pod črto / Jurij Gustinčič: Nič brez liderja

Bolj ko se svet modernizira in, kot danes rečemo (skupaj z Marxom), globalizira, vse bolj se vračamo v preteklost: nobenega premika ni, če ni liderja. Poglejte, kako kakšna osebnost deluje na ljudi, in videli boste, kdo bo prevladal, zmagal na volitvah ali komu bo uspelo pripraviti trajnejšo diktaturo.

Zdi se mi celo, da pri nas veliko ljudi čaka na čudeže in si želi odrešitelja. Pred kakšnim dnem me je ustavila neka dama in me brez uvoda vprašala, kaj menim, kako bo poslej pri nas. Kakšna da je moja napoved. Odgovoril sem ji, da ne napovedujem, da ne verjamem v napovedi, niti v vremenske ne. Vendar je hotela odgovor. Ko sem rekel, da dajemo vsaki vladi tri mesece standardnega naklonjenega čakanja, je zahtevala jasen odgovor. In ga sama tudi ponudila: vendarle, kaj ne bo poslej bolje?!

Želi si in pričakuje odrešitelja. Nismo samo mi takšni. Amerika, država, ki jo v naših vedenjskih načrtih nekateri ugledni ljudje postavljajo na prvo mesto, si tudi želi odrešitelja. In upa, kljub vsem znamenjem o nasprotnem, da ga je našla. V ameriškem primeru se seveda išče trenutni odrešitelj, odrešitelj za trenutek zgodovine. Odrešitelji se lahko in se morajo menjavati.

Torej, iščejo se odrešitelji in, seveda, liderji, po možnosti rojeni liderji. Za nami je nešteto zavrženih odrešiteljev-liderjev. Potem pridejo na vrsto države-liderji. Tu je negotovost največja.

Poglejmo naš vek; ne začne se s prvim letom stoletja, ampak smo se vsi, v vseh generacijah, v našem pravem veku rodili. Odkar pomnimo, pravzaprav, je bil za nas lider "na Zahodu", je bila naš lider Amerika. Tisto, kar je zacementiralo njeno vodilno vlogo v srcih Evropejcev, ni bila zmaga v 2. svetovni vojni - če bi bilo tako, bi se vsi klanjali samo Rusom -, ampak Marshallov načrt. Ta podvig je, seveda, utrdil interese samih Američanov, je pa Evropo dvignil iz ruševin in ustvaril podlago za poznejše, evropske, načrte, za Evropsko unijo pod duhovnim vodstvom Francozov in Nemcev. No, tu se pa začno težave!

Preizkusni kamen liderstva zahodnega sveta, zdaj govorim o njem, ni bil razpad sovjetske supersile, temveč Irak. V razvoju medsebojnih odnosov med Ameriko in Evropo je nemogoče zanemariti iraško dramo. Težave so bile tudi prej, celo glede balkanske krize in vojne, vendar javnega priznanja vodilnih politikov o vse večjem razhajanju dveh celin ne bi bilo, če ne bi bilo Iraka, s tem pa tudi predsednika Busha mlajšega. Če zaradi ničesar drugega - tako ima zagotovljeno mesto v zgodovini. Ali je to mesto pozitivno ali negativno, je čez čas tako ali tako vseeno. Mesto je mesto.

Hočeš ali nočeš, Evropejce in Američane, govorim seveda o njihovih elitah, sta Irak in vse globlja in širša kriza na tem nevralgičnem prostoru svetovne politike prisilili, da se opredelijo. Tega seveda niso vsi pripravljeni priznati, sebi in drugim, mi še najmanj. Na razpotju ameriške in evropske poti bomo stali karseda dolgo, še več, opredeljevali se bomo šele pet minut čez dvanajst, če bo ravno neizogibno. In nismo opazili, da so se že zgodile stvari, ki oblikujejo dve različni stališči v svetovni politiki.

Če, na primer, pozorneje preberemo še nesprejeto ustavo Evropske unije, lahko z malo več pronicljivosti opazimo, da ustava na področju obrambe in vojaške strategije predvideva naslanjanje na Nato - dokler ne bo končana evropska obrambna komponenta. Kaj bo potem, v ustavi ne piše. To je zanimivo zamolčevanje prihodnosti - in možnosti, da Evropa sklene, da Nata ne potrebuje več.

Če se bomo torej morali opredeljevati, se odpirajo zapleti. Kdo nas bo vodil, če nas - težko je tole izgovoriti - ne bo vodila Amerika?

Evropa mnogoterih skupnosti, kako lepo se to sliši. Vendar - koliko nas je, ki bi brez obotavljanja sprejeli vodilno vlogo Francije in Nemčije (Britanija je tako ali tako bolj na ameriški strani, njena opredeljevanja poslej ne bodo lahka)? Gre za to, da mnogim ne bo všeč nikakršno obujanje liderskih ambicij evropskih sil, pa naj si še tako želimo liderjev. Te dni je, na primer, kancler Schroeder, trmaril, da mora biti Nemčija v Varnostnem svetu, in sicer z vsemi pravicami, torej tudi s pravico do veta. Pravica do veta je tisto, kar ločuje navadne velike sile ali preprosto močne države na eni strani ter tiste prave velike sile na drugi strani. Pravica Nemčije do veta glede svetovnih zadev ne bo ravno všeč niti Franciji, ki si z Nemčijo želi liderstva na celini. Ali lahko zato pričakujemo, da se bodo manjše evropske države odkrito zoperstavljale Nemcem, ki, konec koncev, ne želijo nič drugega kot enakopravnost, ki so ji jo odvzeli pred pol stoletja? Težak problem za vse nas; rešili ga bomo le z veščo ustvarjalno diplomacijo.

V Združenih državah Amerike so kmalu zaznali naraščajoče razhajanje s tako dolgo ubogljivo staro celino in neki nedavni opažen članek v vodilni reviji Foreign Affairs že zahteva, da se Washington upre "napačni vrsti evropske integracije". In da se posveti temu, koga v Evropi lahko pripravijo do tega, da se bo uprl neodvisnemu toku evropske politike. Dance, Poljake, Britance seveda? Ameriki se naenkrat zdi nujno iskati in podpirati evropske omahljivce.

Ključ za razumevanje evropsko-ameriških razhajanj političnega duha je, kot sem rekel, Irak. Ne, to ni več najpomembnejše. Spor se že razplamteva glede Irana, formalno zaradi načina preprečevanja njegovega jedrskega razvoja. Evropejci gledajo tudi na ruske interese. Rusija, celo Putinova, je vsekakor živ organizem v evropski politiki. Zato bi Evropa mislila na to, da Iran pripravi h kompromisom.

Amerika se strinja le delno. Ko govorijo o kompromisih, pravijo, da je treba napad, obračun z neubogljivim iranskim režimom, če ne bo šlo drugače, rešiti z uporabo orožja. S preventivno vojno torej. Ja, tukaj smo. To je pravi trenutek resnice.

Volitve so mimo, Bush je zmagal (prvič, tisto pred štirimi leti je bilo nekaj drugega). In lahko sta se zgodili dve stvari . Odkrito spoznanje, da so idejo o preventivni vojni skazile težave v Iraku, in vrnitev v krog zaveznikov z besedami: poslej se bomo posvetovali z vami, preden karkoli ukrenemo unilateralno. Ali pa: v Iraku nam ni uspelo, poiskali bomo poligon, kjer nam bo. Kjer mora. To zahteva položaj supersile.

Zdi se, da prevladuje druga različica, če je sploh obstajalo resnejše omahovanje. Izhod iz izgubljene bitke je v tem, da se ideja preveri na drugem, celo precej večjem poligonu - Iran je pomembnejši in večji od Iraka. Spor med Evropo in Ameriko je lahko celo večji kot tisti glede Sadama Huseina in njegovega neobstoječega orožja za množično uničenje. Vendar - ali ima Evropa liderje? Da o enem edinem liderju niti ne sanjamo.