pod črto / Jurij Gustinčič: Drugi term

Eno je jasno: videti mora biti kot človek, iz kakršnega zrastejo "veliki predsedniki". Ah, ja, za to je potreben drugi term. Ni ga ameriškega predsednika, ki bi ga naknadno razglasili za velikega, če je odslužil samo štiri leta.

Torej odpadejo tako Hoover kot Bush starejši in Carter. Slednji kljub temu, da je izposloval prvi pravi mir med Izraelci in Arabci ter Južni Ameriki vsilil upoštevanje demokracije in človekovih pravic. Pripisali so mu neodločnost in naivno iskrenost, četudi je to odlikovalo tudi nekatere "velike predsednike". Ni bil "velik", padel je na izpitu za drugi term.

Drugotermaše in poldrugotermaše prej ali slej razglasijo za velike. Ravnokar so to čast posmrtno podelili Reaganu. Velik se vsem zdi tudi Truman - s samo termom in pol. Ne pa tudi Johnson, tudi s poldrugim termom.

Johnson je odstopil od kandidature za pravi drugi term, pokopal ga je Vietnam. To je bil neuspeh, ne zato, ker se je podal v pustolovščino, ampak zato, ker ni zmagal. Pozneje so Američani iz Vietnama tudi bežali, o Johnsonu pa so vsi pozabili celo to, da je bil arhitekt rasne enakopravnosti in socialnih pravic.

Eisenhower je v očeh nacije šele naknadno postal "veliki predsednik".Po drugem termu , ki so mu ga dali kljub težkemu srčnemu infarktu . Četudi je bil slaven vojskovodja, je sovražil vojno. Korejsko vojno je končal s polovično zmago. Modroval je o prihodnosti Amerike in menil, da je zanjo in za preostali svet nevaren "vojaško-industrijski kompleks", ki se je takrat oblikoval. Nič dobrega za človeštvo ni pričakoval od njega. Ne vem pa, ali je to vplivalo na navadne državljane. Morebiti so ga imeli radi samo zato, ker je deloval sproščeno in ker je veliko igral golf.

In tista uganka, Nixon. Še en poldrugotermaš. Kaj so ljudje tako cenili, da so ga na drugih volitvah izvolili celo z "lavino" (landslide) ?

No, s Sovjeti je oblikoval "kondominij" supersil. No, vzpostavil je odnose z edino državo, ki bi to še lahko postala, s Kitajsko. No, govoril je v imenu "neme večine". No, obljubil je konec vietnamske vojne (med volitvami za drugi term pa je vdrl v Kambodžo!). No, niso mu zaupali, vendar so verjeli, da pozna vse trike, kot kakšen Berlusconi, le da iznajdljivejši in prepričljivejši.

Morebiti je najbolj otipljiv in uravnovešen uspeh dosegel Clinton. Ni se niti vojskoval niti je ZDA vlekel iz vojne, le prestrašil se je, ko so po prahu vlekli tiste marince v Somaliji. Je pa dosegel najmanjšo nezaposlenost in najnižjo inflacijo v zadnjih tridesetih letih! Zlahka so mu pogledali skozi prste pri manjših skokih čez plot - to je konec puritanstva. Veliko jih verjame, da bi Clinton, ki ni ne levi ne desni politik, ampak preprosto politik, zmagal tudi tretjič, če bi kongres to dovolil.

Iz teh površnih primerjav se nikakor ne da razbrati, kaj je bilo odločilno: trkanje po prsih, kot supersila, ali pripravljenost na realizem, četudi ob vojaškem umiku. Panorama ameriškega predsedniškega uspeha ostaja zamegljena. Zmaga se lahko z vstopanjem v vojno - zaradi istega se lahko tudi izgubi. Da se zmagati s končanjem vojne, potem pa se spotakniti na nekakšnem Watergateu. Tako zelo spotakniti, da padlemu predsedniku ni dovoljeno na newyorški Peti aveniji kupiti stanovanje.

Vrnimo se k epizodi, ki morebiti najbolje pojasnjuje rebus predsedniških volitev. K pokojnemu Reaganu, seveda. K drugorazrednemu igralcu, radijskemu voditelju, guvernerju, predsedniku.

Ko je nanj streljal in ga težko ranil neuravnovešeni mladenič, Reagan ni hotel, da bi ga iz rešilca v operacijsko dvorano odnesli na nosilih. Šel je peš, z neko šalo . Svoje pomanjkljivosti - pozabljanje, spotikanje na stopnicah (ki je Carterja v podobnih okoliščinah drago stalo), šale (tajnica je pripovedovala, da je vedno vedela, kdaj prihaja predsednik, saj se je vedno že od daleč slišal smeh), vse to je vstopilo v arzenal politične veščine. Reagan je bil uspešen, ker je vedno deloval kot uspešen, tudi kadar je so se mu dogajale nerodnosti.

Ljudje imajo nagonsko raje take ljudi, vsak se pred težavami čuti nekako bolj gotovega. Takrat je vseeno, ali je predsednik ali kandidat za predsednika bližji konzervativni ali liberalni politiki. Bil sem na predvolilnem soočenju Reagana in Carterja v Clevelandu. Carter je iskreno prostodušno rekel, da je za mir, njegova hči da je to ravnokar rekla. Reagan se je nasmehnil: "No, že spet." . V tem trenutku je Carter že izgubil.

Sedaj imamo Busha mlajšega in Kerryja. Prvi deluje prostodušno, z vsemi svojimi očitnimi pomanjkljivostmi, mešanjem pojmov in protislovji,denimo v mnenju, da se vojne proti terorizmu ne da dobiti, potem pa , da se je da in da se jo tudi bo. Veliko ljudi je, ki v vsem tem vidijo nekaj, kar jim je blizu in ker je človeško. Drugi ima očitno prav, ko govori o Iraku (katastrofa, pravi), vendar je gromko patetičen, brez kančka vsaj cirkuške duhovitosti.

Glede na to, v kakšno močvirje je zabredel Bush, bi ljudje morali dati priložnost Kerryju. Kot nekoč Eisenhowerju. Bo res tako?

V politiki, pa ne samo ameriški, ne zmaguje politika, ampak človek. Prej človek s pomanjkljivostmi, vendar s smehom, kot človek brez takih pomanjkljivosti, vendar tudi brez duha. In zapomnimo si:če bi Bush dobil drugi term,bo "veliki predsednik"...