Od malega do velikega le korak

Kadar razmišljam o nenavadni privrženosti naše nacionalne psihe majhnemu namesto velikemu ali vsaj čim večjemu, se vedno spomnim pogovora z znanim dirigentom, ki je vodil orkester Slovenske filharmonije na turneji po ZDA.

Večji del koncertov so imeli utrujeni filharmoniki - koncert vsak večer v drugem mestu, vožnja z avtobusom - v manjših ameriških mestih, ki pa so jih osupnila z velikimi (do zadnjega kotička napolnjenimi) dvoranami in odličnimi koncertnimi klavirji. Dirigent mi je pripovedoval o mučnem pregovarjanju glede Gallusove dvorane, o kateri so se glasbeniki brezplodno pogajali s političnim vrhom, ki je odločal o tem.

Za dvorano so politiki z največjo težavo odobrili prostor za 1300 in še nekaj sedežev. Glasbeniki so ugovarjali. Takšna dvorana se gradi enkrat na sto let, dajte ji evropske razsežnosti - najmanj dva tisoč sedežev, da bi s polno zmogljivostjo lahko sprejela tudi velike oratorije in rekvieme. Ne, ostalo je pri 1300. Za tiste, ki so odločali, je bilo menda še to preveč!

Bilo je največ, kar je mogoče dovoliti, ker smo majhni.

O tem sem razmišljal tudi zdaj, ko se del občinstva zgraža zaradi tiste četverice podčastnikov, ki jih bomo nenadoma poslali v Irak. Da ne bi, kot pravijo, bili "edina neverodostojna članica Nata". To, da so med državami, ki niti po naključju ne bodo poslale svojih vojakov ali vsaj policijskih inštruktorjev v to nesrečno deželo ameriške zgrešene odločitve - največje po vietnamski -, tudi takšne članice Nata, kot so Nemčija, Španija in Francija, se najraje kar zamolči. Videti je nepomembno, čeprav se s tem strinja tudi nova, Američanom sicer naklonjena kanclerka Angela Merkel. Celo dodala je nekaj: želela bi, da bi Američani odpravili guantaname. S tem je prekosila samega "protiameriškega" Schroederja!

Pa ne bomo o drugih, mi smo svet zase, o odnosih z Natom in še bolj z Ameriko brez dogovarjanja z drugimi evropskimi državami, pa čeprav so sile.

A pri tem razmerja niso pozabljena. Niti za hip nam ni prišlo na misel, da bi dvignili glavo kot država večjih razsežnosti. Nismo pozabili, da smo majhni in da tudi v trenutkih zavezniške naklonjenosti in želje, da bi se razvrstili za največjimi - vedno se ve, kdo je to! -, upoštevamo razmerja, ki so zgodovinska zapuščina majhne, majcene države. Ne rečemo več "državica", upamo se jo imenovati država, kakšne vrste, pa je seveda treba vedeti.

Kako pa bi bilo, prosim vas, videti, če bi ameriškemu poveljstvu, ki mu v Iraku tako zelo primanjkuje vojakov, da za tamkajšnjo pogubo mobilizira celo Narodno gardo, ravnodušno ponudili četo ali bataljon, sto ali petsto vojakov, recimo? Imamo jih, seveda, toda s takšnim predlogom bi sporočili, da se imamo za precej večje, kot se sicer predstavljamo. Lahko zberemo sto tisoč ljudi, da pozdravijo papeža ali Clintona ali Busha, če je treba, tako prizadeven je mali narod, ki se zna zahvaliti močnejšim od sebe, toda toliko vojakov?!

Pri tem sem zašel v dvome. Globoko v sebi čutim odpor do pošiljanja kogar koli v to očitno klavnico, kjer elitne tuje čete preživijo le tako, da ostajajo zaprte v popolnoma izoliranih taborih, pa vendarle njihovi ljudje tam umirajo, toda če se že kje pojavimo, ker se je tako odločila vlada, ne da bi komur koli - morda še sebi ne - razložila, kaj bi želela s tem doseči, potem bi to moralo biti dejanje ponosa. Mala država, za nekatere državica, bi se morala znati postaviti! Zgolj štirje inštruktorji, ki bodo, predvidevam, imeli ukaz čim bolj poredko zapuščati strogo varovani tabor? Ne, to ni dovolj, da bi se vsaj za hip otresli svoje pregovorne zavezanosti majhnemu.

Štirje vojaki so malo, seveda pa štirje duhovniki v programskem svetu nacionalne televizije sploh niso malo, ampak, nasprotno, so precej več od evropskih standardov. Ne vem, kako je trenutno na Poljskem, Zahodna Evropa pa tako močne čete pri programiranju televizije ne pozna. Tu smo očitno hoteli biti država, ne državica, in to dejansko smo.

Mimogrede je treba povedati, da majhnega in velikega ne moremo primerjati samo količinsko. Poglejmo še enkrat k Nemcem. Od druge svetovne vojne je zanje veljalo - sami so se s tem strinjali in celo poudarjali -, da so majhen narod, disciplinirana članica Evrope in Nata. Da bi se to lahko kdaj spremenilo - kljub ogromni industrijski moči -, ni bilo niti misliti, do tistega nepričakovanega preobrata leta 1991, ko je Genscher najprej na Jadranu objemal jugoslovanskega zunanjega ministra, novinarjem - sam sem bil priča - pa so rekli, da Sloveniji in Hrvaški ne bodo dovolili, da bi uničili Jugoslavijo (ki je bila tako rekoč že na poti v Evropsko unijo), potem pa je Genscher presenetil svet s popolnim obratom in prvi priznal Slovenijo. Vse to se je zgodilo v slabih treh mesecih.

To je bila, kar zadeva velikost Nemčije, samo vaja, niti ne generalka."Mala" država na poti , da bo velika, z samostojnimi koraki, drugačnimi kot ameriški. Generalka je prišla šele nekaj let pozneje, z odhodom tradicionalnega Kohla in s prihodom prvega popolnoma nacionalnega voditelja, kanclerja Schroederja.

In s prihodom njegove naslednice, vzhodnonemške protestantke Angele Merkel. Od nje so pričakovali blag obrat nazaj h Kohlovemu tradicionalizmu, ona pa je pri poudarjanju nemške samostojnosti, dobro, rekli bomo avtonomije, celo prekosila Schroederja. Američanom je povedala, da jih ljubi, vendar pa prihaja "čas odkritosti". O Putinu je dejala, da želi Nemčija nadaljevati tisto, kar je začel - in na drugačen način nadaljuje - Schroeder iz poslovnega zaledja, o Čečeniji pa tako rekoč niti besede. S Francijo manj patetično, a brez neprijetnih sprememb.

Z eno besedo, velika država, ki se je skrivala pod krinko majhne, morda postaja velika. Majhna država, ki bi rada ostala majhna celo v času, ko bo pol leta vodila EU, pazi, da bi ohranila svojo nacionalno tradicijo majhnega.

Zgolj štiri vojake pošiljamo v bran svobode, demokracije, v boj proti terorizmu in brez okolišenja izrekamo upanje, da bo fantom lepo in da se bodo iz svojega strogo varovanega tabora vrnili s številnimi zgodbami za televizijo.

Bila je četverica. Menda nihče ni razmišljal o čem večjem. Gallusova dvorana ima 1375 sedežev. Če bi radi slišali Berliozov Rekviem z dvema zboroma in s štirimi orkestri, pojdite v Salzburg.