pod črto / Jurij Gustinčič: Kolateralna škoda

To niso besede človeka, ki je odmaknjen od G. Busha. Ravno narobe, izgovoril jih je predsednik vlade, ki želi biti Američanom - tudi v Iraku - najbližje. Da bi, po možnosti, dobila nedoločen , vendar potrjen status, ki si ga že dolgo prisvaja Britanija. To so tako imenovani "posebni odnosi".

To je bilo izgovorjeno, kot vemo, po nenavadnem odhodu osvobojene italijanske novinarke - iz komunističnega časopisa -, na katero so streljali ameriški vojaki na tistem delu bagdadskega zemljevida, ki se ga na poti na letališče vsi najbolj bojijo, na mestu blizu kontrolne točke, check pointa, z vojaki, katerih puške so v stalni pripravljenosti. Na mestu, ki se ga bojijo vsi - mimoidoči in stražarji.

Streljanje na avtomobil z Italijani, pri čemer je bil ubit eden vodilnih italijanskih obveščevalcev, novinarka, ravnokar osvobojena, pa resno ranjena, je pravzaprav samo majhna podrobnost v celoti tistega, čemur rečemo kolateralna škoda. Gre za pojav, ki, se razume, obstaja že stoletja, vendar so mu današnje razmere dale poseben, sodoben, zelo specifičen pomen.

Skozi zgodovino so poleg neposredno vpletenih v vojne dogodke vedno trpeli tudi tisti, ki jim rečemo nedolžne žrtve na obrobju vojne. Poglejmo samo dva primera. V vojni proti Napoleonu v Španiji so Wellingtonovi Angleži po težkih bojih zavzeli Salamanco ter po starodavnem običaju najprej tri dni zakonito kradli, posiljevali in pobijali. Kolateralna škoda. Potem je Wellington ostro nasilje, ki ga je blagoslovila tradicija, ustavil in blago kaznoval nekaj podrejenih. Da pa bi zadeva izgledala bolje, je svojega častnika prisilil, da se je poročil z mestno Španko - na slavnostni svatbi.

V tridesetletni vojni med katoliki in protestanti, dvesto let prej, pa je izginila polovica nemškega prebivalstva. Torej, kolateralna škoda.

Ampak pojem bomo sedaj vendarle razumeli v modernem pomenu, oplemenitenem z modernim premišljevanjem in moderno hinavščino.

Ko so - spet se za trenutek vrnimo k Italiji - pred nekaj leti razuzdani ameriški vojaški piloti, tako iz objestnosti, presekali jekleno vrv, zaradi česar so v prepad zgrmeli turistični smučarji v gondoli, si Italijani od velike zaveznice niso upali resno zahtevati, da bi pilotom sodili sami. Sodila jim je ameriška vojska in enega obtoženega pilota izključila iz svojih vrst, ni pa ga tudi kaznovala. Razumljivo. To je bil, a ne, le incident z nesrečnim koncem. To je bila, pravzaprav, mirnodobna kolateralna škoda.

Kolateralno škodo so, če se ne motim, izdatno uporabljali v vietnamski vojni. Že takrat bi bilo treba pozornost posvetiti eni njenih značilnosti - kdaj ta izraz uporabljajo vojaki, predvsem pa, kdaj ga uporablja vojaška stroka.

Strokovno se utemeljuje hkrati s teorijo o čisti vojni. Kolateralna škoda ni tista plat vojskovanja, za katero bi moral biti kdo resneje odgovoren. Ne, ravno narobe, kolateralna škoda potrjuje, v kolikšni meri je vojskovanje postalo čisto!

Kolateralna škoda je neizogiben spremljajoči pojav uporabe natančnega orožja, ki zadene tudi neželen spremljevalni objekt - tako kot v proizvodni verigi tu in tam kaj odpade kak škart.

Med bombardiranjem Srbije so natančno zadeli sredino zgradbe jugoslovanskega generalštaba, v naslednjih dneh pa napačno a brez slabega namena - neizogibno, kot v proizvodnji, nekaj zasebnih hiš, avtobuse, vlak in nekaj otrok. Aja, zaradi bombardiranja rafinerij je onesnaženo ozračje, v katerem bo v naslednjih desetletjih precej ljudi umrlo za rakom. To je vse.

Roko na srce, kolateralna škoda lahko izgleda tudi manj nedolžno. Na nedavnem srečanju svetovnih političnih in gospodarskih kapacitet v Davosu je eden od šefov CNN-a (ki resda ni tako zvest "neoconom" predsednika Busha kot Fox) izustil bogokletno trditev, da ameriški vojaki v Iraku namerno streljajo tudi na novinarje. Za ta nezaslišan izpad je omenjeni direktor CNN-a, Eason Jordan, kmalu plačal - z odpovedjo. Ne vem, zakaj. Seveda streljajo tudi na novinarje. Pustimo zdaj namere ali obstajanje namer. Ko sprejmeš pojem kolateralne škode, je neizogibno, da streljajo na medije, ki se brez potrebe in neodgovorno smukajo po bojiščih.

Kolateralna škoda je, to je treba priznati, potrebna, četudi se vrhovi vojskujočih se strani ograjujejo. Vendar o tem ne izgubljajo veliko besed. Poglejmo Faludžo. Po bojih med pravo vojsko, ameriško, in tistimi, ki jih ima ta vojska za teroriste, ki jim ne bo prizanašala, se vsi upravičeno sprašujejo, kaj bi to bilo, politično, če ne bi zadeli tistih, ki bodo predstavljali kolateralno škodo. Zmage nad teroristi ne bi bilo, le-ti bi se umaknili in videti bi bilo, da so pravzaprav oni prevladali nad osvajalci Faludže. Begunci, mrtvi, prestrašeni in sestradani civilisti so tisti, ki so sestavili pravo podobo, da se je v Faludži zgodila ameriška poslednja sodba!

Krvavi Beslan, - oddaljimo se od predstave, da govorimo o nečem povsem ameriškem, ne pa o pojavu, ki so mu Američani samo dali obeležje znanstvene resnice - je plod sovpada interesov dveh strani, čečenske uporniške ali - če hočete - teroristične in ruske v obliki posebnih enot. Tako eni kot drugi so dokazovali groznost druge strani, tako eni kot drugi so potrebovali otroško kri.

Sicer pa, kaj bi bila vojaška akcija, v očeh medijev in sveta, če ne bi bilo kolateralne škode, če ne bi trpeli civilisti? Škodo bi po krivem utrpeli samo vojaki. Stranska škoda je potrebna tudi zato, da podvigi in težave vojakov dobijo pravo vrednost. Še toliko bolj, ker se sedaj vojskujejo v glavnem poklicni vojaki, do katerih svet sicer ne bi čutil tistega, kar je svojčas čutil do sinov domovine, vpoklicanih po zakonu.

Kolateralna škoda je v interesu napadalcev, da se vidi vseobsežnost in odločnost tistih, ki so akcijo začeli, pa tudi v interesu napadenih, da bi svet spoznal okrutnost agresorja ali tistega, ki ga imajo vsi za agresorja. Ko so razvijali teorije o čisti vojni, brez žrtev, so sprejeli samo žrtve na nasprotni strani. Morebiti pa tudi ne. V Iraku pobijajo tudi ameriške poslovneže. To doma nikogar več pretirano ne vznemirja. To je del neizogibne kolateralne škode.

Te dni smo lahko na CNN-u spremljali pogovor s Kissingerjem in Holbrookom, republikancem in demokratom. Vprašali so ju nekaj drugega - kaj menita o izročitvi ujetih teroristov drugim državam, ki se svojih zapornikov ne sramujejo podvreči torturi. Oba sta izrazila civilizirano zgražanje nad torturo, oba sta zavzdihnila in priznala, da se človek ne more vedno kot pijanec plota držati civiliziranosti. Samo da si ne umaže rok.

Kolateralna škoda je sprejeta z vzdihom, brez zgražanja.