pod črto / Jurij Gustinčič: Steroidi? Zakaj pa ne.

Imperator Teodizij je antične olimpijske igre, za katere naivno pravijo, da bi nam morale biti moralni vzor, prepovedal v 4. stoletju našega štetja. Poleg verskih je bil glavni razlog njihova profesionalizacija in kovanje dobička. Torej za ti dve nadlogi ne bomo obtoževali kapitalizma, ki nam ju vsiljuje v vse pore športnega in tudi siceršnjega življenja. Poznali so ju tudi stari Grki.

Morebiti drži, da je med potekom takratnih iger vladal meddržavni mir, vendar je bil nacionalizem, ki preplavlja sodobne olimpiade, znan tudi starim Grkom. Zmagovalce so izdatno povzdigovali in nagrajevali, trgovanje in bogastvo sta bila tudi takrat povezana z dogodkom, ki ga je šele romantizem 19. stoletja razglasil za ideal čistosti.

Naj se smejemo ali naj občudujemo, kako je Leon Štukelj, kot je pripovedoval, potoval na tiste olimpijske igre? V tretjem razredu potniškega vlaka, brez spremstva, maserja, zdravnika, organizatorja in oseb brez točno določene funkcije. Preprosto, le s svojo željo in odločnostjo.

Pravljica za otroke, vprašanje pa je, ali današnji otroci v tej skromnosti najdejo karkoli, kar je dostojno občudovanja, da o posnemanju niti ne govorim. Kaj so olimpijske igre danes?

Gosta zmes komercialnega duha in ambicij - ne le športnikov, ampak tudi celih divizij pomožnega osebja in multikorporacij, ki pripravljajo športnike, in držav, ki bodo iztržile kaj za svoj položaj, za možnost na volitvah, če jih imajo, ali kaj drugega, če so diktature.

Atenam vladajo multikorporacije. Po mestu se širi - tega ne bomo slišali po televiziji ali brali v tabloidih - duh organiziranega in apliciranega strahu. Izraža ga že navzočnost več kot sto tisoč varnostnikov, za katerih plače bodo odšteli več kot milijardo evrov. Za športniki oprezajo lovci na nedovoljene substance, ki bi jih udeleženci olimpijskih iger lahko zaužili. Na olimpiadi nihče nikomur ne verjame.

So substance resnično prepovedane? Katere so že in katere šele bodo? Nekaj grških atletov in eno Rusinjo (ko tole pišem) so osramočene izgnali. Meni je iskreno žal zanje. Zadeve so tako nedorečene, večina dodajanja substanc, od različnih steroidov do anabolikov, je tako znanstveno dovršena, da so meje dovoljenega in nedovoljenega začasne.

Na Tour de France o tem pravzaprav sploh ne premišljujejo. Zoperstavljanja so formalna, gre za vsem znano in sprejemljivo javno laž.

Američani so že zdavnaj hoteli prestopiti današnje meje, ko je multikorporacija Balco prevzela prehrano in povečevanje moči atletov. Njena prizadevnost je bila tako očitna, da so uvedli preiskavo. In jo čez nekaj časa potlačili.

Iskreni Carl Lewis je našel izhod, dostojen kurtizane, ki se je končno poročila. Ja, jemal je psevdoephedrin, ephedrin in - moj bog, kakšna beseda - phenilpropanolamin, ampak to je bilo prej. Potem je, tako kot tudi nekateri drugi, postal "čist". Kot pri mafiji. Dobri kršitelji zakona na koncu preidejo v "legitimno dejavnost".

Arnold Schwarzenegger se je odločil, da bo povedal resnico, ko je kariero bodibilderja in atleta-igralca obesil na klin in vstopil v donosno kalifornijsko politiko. Ja, guverner je nekoč jemal anabolike, brez katerih ni napredka v vročični bitki za najvišja mesta v atletiki. Med njo in politiko pravzaprav ni razlik. Ampak guverner Kalifornije je sedaj v "legitimnem poslu".

Živimo, in tega niti ne opazimo kaj dosti, v časih sprejetih ali sprejemljivih laži. Kaj je namen od zdravnikov priporočene in bruseljski birokraciji brezplačno zagotovljene viagre? Ja, to, da lahko moški pred ženskami, s katerimi deli posteljo (ali zadnji sedež avtomobila), skrije nezadostno moškost.

Mamila? Se bomo res izogibali stvarnosti, ko tisto, kar je prepovedovano, postaja polzakonito ali povsem zakonito (ali pa bo tako postalo jutri)? Nizozemska je naredila prve poštene korake z "lahkimi" drogami, naredili jih bodo tudi drugi (moja pripomba: ne jemljem mamil, ker sem nekoč poskusil marihuano; tako je delovala name, da sem se ustrašil ponovitve).

Puritanske države bodo zadnje, newyorška in losangeleška visoka družba pa ima jemanje kokaina že dolgo za znamenje dobrega okusa in pripadnosti eliti.

Doping je v športu preveč razširjen, menijo tudi tisti, ki ga širijo, da bi ga lahko povsem iztrebili. Doping ne bo izginil, divizije, ki ga bodo iskale, pa se bodo povečale. Začarani krog. Začarani krog česa? Začarani krog tistega, kar oblikuje sožitje velikega biznisa, farmacevtike, lekarniške večine in zbeganosti mladih ljudi, ki hočejo osvojiti zlato.

Gre tudi brez zlata, kot dokazuje navdušenje naše vodilne atletinje, ko je osvojila bronasto medaljo: "Zame je to zlata medalja!"

Za naše občinstvo tudi. Svet bo tako laže prenesel pogled v strašljive denarne prepade, ki rastejo pred mesti, kjer potekajo olimpijske igre, v nasprotju z vsemi zakoni zdrave denarniške pameti. Pa vse do prestolnic, ki bi pozabile vse nacionalne potrebe, samo da bi se dostojno predstavile in da bi bile prepoznavne.

Prepoznavne? Ah, ne, to nismo samo mi. Američani so pred atenskimi igrami resno sanjali, da morajo, kot supersila. pobrati vse - vse! - zlate medalje. Ali bi že lahko bili veliki s samo štiridesetimi?!

Na zgražanja zaradi navadnih steroidov pozabimo. Svet jih bo na nizozemski način že nekako udomačil. V sodobnem svetu je pomemben rezultat, ne pot do njega. Jaz bi steroide dovolil čimprej, da bo manj hinavščine.