pred nami se kopičijo velike in nepredvidljive težave. Kdo bo imel korist od iraškega dohodka? Kdo bo uredil odnose med tremi etnično religijskimi množicami? Kdo bo prepričal večino Iračanov, da je okupacija od boga dani blagoslov, ne pa nacionalna sramota? Kdo lahko predvidi, kaj se bo pri sosedih zgodilo jutri?

To ne pomeni, da vodilni dejavnik, ameriški, sploh ne ve, kaj bi rad. Dva citata moram navesti, čeprav citati lahko pomenijo smrt za vsako kolumno. Prvi je iz Wall Street Journala, ideološkega glasila ameriškega kapitala: "Irak je sedaj preizkusni teren, na katerem bomo videli, ali lahko svobodni trg ameriškega stila vtisnemo v arabski svet."

Drugi, bolj zlovešč, je iz kolikor toliko objektivnega New York Timesa: "Gverilska vojna je vse močnejša, ameriški vojaki pa začenjajo cele vasi obdajati z bodečo žico. Vojaki v posameznih primerih rušijo hiše, ker mislijo, da jih uporabljajo iraški napadalci. Začeli so tudi loviti sorodnike osumljenih gverilcev, v upanju, da jih bodo s tem prisilili k predaji."

Palestina zdaj. Partizanska vojna v Sloveniji in preostali tedanji Jugoslaviji pred šestdesetimi leti. Neverjetno, kako malo novega je v spopadih tega sveta.

To, česar si želi ameriška desnica - lahko pa bi si, s figovim listom, tudi Clintonova liberalna vlada -, je tako staro. V Iraku iščejo plodna tla za novo kolonizacijo. Od stare se razlikuje predvsem po tem, da lahko, z malo potlačevanja lastne narave, dobi mednarodno priznanje pod egido Združenih narodov.

Današnji administraciji niti to ne gre lahko od rok. Najraje bi brez svojega otroka, Združenih narodov. Irak pa je bleščeče dokazal, da niti supersila ni absolutna supersila. Potrebuje te presnete demokratične Evropejce, ne more čisto zaobiti Francozov in Nemcev.

Če ne bi bilo tega, bi bila komaj opazna razlika med Filipini, nekoč, in Irakom zdaj.

Vrnimo se na začetek, k Sadamovim zobem. Vojaki, ki so ga izvlekli iz luknje blizu Tikrita, so ravnali po pravilih. Zdravnik ga je pregledal takoj, da ne bi bilo pozneje kakih zapletov, ne samo zdravstvenih. Pikantna je le odločitev, da to v istem trenutku tudi pokažejo vsemu svetu. Da bi ves svet videl Sadamovo ničevost, ne le zaradi razmršene brade in las, ampak tudi zaradi odprtih ust, v katera mu zdravnik sveti z baterijo.

Da bi to bila slika, po kateri bi pozneje sodili o Sadamu. Poniževanje diktatorja, ovekovečena mizernost.

Kot da gledamo žival pred zakolom. Američani, prepričan sem, o takem vtisu sploh niso premišljevali. Njihova predstava o zdravniškem postopku je drugačna od evropske, samo poglejte zdravnike pred električnim stolom. Motijo se le, če so želeli doseči tudi kak pomembnejši učinek.

Smešno in tragično. Preostalemu svetu se je v tistih trenutkih Sadam malo smilil. Kaj pa se bo iz teh vtisov izcimilo, bomo šele videli. Ti zobje lahko še začnejo boleti - druge.