Status

Ali imajo države, katerakoli država, še dramatične nacionalne cilje? Širitev ozemlja, na primer? Težko jih je najti. Širitev nacionalnega ozemlja se dosega le še posredno - z vplivom multinacionalk.

Združitev? Največja se je zgodila konec osemdesetih - združitev Nemčije, ki s tem niti ni pretirano zadovoljna. Tu je še Koreja. Združitve, sicer, niso med velikimi temami svetovne politike.

Vtis je, da je edini nacionalni interes, ki je še preostal vsem, tako velikim kot majhnim, priznanje statusa. Za mnoge je to trd oreh. To je pravzaprav težak problem za vse, razen za Združene države. Skoraj smešno je, ko ameriški politiki povzdigujejo status supersile. To ni potrebno - saj mu nihče niti oporekati ne poskuša, kaj šele ga izpodbijati. Temu kolosu se ni treba bati, da bo izgubil status, ki ga je pridobil v zadnjih sto letih.

Še manj - če izpustimo nekaj manjših držav, ki so v sporu z Ameriko, Kubo, na primer - komurkoli prihaja na misel, da bi se izjasnil za potiskanje Amerike na raven kakšnega manjšega statusa! Komu bi to koristilo? Katera država bi lahko, iz gospodarskih ali finančnih razlogov, upala, da bo zaradi padca Amerike nastala kakšna korist zanjo?

Amerika ostaja, kot temu rečejo, številka ena - ko je uspešna in ko je v težavah, celo tako velikih, kot je iraški fiasko. Edina država, kateri niti fiasko ne spremeni svetovnega položaja.

Združene države Amerike imajo pred sabo dve možnosti, kako naprej. Z denarjem lahko zasipavajo svoje socialne programe, česar do sedaj niso počele in ne počno. Ali pa lahko z denarjem zasipavajo Pentagon in povečujejo svojo vojaško moč, kar počno in ni videti, da bi kaj kmalu nehale. Preostanek sveta lahko ima svoje stališče o tem, vendar ameriškega razpoloženja ne bo spremenil. To se lahko spremeni samo od znotraj.

Drugi se morajo boriti za svoj status, rezultati pa niso nikoli lahko doumljivi. Poglejmo Putinovo Rusijo. Ravnokar smo videli, kako ambivalentne so nekatere poteze te države, bolje rečeno, Putinove poteze. Z igro okrog cen zemeljskega plina proti Ukrajini je Rusija, bi lahko rekli, dokazala svojo moč. Bivši kancler Schroeder je vedel, zakaj se je pridružil koncernu za prenos plina v Nemčijo in zahodno Evropo! Bil je med tistimi, ki so dobro presodili o nemških potrebah, če Nemčija želi obdržati ustrezen status.

Rusija pa je morala vnesti veliko popravkov v svoj diktat cen, s katerim ni hotela samo opomniti Ukrajine, da ji Moskva diha za ovratnik, temveč tudi povedati Evropi, da je največja celinska sila. Prav, res je, in Evropa si je to zapomnila, vendar samo do neke mere. Status Rusije ni povsem določen. Je velika sila. In ni velika sila.

Nemci, če se vrnemo k njim, imajo poleg svoje gospodarske moči, glavobole zaradi statusa. Ne zadostuje, na primer, da bi si izborili sedež v Varnostnem svetu, čeprav so v mnogočem močnejši od Francije in Britanije. Slednji pa se stalnemu sedežu v Varnostnem svetu ne bosta odrekli, pa tudi - kdo bi ju izrinil? V vsakem primeru ne bi šlo brez velikega boja. To je njun status!

Vse to, seveda, deluje birokratsko. Zakaj bi bil za status potreben ta ali oni sedež, če imaš gmotno moč. Ne vem, morebiti so vedno potrebne formalne potrditve. Nemci se ne bodo sprijaznili s formalnim zaostajanjem za drugimi silami srednje velikosti.

Status - kakšen je naš? Imamo zadosten status, ki bi nas kolikor se da zadovoljil?

Vse lansko leto, približno, se nam je za zadosten status zdelo sprejemljivo to, da smo se dokopali do predsedovanja nekim mednarodnim, seveda atlantsko usmerjenim povezavam. V naših očeh je tudi Ovse atlantska povezava, čeprav zajema neatlantsko Rusijo.

Ko se je predsedovanje Ovseju izteklo razmeroma dobro - z nekaterimi izleti v srednjo Azijo, ki niso bili všeč Rusiji, pa je, na koncu, v Ljubljano vseeno poslala edino veliko figuro mednarodne diplomacije, ki se jo je izplačalo omenjati -, smo ponosno rekli: odlično za nas. To je bila torej izredna šola za predsedovanje Evropski uniji, ki nas čaka čez dve leti! Marljivo smo se učili.

Status je torej, v naših očeh, biti dober učenec. Učimo se in bodimo ponosni, da dobivamo dobre šolske ocene. Mogoče bo kdo dlakocepil in bo za doseganje dobrega mednarodnega statusa zahteval naš neposreden prispevek k reševanju kakšne velike krize? S takim reševanjem pa so vedno same težave. Poglejmo Norvežane! Kako so se trudili, da bi s celo vrsto diplomatskih fines presekali palestinski vozel. So ga? Ne, priti je moral ekstremni Šaron, zadnji, od katerega je bilo pričakovali nagibanje k palestinskim koncesijam, da bi se naredil majhen korak naprej.

V izraelskem primeru status zagotavljajo močne osebnosti. Zadnji je bil Šaron. Sedaj bo šlo vse nazaj, dokler se ne bo pojavil kdo, ki bo spet dvignil status države.

Je pa težko, v vsakem primeru, če za dvigovanje statusa ni osebnosti. In ko se ta najde, lahko na vsakem koraku nastopijo težave. V primeru naše države so težave takoj za mejo.

Majhna epizoda, tako majhna, da jo najbrž lahko opazi samo novinarski dlakocepec. Prvega januarja je kancler Schuessel v goste povabil samo dva nacionalna državnika, nemškega kanclerja in našega predsednika vlade. Kamere avstrijske televizije so na koncertu dunajskih filharmonikov in sprejemu ujele samo nemškega kanclerja. Slovenskega premierja niso niti omenile, pokazale so ga le za hipec. Nemška televizija ni naredila niti tega. Zadovoljila se je s svojim kanclerjem.

Tako naš status vidijo drugi. Celo tisti, ki so nas povabili v goste. Vsak Slovenec, ne glede na to, kakšen je njegov politični credo, je v tem trenutku moral začutiti bodico. Schuessel je sam zmanjšal pomen koraka, ki ga je bil naredil. Mogoče pa ni niti opazil.

To je mimogredni rezultat predstave, da se lahko status države meri tudi s tem, da se prikažeš kot dober učenec. Ki se uči in ki se je nekaj že naučil.

Mogoče vendarle obstajajo drugi načini, kako dvigovati svoj status. V tem trenutku ne vem, kateri. Se pa učim.