pod črto / Jurij Gustinčič: Dobri odnosi (vedno)

Mogoče niti ne vemo, kako srečna je naša država. Z vsemi ima dobre odnose, predvsem z vsemi sosedami. Tu in tam pride, če zaenkrat izvzamemo Madžarsko, do težav v zvezah z Italijo, Avstrijo in, seveda, Hrvaško, ampak potem nam uradni vrhovi sporočijo, da so naši odnosi pravzaprav dobri ali zelo dobri.

Nisem ironičen. Tako ni samo v naši politiki do drugih, tako je v glavnem povsod po svetu. Če seveda izvzamemo tako imenovana neposredna krizna žarišča, še posebej, če je v to vpletena edina supersila. Takrat se govori tudi o "oseh zla".

Bistvo svetovne diplomacije je vendarle v tem, da ne samo, da si želi dobrih odnosov, ampak da jih, če je le mogoče, kljub vsemu kot takšne tudi predstavlja. Spomnimo se velikih primerov.

Francija in Britanija sta imeli "izjemno dobre odnose" s Hitlerjem samo še nekaj dni pred njegovim napadom na Poljsko, ko se nikakor nista več mogli predajati nadaljevanju dobrih odnosov. Ali dobri odnosi med Zahodom in Sovjetsko zvezo med vojno, vse do Jalte. To niso bile samo ljubeznive fraze ali diplomatska vljudnost. Eleonora Roosevelt je zapustila dokaz, koliko je veliki liberalec, njen soprog, pričakoval od boljševika Stalina! Franklin je globoko upal, piše gospa, da bo na tej konferenci naredil velik korak k osebnemu prijateljstvu z maršalom Stalinom. Maršal pa mu je na tej konferenci ukradel Poljsko.

Kljub izkušnjam z boljševiki so se stvari nadaljevale. Velike sile so se trudile obdržati predstavo o dobrih odnosih tudi takrat, ko bi lahko menili, da je bilo ravno narobe.

Kennedy je imel dovolj razlogov, da ne bi niti pomislil na dobre odnose s Hruščovom. Ne le zaradi kubanske raketne krize (sploh pa je njen miroljubni rezultat ravno prispeval k dobrim odnosom!), ampak tudi zato, ker je majhni postavljaški Rus-Ukrajinec javno govoril, da bo komunizem pokopal Zahod. Vendar je Kennedy pred smrtjo v govoru, zaradi katerega se je zelo zameril ameriški vojski, o drugi supersili govoril z veliko simpatijo in izrazil željo po najboljših medsebojnih odnosih. Brežnjev in Nixon sta poskušala ustvariti - formalno tudi sta - "kondominij supersil". Naprej: pred koncem hladne vojne se je zelo hladna in realistična gospa Thatcher prvič srečala z Gorbačovom in izgovorila tisti slavni stavek: "S tem človekom se lahko lotim posla." Da posel ni uspel, je kriv predvsem Gorbačov in njegova - sicer res zgodovinska - razpustitev sovjetskega bloka.

Dobri odnosi so potrebni že zato, da lasten narod ni paničen, kaj se bo zgodilo. Dobri odnosi so zdravilo za živce naroda in nasprotnih sistemov. Dobri odnosi so nujni za zmago na volitvah. Ali lahko zmaga politik, ki med glavne predvolilne parole postavi obljubo, da bo neke odnose - poslabšal!?

In tako smo, kot v vsaki zgodbi, ki se začne daleč, da bi se počasi prišlo domov, prišli do naših odnosov s sosedami. S tremi med njimi imamo težave in zadnje čase se ne ve, katere so največje, tiste s Hrvaško, ki ni v Evropski uniji, ali tiste z Italijo in Avstrijo, s katerima smo skupaj v EU. Tako rekoč enakopravne prijateljske partnerice.

Tokrat bomo Hrvaško pustili pri miru, zgodba z njo, s tem se vsi strinjamo, resnično traja v nedogled. Ampak Italija in Avstrija! Človeku se je zdelo - in številni naši politiki in javni delavci so to tudi trdili -, da se bodo vse znane zgodovinske težave nehale skoraj avtomatično, ko bomo tudi mi v tej slavni skupnosti. Dogaja pa se nasprotno. Po našem vstopu v zvezo enakopravnih demokratičnih evropskih narodov odnosi s tema dvema sosedama - obe sta zelo razviti in bogati - škripajo kot nikoli prej, čeprav so vzroki isti. Rekel bi, da nam je bilo precej bolje, ko nismo bili v Evropski uniji, predvsem takrat, ko smo imeli tisti neverjetno ugoden status pridružene članice. Kot da smo sedaj ujeti v kletko in naši sosedi to vesta.

Odkar so "odpadle meje", nas Italija obravnava kot državo, katera naj bi ji prizadejala veliko zla in škode, tudi takrat, ko nas je okupirala, mi pa smo se nespodobno upirali in se šli partizane. Sicer res napovedujejo nekakšna srečanja treh predsednikov, ki bodo eno dve lepi besedi rekli tudi o slovenskih žrtvah, vendar me vse to spominja na Condoleezzo Rice, ki v Evropi govori o partnerstvu, vendar takšnem, v katerem bi Evropa zgolj sprejemala ameriško politiko.

Glede Avstrije je vse skupaj zanimivo bolj zaradi nas kot zaradi nje. Zgroženi smo zaradi izjave avstrijskega predsednika parlamenta, po kateri Slovenija ni sprejemljiva kot podpisnica avstrijske državne pogodbe . Kot da ni že Alois Mock pred celimi štirinajstimi leti - torej takoj, ko smo postali samostojni - rekel, da Slovenija ni naslednica Jugoslavije in da se bo morala o vsem znova pogajati. O tem se nismo pogajali, glavni argument, kolikor sem lahko do danes razbral, za našo nedejavnost pa je ta, da je Avstrija tako veliko storila za nas, da bi bilo neprijetno, če bi poslali notifikacijo depozitorju, Rusiji (ki je najbrž neugodna nekdanja komunistična država, moj bog, Avstrija pa je comme il faut).

Na misel mi prihaja izjava nekega morebiti že malo pozabljenega ameriškega pisatelja, Gena Fowlerja, da se ni dobro nikoli nikomur preveč zahvaljevati, razen za požirek vode v puščavi, pa še takrat zelo na kratko. Kaj tako velikega je za nas naredila Avstrija - da je bilo nesebično - in zakaj bi se ji morali tako zahvaljevati?

Avstrija bi se, vemo, rada povsem znebila pogodbe, na kateri stoji - ampak sedaj lahko stoji tudi brez takšnih dokumentov. Smešno bi bilo, če bi mi rekli: prav, vi boste odpravili člen o pravicah naše manjšine, mi pa bomo zahtevali kakšno spremembo meje. Smešno bi bilo, vsi bi se smejali. Začudeno. Avstrija si želi, česar si želi. Tudi to, da je Slovenija članica Nata, Avstrija pa "samo" nevtralna država, je niti najmanj ne moti. Ve, kje je njeno mesto v Evropi, in se sprašuje, kje je naše. Najmanj, kar lahko storimo, je, da enkrat za vselej nehamo govoriti o strašno dobrih odnosih - tako z Avstrijo kot z Italijo. Čeprav je to sicer svetovna praksa.