Kolumna / Jurij Gustinčič: Klofuta ali darilo

Trenutek je bil izbran s precejšnjim smislom za mednarodne - in ameriške - razmere. Nekaj dni pred predsedniškimi volitvami. Kulisa je bila skoraj teatralna. Osama bin Laden, stvor, ki ga Busheva Amerika preganja že tri leta, proti kateremu je organizirala vse, kar se je organizirati dalo, ki ga je treba ujeti živega ali mrtvega, katerega so "skoraj že" ujeli v hribih Tora Bora, ki se morebiti komaj še drži, zagotovo ves izčrpan, mogoče pa tudi bolan, proti kateremu so ustanovili koalicijo, zaradi katerega so - brez neposrednega, zato pa z lažnim razlogom - okupirali Irak, povezujoč ga z - že ujetim - Sadamom Huseinom, ta človek se je v najlepših arabskih oblačilih pojavil na - razumljivo - arabski televiziji in imel govor za Američane in svet.

Ali ni to samo po sebi izziv, pa tudi klofuta Bushu, zahodni civilizaciji, nevernikom ...? Ali to lahko mine, ne da bi zabolelo gospodo v Beli hiši, Pentagonu in sedežu Cie v Langleyju?! Ali to ne vznemirja vseh nas?

Tako sem pomislil, ne da bi preveč premišljeval, takoj, nagonsko. Tako nekako še vedno mislim, ne mislijo pa tako vsi. Še posebej ne po Bushevi izvolitvi v drugi term, ki sem jo predvidel v kolumni Drugi term pred mesecem in pol, vendar sem potem začel omahovati in dajati nekaj možnosti Kerryju. Zadeve so vendarle zapletene. Poglejmo to epizodo "vojne proti terorizmu" z različnih strani.

Pred nami je vsekakor "novi" bin Laden, četudi mogoče niti ni nov. Mogoče gre samo za novo etapo, o kateri so možje Al Kaide že davno premišljevali. "Novo", mogoče pa tudi resnično novo v bin Ladnovem televizijskem govoru je okoliščina, da v nevernikih vidi ljudi, katerim se lahko ali celo mora govoriti. Bin Laden nagovarja - ameriški narod! Govori nevernikom. Dopušča, do so belci lahko razumni in da lahko razumejo druge ljudi, tudi Alahove. Med belci naenkrat najde tudi dobre - ali ni rekel, da ni naključje, da Al Kaida ni napadla Švedske? Mogoče se je spomnil polpretekle zgodovine, ko je Švedska izstopala proti vojni v Vietnamu in sprejemala ameriške fante, ki so iz ZDA bežali pred vojaško obveznostjo.

Ostaja pa "novi" bin Laden zvest metodam, ki jih uporablja. Najprej je rekel, da se njegovi ljudje borijo za svobodo, kakršno imajo Američani, potem pa dodal, da bo v boju za svojo svobodo Američanom svobodo odvzel. Novi in, torej, stari bin Laden. Očitno človek, ki le želi zlesti iz ozkega oklepa militantnega islamista in se začeti - kot vsi drugi voditelji terorističnih gibanj v preteklosti - obračati k političnemu delovanju. Kot na primer Arafat, ki bi ga Izraelci najraje ubili, vendar so bili potem, ko je resno zbolel, "iz moralnih razlogov" pripravljeni ponuditi vsaj zdravniško pomoč.

Moj prvi vtis je bil, da sta Bush in Blair dobila klofuto. Bin Laden jima je, če nič drugega, pokazal, da je ne samo živ in očitno pokreten, ampak da ima tudi eno ali dve novi taktični zamisli. Precej dlje od zagovornikov te sodbe so tisti, ki menijo, da je bin Laden Bushu pomagal, Kerryju pa škodoval. V Američanih je samo povečal prepričanje, da se morajo proti terorizmu, še posebej pa proti bin Ladnu, boriti na življenje in smrt, kajti grožnja ostaja živa in prepričljiva, minile so šele prve runde zgodovinskega dvoboja. Energična in samozavestna podoba na TV-zaslonih naj bi bila le še dokaz več, da se zdaj ne sme odnehati in da je treba podpreti vrhovnega komandanta. To pa je Bush, ne Kerry.

Kakorkoli že, Bush je zmagal. Nekateri verjamejo, da ga bo druga zmaga spremenila, da bo v nastopu na svetovni, pa tudi domači sceni - ker je na volitvah pač tokrat zmagal razmeroma jasno in čisto - velikodušnejši in bolj pripravljen poslušati druga mnenja, celo francosko, da bo, skratka, ponudil roko tudi političnim nasprotnikom doma in v Evropi in da bo nastopal bolj modro kot doslej. Da bo, v tem sklopu in smislu, pristopil k širši politiki na Bližjem vzhodu, v Iraku, do Irana. Da bo tako izrabil tudi bin Ladnovo "novo" politiko - ne z odstopanjem od kampanje proti terorizmu, ampak z dojemanjem, da mora boj biti tudi političen.

To je vse možno, vendar - ali je tudi verjetno? Amerika je ravnokar pokazala, da je njen konzervativni nagon močnejši od kateregakoli drugega, predvsem liberalnega. Bush ni zmagal samo na enem, temveč na več terenih. Lahko naredi potezo k Chiracu, vendar ga okoliščine ne silijo v to. Za sabo ima večino v Kongresu, večino na Vrhovnem sodišču, večino v tistem, čemur rečemo mediji. Tako, kot bi lahko postal združitelj, lahko še naprej daje prednost krščanskim fundamentalistom v svoji stranki in aparatu. Ali bo, ali mora zamenjati veliko ministrov, svetovalcev ali predstavnikov? Ali mora kaj spremeniti v katerikoli veji domačega ali mednarodnega udejstvovanja?

Odgovor na vprašanje z začetka, ali je živahni, samozavestni in zbrani bin Laden Bushu prisolil klofuto ali mu je poslal predvolilno darilo, bo ostal nejasen. Ali zapleten. Najbolje je reči, da drži eno in drugo. Razmerje sil je po ameriških volitvah ostalo isto. Tega ne bo spremenila niti morebitna zmaga ameriških in britanskih vojakov v Faludži, od katere, če bo napovedana ofenziva izpeljana, ne bo ostal niti kamen. Faludža bo videti kot Stalingrad ali Berlin po koncu bitke. Ostal bo tudi občutek Iračanov, da živijo pod okupacijo, ne glede na to, ali bodo volitve januarja ali ne. Ostala bo, seveda, tudi mučna potreba, da se ameriška vojska nekako izvleče.

In ostaja bin Laden, nikakor mrtev, ampak zelo živ. Ostaja njegov televizijski nastop, zagotovo ne zadnji. Volitve so mimo, gospodar Bele hiše je potrjen. Vse drugo je odprto, nejasno in mučno. Ne glede na to, ali tisto TV-potezo razumemo kot klofuto ali kot darilo.