Prekletstvo enoznačne volje

Ker predvidevam, da tisti, ki berejo to kolumno, vnaprej pričakujejo, da bom začel z zgodovinsko primerjavo, se bom stvari lotil kar takoj. Tokrat se bom vrnil več kot pol stoletja nazaj.

Šele proti koncu srednje šole, vendar v Stalinovi Rusiji, v tem vzoru "svinčenih časov", sem z najboljšimi prijatelji razpravljal o tem, ali je Stalin genij ali, kot je napisal Buharin, samo "genialen povprečnež". Na zmanjšanem prostoru, na jugovzhodu Evrope, bi to vprašanje lahko postavili v zvezi s pokojnim Slobodanom Miloševićem.

Pravzaprav se tudi postavlja. Nekateri med veščimi politiki so že našli izhod, bojim se, da lažen, samorešilen.

Pred vsemi je Richard Holbrook, vrhunski ameriški pogajalec, ki je, pred bombardiranjem Srbije, poskušal odobrovoljiti srbskega predsednika in se izogniti vojaški akciji. Američan je poskušal narediti to, kar ima njegov narod v krvi: pogoditi se. Ni imel prav. Predsednik je sodil med tiste, ki v najtežjih trenutkih ne naredijo tega - ne popustijo. To je Srbija plačala z rušenjem, Milošević pa s strmoglavljenjem z oblasti.

Sedaj Holbrook hladnokrvno pravi: "Milošević je bil pošast." (He was a monster.) Ne moti ga, da se je s tem človekom pogajal. Zdi se mu, da ima čiste roke.

Vendar - gre za to, da moramo vsi mi, sedaj, ko vemo vso resnico o tem, kaj je Milošević prinesel Srbiji, Jugoslaviji in svetu, resno premisliti: kaj storiti s to "pošastjo"? Z njim se ukvarjamo vsi. Časopisi, televizijske oddaje, revije ... vse je polno Miloševića. Mednarodno sodišče, ki mu je sodilo, se je zaradi njegove smrti znašlo pod vprašajem in že lahko rečemo, da ne bo nikoli več uživalo takšnega ugleda in pozornosti, kot ju je zaradi svojega glavnega obtoženca.

Lahko bi seveda rekli: pa kaj, če tega ne bo več? Nihče črn ne bo bel zaradi publicitete. Kaj je s Hitlerjem? Se je njegova reputacija spremenila na bolje zato, ker tudi dandanes vsi pišejo o njem, snemajo filme z anglosaškimi, sedaj pa tudi z nemškimi igralci, police knjigarn pa se šibijo pod težo novih in novih analiz? Ne, vsakdo lahko mirno reče karkoli, tudi to, da je Hitler pošast. Oznaka je brezpredmetna. Zgodovina.

Miloševiću ne bi - pustimo sedaj Hitlerja - na vrat na nos lepil negativnih etiket. Če bomo to počeli, nam bo zmanjkalo volje in sposobnosti, da bi dojeli, kaj se je okrog nas z grozljivo močjo dogajalo dobrih petnajst let, kolikor traja zgodovinska slika Miloševića. Ne bomo razumeli ne njega ne njegove Srbije, morebiti tudi človekovih labirintov ne.

Kajti, Milošević je bil človek. Od največjega števila drugih - ne samo Srbov, temveč ljudi nasploh - se je razlikoval pravzaprav samo po eni značilnosti, vendar izredno pomembni. V našem interesu je, da jo opazimo in je ne izpustimo izpred oči. V dobri kritični študiji o srbskem voditelju je moj nekdanji kolega, eno najboljših peres Politike, Slavoljub Đukić, opisal sceno iz mlajših dni Miloševića, ki jih je rada pripovedovala njegova famozna žena Mira. Bila sta mlad par, na dopustu v Splitu. Ustavila sta se pred izložbo, v kateri ni bilo nič drugega razen Titove slike. Mira je odločno pokazala s prstom na sliko: "To boš ti!" Izgleda, da Milošević ni odgovoril s šalo. Očitno se je strinjal. Imel je kakšnih petindvajset let. V tem je bistvo zgodbe.

Milošević o sebi ni nikoli mislil z občutkom za humor. Takšen občutek mu pravzaprav nikoli ni bil blizu. Na stvari je gledal smrtno resno, najbolj resno pa je gledal na svojo javno kariero. Ko je z manjših, v glavnem poslovnih položajev krenil na politično polje, je osebne cilje uresničil v nepolnih šestih letih. Sicer tipično za partijski kader: beograjski mestni komite, centralni komite, predsednik centralnega komiteja (Srbije), predsednik države, tribun.

Nekdo je že rekel, da se v drami Miloševića čuti Shakespeare. Misli se seveda na kraljevske kronike in na, s takšno ženo, Macbetha. Drugi postajajo predmet analiz, ki se sučejo okrog nacije in sveta. V primeru Miloševića vse to odpade. Bil je vedno in samo človek enoznačne volje.

Ne more se dokazati, da je Milošević bil nacionalist niti da ni bil. Vprašanje je postransko. V središču vsega je želja po oblasti. V njenem imenu se je na 8. seji najprej politično, zatem pa tudi fizično lotil nekdanjih prijateljev, potem pa tudi drugih dejavnikov, nacij, na primer, če so mu stale na poti.

Pokojni ameriški veleposlanik Zimmerman mi je pripovedoval, da ga je začudilo, kako Milošević sovraži Slovence. Najbrž, vendar je, ko je premišljeval o svojih ciljih, hladnokrvno rekel, naj se Slovence pusti, da odidejo iz Jugoslavije. Niso ga zanimali, hotel je imeti prosto pot za druge cilje. Kako bo te cilje uresničil, po mirni poti ali s potoki krvi, ga ni globoko zanimalo. Zanimal ga je cilj.

Za mnoge politike na oblasti, tudi če je demokratična, je značilno, da hitro izkazujejo netolerantnost do vseh, ki se jim ne podredijo. Do ljudi, še posebej pa tiska.

Človek z Dedinja je na oblasti zelo hitro počistil vse, kar bi ga lahko resnično motilo. V javnem življenju je zasedel časopis Politiko in državno televizijo. Proti manjšim časopisom, ki so ga napadali, ni ukrenil nič. Pri miru je pustil karikaturista Coraxa, ki se je ne samo njemu, temveč tudi njegovi strašansko ljubljeni ženi iz dneva v dan posmehoval v časopisju.

Ker sem precej pisal in govoril, kritično, o njem, so me prijatelji večkrat vprašali, ali se ne bojim odhodov v Beograd. Nisem se. Čeprav nisem vedel, kaj bi se lahko zgodilo, sem čutil, da sem v vsakem primeru niče v njegovih očeh. Samo enkrat je vstal proti znanemu novinarju in ga dal ubiti. Ampak ta novinar se je pripravljal odkriti pomembne stvari o - njem. Ubili so ga kot psa, namerno na ulici.

Brutalnost da, vendar samo takrat, kadar je ogrožena njegova osebna oblast. Ne ideološka, pač pa osebna.

Rekli smo, da ni ne zadosti ne pametno reči - pošast. Gre za to, da so takšne osebe že defilirale skozi svetovno in, seveda, evropsko zgodovino. Če svet ne bo pozoren, bodo spet. In nikoli se ne bo moglo reči: to ni človek.