Nemško-francosko spravo je omogočil nemški poraz v prvi svetovni vojni. Stresemann in Briandt sta za to dobila Nobelovo nagrado. Te nagrade veljajo, kolikor pač veljajo, njihovo povprečje niti ni tako visoko. Neizbežnost sprave dveh največjih celinskih sil (poleg Rusije) je takrat najbolje ubesedil pisatelj, ne politik, Thomas Mann, ko je rekel, da "brez francosko-nemške sprave ne bo celotne Evrope".
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nemško-francosko spravo je omogočil nemški poraz v prvi svetovni vojni. Stresemann in Briandt sta za to dobila Nobelovo nagrado. Te nagrade veljajo, kolikor pač veljajo, njihovo povprečje niti ni tako visoko. Neizbežnost sprave dveh največjih celinskih sil (poleg Rusije) je takrat najbolje ubesedil pisatelj, ne politik, Thomas Mann, ko je rekel, da "brez francosko-nemške sprave ne bo celotne Evrope".
Po 2. svetovni vojni je tako mislil in v tem smislu med Nemci deloval Konrad Adenauer, vendar s takrat neizogibno omejitvijo, da mora biti Nemčija tesno povezana z ... z zahodno Evropo. Vzhodna je bila tako ali tako izbrisana iz načrtov diplomacije vse do - spet Adenauerjevega - odpiranja proti vzhodu, ampak s tem so razumeli odpiranje proti Rusiji.
Evropejci so se, kljub hladni vojni ali ravno zaradi nje, morali navaditi tudi "odpuščati" in "pozabiti". To se je v bistvu tudi dogajalo. Nemci pa so morali še naprej stati pred vrati. Kot največja gospodarska sila so mirno in pripravljeno sprejeli položaj kaznovanega učenca demokracije, ki mora stati v kotu.
Želja, da bi se iz svojega dobrega, vendar strogo zgodovini podrejenega položaja izvlekli tudi formalno, je tlela, obzirno jo je prvi poskušal uresničiti Helmut Kohl šele pred dvanajstimi leti. Začetek je bil neroden. Gosta, ameriškega predsednika Reagana, je odpeljal na pokopališče navadnih nemških vojakov, pozabili pa so, dejansko ali ne, da tam ležijo tudi neki esesovci!
Majhen, ampak hitro pozabljen škandal.
Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo obrnjena težka stran zgodovine. Ampak morala je biti obrnjena. Tako je vedno. Vsi so čutili, da tako ne gre naprej. Za druge biti "vse", na ceremonialnem parketu pa biti "nič"? Ko je Kohl dobesedno prosjačil, naj ga pripustijo k proslavi v Normandiji, ob obletnici izkrcanja, je pravzaprav naredil prvi pogumnejši korak. Tiho je dal vedeti, da enakopravnost v zahodni zvezi ne bo dopuščala takega nemšega zgodovinskega bremena.
Kohla so odločno odrinili. Predvsem, seveda, Francozi. Seveda? Ja, ne samo zaradi te, ampak tudi zaradi prejšnje vojne! Ali niso nemški generali leta 1914 hoteli ne samo Alzacije in Lorene, ampak tudi Normandijo, zaradi nahajališč rude, pa tudi Toulon?
Kako se stvari spreminjajo. Kako se lahko spremenijo Francozi. Bodimo pozorni na to značilnost zgodovine. Lahko spremeni stvari.Zdaj je Francoz (Chirac) ta, ki vabi Nemca (Schroederja), naj junija prisostvuje - enakopravno - slavnostim v Normandiji. Kako Nemci to sprejemajo? Opozarjam na njihov stil tudi zato, ker se z idejo spravitve neskončno dolgo, brez opaznega uspeha, ukvarjamo tudi mi.
Dve možnosti sprave sta. Prva je, da se obe strani širokogrudno strinjata, da imata obe prav, po svoje, da so stališča obeh strani enako dostojna zgodovinskega priznanja, da sta obe strani krivi, da ni nobena stran kriva, da je stran, ki so jo razglasili za poraženo (in krivo), imela dobre razloge, da se je vedla, kot se je vedla, prva stran pa tudi ni imela prav ...
Takoj prepoznamo naše poteze in naše spore ...
Druga možnost je, spet se vračamo k Normandiji, da stvari, zgodovinsko, ostanejo take, kot so bile ves ta čas po vojni določene , da pa se tisti strani, ki ji doslej niso dovoljevali dostopa, omogoči navzočnost, ker je pustila za sabo sramoto kesanja za storjene grehe. Da prisostvuje ceremoniji, ne da bi kdo spremenil negativno stališče do njene vloge, še več, sama je to v popolnosti sprejela in zdaj dostojanstveno stoji, ker je priznala grehe. Ne zahteva pravice do ugovora.
V nasprotju z našim primerom - kateremu konca še desetletja ne bo videti - se je Nemčija dostojanstveno sprijaznila z že ugotovljeno resnico.
Nemci so, seveda, razpoloženi ne samo veličastno skromno, ampak tudi pragmatično! Navzočnost v Normandiji se jim zelo izplača. Smešno bi bilo, če bi zahtevali kaka olepševanja ali popravke zgodovine. Še na misel jim ne pride, da sedaj ne bi hoteli veljati za poražene in osramočene.
Kancler se je rodil, ko se je vojna končevala, njegov oče je umrl kot navaden vojak. V Rusiji, s katere predsednikom sta si že izmenjevala obiske v zasebnih stanovanjih. V tem, da ni zahteval niti malo olepševanja zgodovine, je veličina modernega politika.
Slišijo se osamljeni glasovi, da vabilo Nemcem vendarle odseva neokusnost. 2. svetovna vojna in Hitler nista nekaj, kar bi bilo pozabljeno niti po pol stoletja. Protestira pa se brez patosa. Niso proti povabilu Nemcev v Normandijo, ampak reflektorji pa le naj ne bodo premočni. Da se ne bi preveč videlo, kako Chirac in Schroeder igrata v "političnem duetu" kot vodji nove osi, ki začenja vladati v evropski politiki, pa naj mi drugi to hočemo ali ne (o "weimarskem trikotniku" s Poljsko Francozi najraje molčijo).
Prepozno. Lahko le premišljujemo, ali je francosko-nemška os oblikovana kot dejavnik odpora ameriški prevladi ali le kot vrsta protiuteži. Bolj verjetno je, da je zamisel skromna. Za kaj več v Evropi ne le, da primanjkuje moči, ampak tudi prave volje ni.
Naj so Nemci in Francozi dejavnik proti Ameriki ali dejavnik ob Ameriki, tukaj so. Z njimi imamo v Evropi opravka. To bo potrdila tudi nemška prisotnost v Normandiji. Nemci bodo tam izstopali v vlogi dobrih poraženih prijateljev.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi