Kolumna / Jurij Gustinčič: Patriotizem skozi stranska vrata

Teatralno vedenje je Chiracu za vedno preprečilo, da bi postal priljubljen evropski, mednarodni lider. Po sili razmer pa to je. Kakorkoli pogledamo in postavimo stvari, sam je proti Ameriki, z mnenji, ki ne samo, da se razlikujejo od ameriških, ampak se javno izražajo - celo prej, preden je Bush drugič zaprisegel. Včerajšnji Chirac, na začetku iraške vojne, in današnji Chirac - isti človek, in to javno.

Njegov pristop k odnosom do drugih pomembnih držav je odkrito poseben, nacionalen. Poglejmo nagovarjanje Angležev na zadnjem sestanku z Blairom. Pravi, da so odnosi Britancev z Američani "družinski". O Francozih in Angležih pa pravi, da so " bili v zgodovini "srčne antante", ki je ravnokar praznovala stoletnico, vedno prežeti z "burnim tekmovanjem - kar samo po sebi kaže na medsebojno spoštovanje. To nas je pripeljalo do tega, da se vzajemno ljubimo in da eni drugim nismo všeč."

Tako govori človek, seveda, ki na odnose z drugimi ne gleda v okvirih povezav, evropskih, atlantskih ali katerihkoli drugih, ampak tudi "družinsko", eden k drugemu, nacija k naciji.

Chirac je še rekel - zaradi siceršnjega ubijajočega dolgčasa v mednarodnih odnosih politične narave si ne morem kaj, da ga ne bi citiral -, da so časi zbiranja okrog enega pola minili in da pred sabo vidi obdobje več polov, vsaj treh: ZDA, azijski blok pod nadzorom ali vplivom Kitajske in evropski blok. Da bo slednjega vodila Francija, tokrat ni rekel. Ni bilo treba. To se nekako razume samo po sebi, čeprav je težko dokazljivo. Nič zato. Sedaj ne govorimo o dokazani stvarnosti, temveč o tem, o čemer sanjarijo državniki. Že to je nenavadno: državniki, ali vsaj eden med njimi , sanjarijo.

To bi bilo lahko videti kot tisti posebni francoski fenomen, o katerem pogosto govorimo in ga imamo za pretiravanje, na katero smo navajeni. Ampak ne. Pojdimo v Nemčijo. Ko drugi danes govorijo o Nemčiji, se po navadi osredotočajo na njene gospodarske zadrege. Poglejmo na Nemce, za trenutek, kot na subjekt politike.

Nemčija se ukvarja sama s sabo na različne načine, eden pa je izrazito psihološko političen. V središču njene pozornosti tudi niso povezave, temveč ona sama. In potreba, kot menijo vsi njeni vodilni ljudje, da se ne izgubi ljubezen do domovine!

Nemčija, po mnenju vodje opozicije gospe Merkel, "vedno ostaja (pri delovanju vlade namreč) nekje pri dnu". Neki drugi član njene stranke v parlamentu vzklika, da "vlada brez ljubezni do domovine ne more biti sposobna reševati problemov te države". Potem vstane vodja liberalcev in zabije zadnji žebelj: "Mi ljubimo svojo domovino, zato želimo novo vlado." Spet nekdo tretji: "Če niste patriot, ne morete voditi države."

Kancler Schroeder se ne da, tudi on ljubi domovino in poziva k močnejši integraciji. Pri tem se misli na ogromno število Turkov, ki morajo Nemčijo začutiti kot domovino, nekako. Drugi vodja opozicije, Stoiber, gre v svoji ljubezni do domovine nekaj korakov naprej in predlaga, da Turki in drugi prišleki ne samo, da morajo biti "integrirani", ampak morajo tudi zapriseči - pisno! - tej domovini. Ne gre jim namreč verjeti kar na besedo.

Tu smo, torej. Po vseh velikih zbiranjih, po končnem uvajanju novega predsednika Evropske unije v delo, po vseh poudarjanjih evropske integritete - se govori o domovini. Verjamem, da bi na različne načine, čeprav ne tako burne, izjavljanja ljubezni do domovine naleteli tudi v vrsti drugih evropskih držav. In na Baltiku. In na Poljskem in Češkem. In v Sloveniji, sramežljivo in skromno.

My country, la Patrie, Patria, Vaterland , rodina, domovina ...

Italijani so nam svojo patrio ravnokar scensko učinkovito prikazali s parado vojske, mornarice in policije v Trstu, kilometer zračne črte od naše meje. Berlusconi ima še drug , poseben način, da pokaže, kaj mu pomeni domovina, ki je predvsem precej večja, močnejša in pomembnejša od nekaterih domovin, ki so tam onkraj njegove meje. Je zato v zadnjem trenutku odpovedal - ali lahko pri tem spregledamo tiho teatralnost geste? - prihod na srečanje sedemnajstih vzhodno- in srednjeevropskih držav v Portorožu? V tem primeru je mislil predvsem na vtis, ko bo z omalovaževanjem srečanja prizadel majhno "podalpsko" gostiteljico. Slovenija? Zanjo je dober tudi navadni italijanski državni podsekretar. Sicer pa si naj Slovenci ne domišljajo, da so s pridobitvijo članstva v Evropski uniji postali enaki italijanskemu političnemu ugledu. Saj z italijansko manjšino ne ravnajo tako, kot pričakuje Unija! To jim je javno povedano dan po odhodu državnikov iz Portoroža. O slovenski manjšini v Italiji italjanski politiki ne govorijo, če se le da.

Kaj imamo, torej, na evropski sceni? Evropske države iz nacionalne politike prek povezav stopajo v - nacionalno politiko. Domovine ne morete voditi, če je ne ljubite in tega ob vsaki priložnosti ne poudarjate. Če nimate ljubezni do domovine, pač ne vodite vlade (spet neki član nemškega parlamenta).

Premišljujem, kaj bi morali potem narediti pri nas, da bi delovalo patriotsko. Če celo Nemci govorijo o ljubezni do domovine, o čemer so vse od poraza v drugi svetovni vojni molčali, celo v času ponovne združitve obeh Nemčij. Mi bi morali začeti morda s tem, da vstopa v "evro-atlantsko" zvezo ne jemljemo dobesedno in da ne pozabimo nase. Dopuščam, da pozabili nismo. Potem pa bi lahko začeli s poskusi. Na primer z odpravljanjem korupcije. Ne tako, z lepimi besedami, ampak z nekaj pravimi sojenji še ne znanim korupcijcem ali utajevalcem davkov.

Sedaj vem, zakaj je nekaj komisarjev predčasno pobegnilo iz Bruslja. Vlekla jih je nova stara stvarnost - pomen domovine. Razume se, da od našega edinega komisarja ne moremo pričakovati, da bo bojišče v Bruslju zapustil tako hitro. Ampak prej ali slej bo slišati, da je domovina najpomembnejša. Tudi mi bomo to rekli.