Kolumna / Jurij Gustinčič: Zmaguje človek, ne politika

Ko sem na tem mestu pred tremi meseci drzno predvidel veliko verjetnost Busheve zmage nad Kerryjem, sem mislil na paradoks, ki se ga pri sodbah o takih volitvah po navadi izogibamo. Misli se, po navadi in vztrajno, da bo na rezultat tovrstnega tekmovanja, še posebej v taki ogromni državi s tako ogromnim gospodarskim potencialom, vplivalo ravno stanje, v katerem je. Ameriške volitve pričajo, da to še zdaleč ni gotovo.

Če samo malo pokukamo v podatke o stanju Amerike, se lahko vprašamo, ali je bilo mogoče, da večina ne bi glasovala za spremembo na vrhu. Zaposlenost je nehala rasti, vojna v Iraku kaže vse simptome neozdravljive bolezni in poleg tega še možnost, da še poglobi prepad med Zahodom in islamom . Dolar brezupno pada (no, to ima tudi svetlo plat glede izvoza). Skratka, Združene države porabijo 600 milijard dolarjev več, kot proizvedejo, kar je celih 6 odstotkov letnega družbenega bruto proizvoda. Lahko bi se vprašali, ali bi bila Evropska unija pripravljena državo s takimi deficiti sprejeti v svojo družbo!

Vse to ni moglo biti neznano niti zelo omejenemu človeku. Pa vendar so mnogi, čeprav so to vedeli vsaj v grobih črtah in videli okrog sebe, spet zaupali Georgeu Bushu. Resnično, čas je, da se rešimo predstav o tem, kako se svet vede med krizami ali vsaj na robu krize. Drugi elementi so pomembnejši od suhe presoje gospodarskega stanja. To so predvsem elementi, rekel bi, ki so človeški.. Pomemben je človek, ne politika. Bush je ljudem, množicam, narodu, preprosto bolj všeč kot tekmeci. Bush jim je všeč bolj kot Kerry. In to je to.

V takih trenutkih ne pomeni veliko niti zgodovina z vsemi tistimi naplavinami umazanije, ki jih lahko prinese njena reka. Resnično, pravoverni humanist bi se lahko vprašal, kako lahko država, ki je pomagala Sadamu Huseinu, da postane močan in pomemben, nekaznovano , ob aplauzu lastnega prebivalstva , čez noč spremeni stališče in ne samo, da odstrani Sadama, ampak tudi zruši deželo, ki ji je vladal. Odkod smelost, da grozi Iranu, če ne bo upošteval pravil obnašanja glede jedrskega orožja, ko pa mu je taisti Washington tajno prodajal orožje - ne Iranu šaha Pahlevija, pač pa Iranu ajatole Homeinija? Je zaradi takih zadev narod zameril Reaganu? Zakaj bi zameril Bushu, očetu in sinu?

Zgodovina je polna strani, na katere države lahkotno pozabijo v trenutku, ko spreminjajo smer. Pred kratkim sem bral zanimivo knjigo Američana Maxa Wallacea Ameriška os. Razkriva, koliko je Amerika - sicer res ne tista uradna, pa vendarle Amerika - storila za prihod in obdržanje Adolfa Hitlerja na oblasti. Fordove tovarne v Nemčiji - Henry Ford je dobitnik visokega Hitlerjevega odlikovanja! - so delale s polno paro ves čas 2. svetovne vojne, lastniku pa niso bile rekvirirane. General motors je sicer izgubil formalno oblast nad Oplom, vendar so slednjega med vojno vodili z njegovim znanjem in brez njegovega zoperstavljanja. Eno in drugo ameriško superpodjetje je delalo s prisilnimi delavci, torej s sužnji. In potem IBM - nacistom je omogočil uporabo elektronskega sistema, s katerim so odkrivali in sestavljali sezname Judov. Generalnemu direktorju Forda Edselu Fordu bi Amerika po koncu vojne celo sodila za "trgovanje s sovražnikom", če ne bi nenadoma umrl pred začetkom sojenja.

Od teh zgodovinskih neprijetnosti do Haliburtona je le korak. Tudi danes poteka vojna v Iraku, med drugim, zaradi poslov, ki čakajo ameriška podjetja in ki morebiti ne bodo donosni samo zato, ker se je pojavil terorizem in ker so naftovodi vse bolj tarče sabotaž in napadov. Vprašanje se ne glasi, ali Amerika želi spremembe v Iraku tudi zato, da bi zaslužila, ampak le to , ali se lahko zgodi, da profita ne bo.

Vendar povprečni Američan, ko se odloča o novi oblasti, ne premišljuje o tem. Odločajo dejavniki, kot so strah, negotovost pri presoji tistih, ki še niso na oblasti, in občutek, da je Bush razumljiv in preprost. Domač. Zato je povsem nepomembno, s stališča volivcev, s kakšnimi ljudmi bo obkrožen novi stari predsednik. V pisarnah evropskih vlad, manj v Aziji (Kitajski je, se mi zdi, vseeno), precej premišljujejo o razlikah, ki se bodo zgodile v stilu izvajanja zunanje politike, ali bo denimo Condoleezza Rice tako vljudna in elastična kot Colin Powell. Za povprečno Ameriko so to skoraj neobstoječa vprašanja. Kakorkoli že, ljudstvo ne bo ugovarjalo večji ali manjši vljudnosti državnega sekretarja. Še manj pa bo zgroženo, če bo na čelu Pentagona ostal Ramsfeld. Izvolili so Busha in predsednik lahko sedaj dela, kar hoče.

In bo tudi delal. Obdržal bo večino svojih najzvestejših ljudi. Ti pa so, sedaj ko Powella ni več, skoraj vsi do zadnjega republikanski desničarji. Povsem mirno lahko napovemo smer ameriške politike. Ni razlogov, da bi se spreminjala. Desna bo, desničarska, konzervativna, kakor hočete. Zanimivo je, da je francoski predsednik, ki ga zaradi njegovih teatralnih manir malo podcenjujemo, že dal vedeti, da od Washingtona ne pričakuje kakšne posebne pripravljenosti, da bi se popravili ameriško-evropski odnosi. Če Evropejcem to ni všeč, toliko slabše zanje.

Bush od Evrope, razumljivo, nekaj pričakuje: da bo Nato bolj dejaven v Afganistanu, da bo podpiral politiko v Iraku vsaj tako, da ji ne bo oporekal javno, da bo zadovoljen, da je Amerika vsaj formalno poklicala Združene narode na pomoč. To je vse. Volitve za drugi term Georgea Busha so bile odločilne, zanj, za Ameriko, za nas druge. Potrjena je konzervativnost Amerike. Odzivi je ne zanimajo. S tem naj se ukvarjajo drugi. Če zmorejo.