pod črto / Jurij Gustinčič: Najboljša vlada

Dobo, v katero prihajamo, je ameriški predsednik označil na kratko takole: „V vojni smo.“ Te tri besede nenehno ponavlja, in sicer vedno, kadar je treba presekati kakšno skeptično ali kritično pripombo.

Tako povedno je to misel izražal samo on, vendar se ni zdelo, da govori samo o Ameriki. In res, ni minilo veliko časa, ko je te besede, jasno in glasno, uporabil Tony Blair. Razumljivo, da po izkušnji, ki jo je nedavno doživel London. Imam vtis, da ga je k temu pripravil, njega in njegovo javnost, drugi, neuspešen poskus bombardiranja podzemeljske železnice. Manj pretresljiv je bil prvi poskus kot dejstvo, da se je vnovični zgodil tako hitro. Neuspešnost drugega poskusa je Blaira pretresla bolj zato, ker kaže na možnost kontinuitete!

In dodal je: pozabimo vse, kar je bilo; prihaja drugačen čas.

V vojni smo? Kdo je vse v vojni? In kaj to pomeni za normalno življenje? Biti v vojni pomeni, predvsem, nenormalnost življenja. Takšna je od nekdaj predstava o državi, kjer je vojno stanje.

Ali to pomeni, da se spreminjajo neke osnove življenja? Na prvi pogled ne bi smelo biti tako. Blair je rekel, kljubovaje neznani množici napadalcev in predvsem tistim, ki za njimi stojijo in jih vodijo, da njegova država ne bo za nobeno ceno spreminjala načina življenja.

To je rekel in ga začel odločno spreminjati. In tu smo pred največjo dilemo, s katero se oblast najraje ne bi ukvarjala javno. Nenormalnost življenja zahteva, da se oblast, nadzor, preverjanje, opazovanje, beleženje vsega, kar počno navadni ljudje, prepovedovanje, ožanje, vpletanje v zasebno življenje ipd. vse bolj krepijo. Torej vse tisto, kar je v nasprotju s sprejetimi postulati zahodne demokracije, vsaj v njihovi idealni obliki. Spomnil sem se slavnega stavka nekega ameriškega desnorepublikanskega senatorja, ki so jo v tej državi radi ponavljali zagovorniki nevpletanja države v splošno, predvsem v gospodarsko življenje: „Najboljša vlada je vlada, ki je ni - the best government is no government.“ To je vodilna misel neoliberalizma danes in ena najlepših iluzij demokracije, kot jo imajo čez lužo.

Ta „najboljša vlada“, ki naj bi obstajala tako, da je ne bi bilo, ne samo, da je obstajala samo v sanjah, temveč bi jo nasprotniki vpletanja države ostro napadali, če bi kdo na oblasti imel resen namen, da bi jo uresničil! Si lahko predstavljamo vlado, ki bi nehala podpirati Boing ali katerokoli drugo superpodjetje, če, med drugim, dela za vojsko!? Ni je bilo vlade, ki se ni vpletala.

Ironija je morebiti le v tem, da nevpletanje države v pomembnejše reči nacionalnega življenja vendarle obstaja, in sicer na področju, na katerem se mi ravnokar pripravljamo, da državo okrepimo: v javnem (in kulturnem) življenju. Pa začnimo, če že govorimo o tem, s televizijo. Ne le, da v Ameriki ni niti slišati o podržavljanju televizije, celo niti enega samega javnega kanala za domačo uporabo, ki ga imajo, temveč bi se zgrozili, če bi kdo zahteval, da vlada prodre v sistem vodenja televizijskih programov. Televizijo razumejo kot kulturo: kje pa, da bi država financirala in „soodločala“ v Metropolitanski operi! Ne, hvala! Za kaj takega se ne daje državni denar. Tistim, ki v podržavljanju televizije vidijo nekaj lepega, celo naprednega, bi svetoval, naj pri tem ne izkazujejo pretirano proameriških čustev. To je zapletena država, ta Amerika. Rad bi jo posnemal, pa te preseneti.

Naši možgani tega ne bodo zlahka razumeli. Ampak pustimo to. Pustimo oaze zasebnosti in nevpletanja, ki na Zahodu še niso prišle na vrsto (Mi še nismo, glede na to prakso in način razmišljanja, država na Zahodu. Kje smo? Se nam celo Vzhod izmika? Neprijetna tema.).

Tako se o vsem drugem, če že ne televizije, na Zahodu krepi prepričanje, da „so v vojni“. Veliko jih je, cela vrsta držav, ki se še ne zavedajo, kam so se stvari obrnile. Tega ne bi rekel za Francoze, ki tiho in brez pompa uvajajo nadzor, ne da bi vsaj malo povzdignili glas - od prepovedi nošenja muslimanskih rut v francoskih šolah do neceremonialnega izgona skrajnih muslimanskih pridigarjev. Britanci so do slednjega prišli šele sedaj, daleč za Francozi, in še se mučijo s tisto vejo oblasti, ki v Britaniji velja za nepodkupljivo: sodno.

Pa vendar se, kljub protestom iz sodne veje, njenim dvomom, ali je treba iz pozabljenih časov druge svetovne vojne potegniti in spet uvesti pojem „veleizdaje“, življenje neopazno spreminja. In ne samo tam, kjer so že eksplodirale bombe. Smo lahko navdušeni nad mednarodnimi dnevi mladih v Koelnu, če pa te mlade varuje, za vsak primer, divizija nemške policije in varnostnikov, ki šteje najmanj deset tisoč pripadnikov? Je mladost lahko mlada, če jo z vseh strani varujejo policisti?

Ali lahko, če gremo naprej, uživamo v svobodi nacionalnih in drugih posebnih običajev, če tam, kjer poleg „velike nacije“ obstaja tudi precejšnje število „majhnih “, pravzaprav manjšin in skupin, resno premišljujejo o zanemarjanju svete besede zadnjih desetletij - večkulturnosti? Čudno, terorizem sili centre moči, da se zavzemajo za oblikovanje unificirane nacionalne podobe. Če si musliman, prav, bodi, bodi karkoli, vendar ne pozabi, da si, hočeš-nočeš, tudi Britanec, Nemec, Španec. Če nisi, takoj postani.

Še malo, pa se bomo zaradi teroristične nevarnosti vrnili v naročje celine, naseljene s prvinskimi nacijami. Kako bodo to storili s Turki, če bodo vstopili v Evropsko unijo? Ne, resnično je bolje, če ostanejo zunaj.

Britanci so se nehali zgražati nad ameriškim omejevanjem sodnih pravic, odkar imajo svoj 11. september. Se bodo tudi drugi, če jih bo zadelo kaj podobnega? Res je, da Španci, ki bi z vso pravico sledili Blairu, nekako omahujejo. Klub Eti.

Težki časi prihajajo za tiste, ki bodo v obteževalnih okoliščinah branili osebne svoboščine. Države seveda nikoli niso bile pretirano naklonjene tako imenovani civilni družbi in njenim podružnicam, ko so delale ravno to. Katera vlada je na primer navdušena nad Greenpeaceom?

Nobena. Res pa je, da so poslej vsi upi uperjeni v civilno družbo, četudi ni ravno v najboljših odnosih z državo in četudi ima država v neki meri prav. Ko padajo bombe, seveda ima malo prav.

Iskali smo značilnost življenja, po kateri bi lahko presodili, da smo vstopili v 21. stoletje, v povsem nov vek. Vstopili smo. To je vek svetih vojn. V vojni smo. Drugačni časi, je rekel Blair.