pod črto / Jurij Gustinčič: Schengenska meja z Iranom

Priča smo naravnim katastrofam neverjetnih razsežnosti, vendar nobena v sebi ne nosi takšnega prepleta obupa in surovosti, pa tudi človeške ravnodušnosti, kot prizori iz Melille, španske enklave na afriški celini. Nekdo je mrežo, ki so jo postavili Španci, da bi preprečili prodor najrevnejših med revnimi tega sveta, saharskih črncev, primerjal z berlinskim zidom.

Ob berlinskem zidu se je tudi streljalo, tukaj se ne. Strahota je posebna, neponovljiva. Vzhodnim Nemcem so z zidom preprečili, da bi šli na Zahod, vendar so ostali doma prehranjeni in socialno zaščiteni. Saharci ostajajo, potem jih Maročani še pretepejo in pošljejo nazaj v Saharo, kjer bodo pomrli zaradi lakote, aidsa in ravnodušnosti razvitega sveta.

To se dogaja v isti Evropi, ki se je ravnokar, resda z vzdihom, odločila, da bo začela pristopna pogajanja s Turčijo. Od vstopa evroazijske Turčije v Evropsko unijo smo oddaljeni kakšnih petnajst let. Treba je imeti malenkostni značaj Avstrijcev in takoj na začetku reči ne, potem pa se strinjati s pogajanji za ceno majhne usluge - da se začno pristopna pogajanja s Hrvaško, ljubljenko Dunaja, če pri vsem skupaj seveda obstajajo kakšna čustva.

Bodimo seveda pazljivi, ko govorimo o Avstriji, ki jo je neki nemški komentator ošinil, da si je dovolila "majhen upor panonskih palčkov". Zgodovino danes zlahka pozabljamo, vendar lahko Avstriji kratkotrajen upor palčkov poskušamo oprostiti. Princ Evgen Savojski in za njim v dobesedno zadnjem trenutku Jan Sobieski sta jo rešila pred Otomani na samem pragu Dunaja.

Gre pa predvsem za to, da Turki sedaj prodirajo v Avstrijo, še bolj v Nemčijo, po mirni poti, da bi zaslužili za vsakdanji kruh in se nekako udomačili, če jim bo dovoljeno. Veliko jih je, se bojijo gostitelji, in še več jih bo. Strokovnjaki sicer pravijo, da jih Evropa potrebuje in jih bo potrebovala vse več, kot delovno silo, kajti Evropejke ne marajo rojevati. Vendarle bi bilo bolje, če jih ne bi bilo precej več.

Afriki so vrata zaprta povsem, Turkom in drugim Azijcem malo manj. Menim, da svetlejša polt Azijcev ni glavno pojasnilo, četudi niti tega ne zavračam povsem. Nekoč je bilo drugače tudi z Afriko. Vendar jo je Evropa tudi takrat ogorčeno potisnila nazaj.

To je bilo v časih, ko so imeli vso Andaluzijo in dele Francije v rokah Mavri, ki so se ponašali z večjo kulturo kot avtohtoni Evropejci. Alhambra in Sevilla kot središče intelektualnega življenja pričata o stopnji civilizacije, ki ne samo, da ni zaostajala za evropsko, temveč jo je celo prekašala. Španci so to zatrli proti koncu 16. stoletja, vendar v današnjih sporih z islamom ne bi smeli pozabiti, da se je sodobna civilizacija na evropskih tleh začela z Arabci in z islamom.

Toda sedaj - Turčija. Turkom se ne zdi, da bi jim Evropa s sprejemom v Unijo naredila kakšno uslugo. Z Arabci se Turki sicer niso dobro razumeli in vendar se jim zdi, zgodovinsko, da bi vstopili samozavestno. Pripravljeni so za vstop, verjamejo, in najbrž bodo čez kakšno leto resnično nehali zapostavljati svoje ženske in se začeli vesti skladno s kodeksom, na kakršnega mislimo mi.

Večje vprašanje pa je, ali smo in ali bomo na skupno življenje z narodom večji del z one strani ožine pripravljeni mi.

Misel o mestu Evrope se je seveda bliskovito spreminjala. Pred dvajsetimi leti je vsekakor veljalo tisto, kar je iskreno izrazil predsednik Evropske komisije Delors, ko je vprašal, ali je Turčija (četudi sekularna, ne le čisto islamska) lahko v "našem krščanskem klubu". Potem je ta krščanski klub medse sprejel največji del vzhodne Evrope, brez Ukrajine in Rusije (tudi evroazijske države kot Turčija!), pripravlja pa se sprejeti tudi Balkan (čez nekaj časa).

Za naše domače Evropejce je bilo mučno že samo spoznanje, da nas "Evropa" zelo dolgo ni imela zares za Evropo, sedaj pa se tudi nam, ko smo končno Evropa, ni lahko sprijazniti s tem, da bomo morali sprejeti vsaj še tiste ostanke na vzhodu.

Ampak to je samo del drame, ki poteka pred našimi očmi in spreminja predstavo o tem, kaj smo in kje se nehamo.

Glavna zagata ni povezana s tem, kako bomo živeli s Turki, temveč kako bomo, skupaj z njimi, živeli v širšem svetu! Bomo ostali Evropa ali pa smo samo del neke še neopredeljene gmote neznanega obsega, neznane velikosti in še manj znanega dejanskega vpliva v svetu. S preprostejšimi besedami: bomo s Turčijo razširili vpliv Evrope ali pa bo Turčija vpliv predrugačila in nas vse skupaj popeljala v smer, o kateri nismo nikoli premišljevali.

O tem so sicer premišljevali Francozi in Angleži, ko so si prilaščali Azijo in Afriko. Francozom ni uspelo do konca, Angleži so svoj vpliv oddali novim civilizacijam, ki jim je od njih ostal samo jezik in kriket .

Če si sami pri sebi želimo, da vendarle vstopijo tudi Hrvati (in nas tako razbremenijo težav, povezanih z vzdrževanjem skupne evropske meje, schengenskega obzidja za obrambo pred tujci), kaj bomo storili, ko bo schengenska meja potisnjena globoko v Azijo? Ko bo Evropa, torej vsi mi, mejila z Iranom, Kavkazom, arabskim svetom? Ko bomo morali biti dejavni v svetovni, ne v regionalni politiki? Kajti dandanes je politika, ki jo poskušajo sestaviti v Bruslju, vendarle samo regionalna.

Turčiji si ni težko predstavljati, da še naprej živi brez pripadnosti "krščanskemu klubu", celo brez priznanja, da je pred devetdesetimi leti izvedla množični genocid nad nekim krščanskim narodom, nad Armenci. Ali je Evropa premišljevala, kako se bo počutila na meji z Iranom? Ali smo pripravljeni, da poleg evropske postanemo tudi azijska sila? Če se bomo spominjali Alhambre, potem bi mogoče šlo.