Kolumna / Jurij Gustinčič: Sveta ne bo vodil nihče

Vsakega poročevalca iz Združenih narodov bi moralo biti sram, ko bi se spomnil, kako šaljivo se je vedel do peščice ljudi, ki po kuloarjih generalne skupščine vsako leto prirejajo tiskovne konference o svetovni vladi. Zdi se, da so prišli z drugega planeta. Ali pa so nezreli fanatični zagovorniki neuresničljive, za mnoge smešne ideje, da bi svet upravljali z enega mesta. S proporcionalno udeležbo vseh in v imenu vseh.

Na Japonskem obstaja tudi inštitut, ki preučuje tako končno ureditev očitnega svetovnega kaosa. Saj veste, preprečitev vseh vojn, vsesplošna razorožitev, svetovna valuta, skupna gospodarska politika z odpravo razlik med bogatimi in revnimi.

Japoncem je uspelo ustanoviti podružnice v kakšnih tridesetih državah - ne vem, ali so poskušali tudi pri nas. Do sedaj ni nobena podružnica za vstop v organizacijo plačala niti centa.

Misel na to smešno idejo me je obšla zdaj, ko na obrobju najtežje krize v zadnjem času - Irak in poskus umirjanja stanja na Bližnjem vzhodu, z majhnimi dopuščanji Izraela in katastrofalnimi Palestincev - vidim, da v Evropi resno premišljujejo o nekakšnem skupnem vodilnem centru. Američanom bi pustili tisto, kar je že njihovo, prevladujočo vlogo - vendar takšno, da bi se resneje pogovarjali z Evropo (s kom v Evropi?); mogoče bi se pa tudi Pentagon lahko strinjal, da bi kakšnemu manj pomembnemu sektorju celo njegovim vojakom poveljeval evropski general.

Nato bi, razumljivo, ostal. Mogoče bi komu vendarle lahko prišlo na misel, da bi vprašal (tega ni še nihče izustil): če si Nato za vsako ceno želi preseči okvirje te celine in javno izraža željo, da bi zakrvavel tudi v Aziji, ali se ne bi spodobilo, da bi dobil tudi kakšnega neevropskega člana? Azijskega (Turčija ne želi veljati za azijsko državo).

Evropa ni rekla niti besedice o izrazito kolonialnem fenomenu te demokratične vojaško-politične ustanove! Bojevala bi se v Iraku in drugod, pa vse sami Evropejci?!

Bi tako šli po poti oblikovanja enotne svetovne ureditve? Da ne rečem svetovne vlade. Zlo terorizma kot glavna tarča skupnega delovanja ločuje in združuje svet, ampak ločevanja je še vedno več. Kakšno univerzalno reševanje kriz! Da o svetovni vladi niti ne govorim.

Tam v Iraku je neki fanatični islamski duhovnik, z obličjem in brado kot ustvarjenima za Hollywood, organiziral vstajo proti okupaciji. In kaj so mu, vsaj na začetku, sporočali iz Washingtona? Da ga bodo ujeli in ubili. Smo prav slišali - duhovnika bodo ubili? Bi si upali v podobni hipotetični situaciji objaviti lov na glavo kakšnega kardinala ali anglikanskega škofa? Ali vsaj pravoslavnega metropolita? Pravijo, da ne gre za vojno z islamom. S kom pa potem?

“Evropska ideja” o skupnem upravljanju vojne in kriz je povsem utopična. Začnimo pri majhnih rečeh. Vendar to pot nekaj o Evropejcih, ne o Američanih. Zaradi terorizma naj bi se povsem združile tajne obveščevalne službe evropskih establišmentov. Intelligence service, Druga služba, Zvezna informativna služba, kakor se že zavito imenujejo. Do tega je daleč, ne veliko manj kot do svetovne vlade. Britanci, Francozi, Nemci si ne želijo, da bi jih drugi toliko poznali, želijo si samo sodelovati, pazljivi so ne le ob sovražnikih, ampak tudi ob prijateljih.

Globoko v duši si Evropa ne želi, da bi Američani nehali voditi. Samo lepše naj se vedejo. Mogoče gre preprosto za to, da ne vodi človek kot Bush, ampak oseba lepih iluzij. Brzezinski je izdal že ne vem katero knjigo po vrsti o tem, da Amerika nikakor ne sme iti v izolacijo, ker se bo “globalni Balkan”, kot sam vidi svet, prekucnil v brezno kaosa.

Vendar, ne sme se voditi zviška, ukazujoče, s sarkazmom nadmoči. Tako Brzezinski. Tej predstavi o civiliziranem ukazovanju se zoperstavlja veteran ameriške diplomacije, avtor glavne teorije iz hladne vojne, tiste o “zadrževanju” Sovjetov. Kennan. Neusmiljeno pravi: “Temu planetu ne bo nikoli nihče vladal iz enega političnega centra, četudi bi imel največjo vojaško moč.”

Izberimo torej med Brzezinskim, ki meni, da svet brez Amerike ne more narediti nobenega razumnega koraka, in, to pot ameriškim, realističnim skepticizmom. Obema se zdi aroganca škodljiva. Star, moder, z opazovanjem kriz prežet Kennan svojim sodržavljanom priporoča, naj se rešijo iluzij, Brzezinski pa si samo želi, da bi bile iluzije lepše izražene.

Pravzaprav je najpraktičnejša varianta skupnega delovanja tista, ki je najmanj uresničljiva, pa vendar tako lepa. Ameriških predsednikov, ki pač vodijo svet, ne bi volili samo Američani, ampak tudi drugi. Vsaj tisti iz Evrope. Seveda predvsem iz zahodne .

Druge bi samo mimogrede vprašali. Tako daleč, da bi nekega predsednika volil ves svet, ne bi bila pripravljena iti niti Evropa.

Z vsem tem ne bo nič. Zdi se le, da niti Združene države ne bodo nikoli vodile sveta. In ne pozneje Kitajska. Svetovne vlade pa ne bo.