Kolumna / Jurij Gustinčič: Ekvidistanca

Najosnovnejšo vrsto ekvidistance vidimo, ko opazujemo akrobata na vrvi, visoko nad nami. Stoji tako rekoč nad prepadom, ki ima dve strani. Njegov uspeh - ne, njegovo življenje - je odvisen od spretnosti, s katero ohranja ravnotežje, enako oddaljen od prepada z obeh strani. Če pade, je z njim konec. Če ima pod sabo varovalno mrežo, ne bo izgubil življenja, temveč samo čast.

Dilema nas drugih ni toliko v tem, da si rešujemo življenje, temveč čast , v politiki pa ugled in vpliv. Zame je eden največjih ekvidistantnih mojstrov Silvio Berlusconi. Če sodimo po njegovem vedenju do Američanov, katerim bi bil zelo rad videti zvest, bi lahko na oblasti preživel še precej tekmecev.

Najprej tisto o sodelovanju italijanske vojske v iraški klavnici. Ne vemo, v kolikšni meri dejansko sodeluje v bojih. O tem sicer ne vemo nić niti, kadar gre za glavnino - ameriško. Zadnje čase življenja izgubljajo predvsem iraške sile, ki naj bi nekega dne zamenjale ameriške. Američani so ,z izjemami , najraje v svojih bazah. Berlusconi ve, da Italija, dobesedno vsa Italija, želi, da se njeni vojaki čimprej vrnejo domov. To ve tudi premier in rekel je, da si želi njihove vrnitve. To je ena stran za ekvidistanco. Druga je obrnjena k Bushu, ki bi mu bil rad zvest, zato pravi: "Vojake bomo odpoklicali, takoj ko bo mogoče."

To je podobno standardni frazi angleškega zdravnika, ko ga vprašajo, kako se počuti bolnik: toliko dobro kot je pričakovati ...

Kar zadeva ekvidistanco, je imel Berlusconi težak glavobol v zvezi z incidentom, v katerem so ameriški vojaki z nezgrešljivo natančnostjo ubili najboljšega italijanskega obveščevalca v Bagdadu in dali Italiji novega narodnega junaka. Premier je zavzdihnil in priznal, da je to največja tragedija, čeprav je bila samo nesreča. To je za Američane. Za Italijane je nekaj drugega: posebno poročilo italijanske preiskave, po kateri ne drži, da so Američani vzdrževali red, ampak so slabo organizirani in njihovi izsledki o incidentu niso sprejemljivi. Italijan je tako pred domačim občinstvom pokazal neodvisnost mnenja.

Ekvidistance so včasih velika skušnjava, zaradi katere lahko vlade, politične struje ali narode resno boli glava. Poglejmo našo nekdanjo skupno državo Jugoslavijo. Ko je razglasila neuvrščenost in se pridružila Afro-Azijcem, ki so tudi trdili, da so neuvrščeni - v najčistejšem pomenu morebiti Nehru -, bi Jugoslavija morala paziti, da je vedno na enaki razdalji tako od Zahoda kot od Vzhoda. Lažje je reči kot storiti, če imaš tudi svojo ideologijo in misliš, da si bolj želiš socializma kot kapitalizma.

Titu je šele proti koncu življenja nekako uspelo obvladati Castrovo ideološko nespravljivost in zavzeti položaj na nekakšni ekvidistanci med Ameriko in Sovjetsko zvezo. Komunista je vedno mučilo, kako naj združi svoje ideološke korenine s potrebo ostati točno na sredini.

Zameril je svojemu nekdanjemu ministru za zunanje zadeve Koči Popoviću, ker je rekel (seveda ne v javnosti), da se socializma ne da graditi z Rusi, temveč samo - proti njim. Razšla sta se in se nista več pogovarjala.

Edvidistanco je laže ohranjati, če čutiš neko samostojno moč, kot kadar ne veš čisto dobro, kako voditi tako politiko, da se ne boš zameril nikomur, hkrati pa boš vseeno videti neodvisen. Nemci in Francozi so v sebi našli moč, da so se zoperstavili ameriški obsedenosti s Sadamom in niso hoteli kreniti na pohod brez resolucije Varnostnega sveta. Minili sta dve leti in njuni odnosi z Washingtonom se popravljajo, čeprav niso bleščeči.

Ali mi sploh lahko premišljujemo o taki samostojnosti mnenj, bolje rečeno - o tolikšni avtonomnosti? Videlo bi se, ali smo sposobni ekvidistance, mogoče, če ne bi na vrat na nos pristopili k vilenski izjavi. Mogoče bi bila, po Berlucsonijevem obrazcu, ekvidistanca vidna v tem, da bi rekli: sijajna izjava, pristopili bomo, takoj ko bo dokončno znano, ali ima Irak orožje za množično uničenje ali ne. Očitno je bilo to za nas preveč zapleteno.

Ekvidistanca je v samem jedru političnega razmišljanja Angležev. Prav, tega ne moremo reči za Blaira, zato pa se tudi govori, da bo v bližnji prihodnosti odšel s položaja premierja. Lahko smo prepričani, da bo odhod eleganten. Macmillan ni odšel z Downing streeta zaradi škandalozne afere svojega vojaškega ministra Profuma, temveč zaradi - operacije prostate. In takoj so ga potisnili visoko v dom lordov. Sedanji vodja torijevske opozicije je po porazu na volitvah sam predlagal, da odide. Tako kot se je nadaljnjemu vodenju demokratov v ZDA odpovedal Al Gore, četudi sploh ni bilo jasno, ali je izgubil na volitvah. Dostojanstvo to zahteva. Od naših politikov dostojanstvo tega ne zahteva.

To so politične ekvidistance - odločitve med praktičnim stanjem in občutkom za politično korektnost. Izgubil si, sprejmi posledice. Naj vodstvo prevzame kdo drug. Prispeli smo do najnovejše, mogoče malo cinične ekvidistance. Busheva pot v Moskvo na proslavo 60. obletnice zmage nad Hitlerjem je tak primer. Rusom je bilo treba dati priznanje, brez njih ne bi bilo zmage. Vendar jim je bilo treba tudi pokazati, da so pod pritiskom zahodne mentalitete in gledanja na stvari, pa tudi da niso več supersila, ki se ji ne sme nič reči, da se ne bi zamajala svetovna ekvidistanca in zaostrili odnosi med blokoma.

Grenke besede o tistem, kar gostom pri gostitelju Putinu ni všeč, niso padle v Moskvi, temveč na poti v Moskvo, na Baltiku. Pa tudi takrat tako, da od treh baltiških držav le dve nista poslali predsednika na proslavo, eden, gospa, ki je dolgo živela v Ameriki, pa je šla. To je ekvidistanca, povezana pa tudi z obljubo, da bodo gostitelju v Moskvi, zasebno, povedali tudi grenke stvari.

Kdo bo to in kdaj preveril? Ali obstaja zapisnik zasebnih pogovorov Busha in Putina?

Spomnil sem se dveh naših proslav. Ene, na kateri smo slišali, da so za vstajo proti okupatorju zaslužni v prvi vrsti tigrovci, šele nato partizani, nekako. In druge, ki je slavila partizane in njihovo vlado. Lahko najdemo ekvidistanco? Zdi se mi, da samo tako, da se slavljenje pomika bolj nazaj k partizanom. Zgodovina je trd oreh.