pod črto / Jurij Gustinčič: Ne, ni antisemitizem

V sedemdesetih letih so arabski liderji, povsem nemočni v želji, da bi naredili vtis premoči nad Izraelom, prišli do zlobne ideje, da skozi gibanje neuvrščenih (v katerem smo bili tudi mi) v Generalni skupščini izglasujejo resolucijo, ki je cionizem razglasila za vrsto fašizma. Ni jih motilo, da bi tudi površna analiza lahko pokazala, da sami predstavljajo vrsto oblasti, ki je blizu fašizmu! Cilj so dosegli zlahka. Izraelci hranijo posmrtne ostanke Theodorja Herzla, ustanovitelja cionizma, kot relikvijo. Prenesli so ga v Izrael kot Poljaki Chopinovo srce iz Pariza na Poljsko. Tukaj ni pomembna razprava o tem, kakšen fenomen je cionizem. Razglasitev ustanovne zamisli oblikovanja judovske države za vrsto fašizma je bila žalitev, ki je Judje niso zlahka pozabili. Takrat so našim diplomatom rekli, da "tega ne bodo nikoli pozabili!".

Rekel bi, da res niso. Gre za to, da moraš zelo paziti, ko v judovskih vrhovih, še posebej pa v izraelskih, vzbudiš občutek, da se morajo maščevati. Pogosto poudarjajo, da so Zahod, tj. da sodijo k zahodnim državam. Občutek, da se morajo zaradi česa maščevati, jih prej naredi za narod dela sveta, v katerem živijo.

V tistem, kar se je v zadnjem mesecu dogajalo okrog Izraela, v Libanonu in Gazi, je maščevalna strast očitna. Težko je reči, ali lahko verjamemo, da je bila ugrabitev dveh izraelskih vojakov prvoten in edini razlog za ognjevito izraelsko ofenzivo na Libanon, ko je bilo brez milosti ubitih tudi na stotine libanonskih otrok. Prej bi lahko rekli, če ne sledimo novinarski logiki hitrega označevanja dogodkov, da je Izrael komaj čakal, da dobi povod za ognjevit napad.

Maščevanje je, pri Izraelcih in drugih Judih, ki poznajo Biblijo in druge svete spise, tradicionalno shranjeno v samem srcu. Preberimo sedaj, po nekaj tednih vojne, kako so generali rekli - v takih trenutkih generali ne molčijo in radi govorijo iskreno -, da je končno prišel trenutek, da "zdrobijo" Hezbolah in da pri tem preveč ne prizanašajo Libanonu in njegovim prebivalcem.

Prišel je torej trenutek za maščevanje, tak, kot je bil tisti leta 1967, po koncu šestdnevne vojne, ko je vodilni komandant, pozneje mirovnik, ki se je rokoval z Arafatom in ga je zato ubila roka mladega izraelskega skrajneža, Jicak Rabin ukazal, naj ujete egiptovske vojake izpustijo domov prek Sinaja - najprej so se morali sezuti, potem pa so hodili kilometre in kilometre po žarečem pesku.

V našem odnosu do značaja Izraelcev je čutiti sramežljivo enostranskost - živijo na Vzhodu, vendar se jih trudimo imeti za otroke Zahoda. Dogodki nam pravijo, da moramo priznati, ko imamo opraviti z njimi, njihov dejanski značaj. In smisel maščevanja, ki je globoko ukoreninjen v njih. Konec koncev je bilo vedno tako. Če jih je Mojzes resnično pripeljal iz Egipta, je bila prva stvar, ki so jo v novi, zdaj spet njihovi državi naredili, to, da so iztrebili prejšnji narod - Filistejce. Temu bi se danes reklo genocid. Vsi tisti, ki simpatizirajo z Izraelci, se pravzaprav zelo trudijo, da bi od Izraelcev vzeli samo tisto, kar je v njih zahodnega, pa še takrat ne tudi tistega zahodnega, kar ni nič manj surovo od vzhodnega. Napad na Libanon - ne samo na Hezbolah, temveč tudi na libanonsko civilno prebivalstvo - bi se lahko seveda zgodil tudi v zahodnem svetu. Resnično, Netanjahu je pred kakšnim dnem, soočen s kritiziranjem delovanja svoje vojske, omenil Dresden ter nič manj in nič več kot Hirošimo - Izraelci niso ravno globoko pretreseni, ko kdo s prstom pokaže na libanonske otroške žrtve.

Veliki zaveznik, ki se je šele sedaj, v varnostnem svetu, zbudil iz sanj in ki kaže željo po samostojnem nastopu, ne pa kot agent judovske države, je naredil ogromno, v več desetletjih, da je ostal brez glasu, ko bi bilo treba kritizirati politiko Izraela. Dolgo je bilo videti, kot da imajo vajeti ameriške politike, v tem prostoru, v rokah Izraelci, morebiti pa je tudi bilo tako.

Veste, težko je biti samostojen v ocenah izraelske politike v njenem delu sveta, če ste Američan. To je evropskega politika z izkušnjami iz Bosne, Paddyja Ashdowna, napeljalo, da je svetoval, naj Evropa prevzame celotno diplomatsko in vojaško akcijo, povezano z Libanonom in Gazo, kajti, poglejte, "Amerika tega ne more". Nemogoče je točno označiti vse, zaradi česar Američani obmolknejo, ko omenite Izrael: izraelski lobi, desnokrščanska gibanja, vpetost prijateljev Izraela v ameriško javno življenje, vse do Hollywooda.

Mimogrede - Hollywood! Mel Gibson se je ravnokar škandalozno zameril disciplinirani javnosti, ko je preklel Jude kot seme človeškega zla, krive za marsikaj, razumljivo tudi za Libanon. Seveda je bil, kot vedno, precej pijan. Takoj je dojel "tisto" in vino veritas, ko navadna opravičila ne zaležejo. Nesrečni Gibson - tu je še vtis, ki so ga naredile scene iz filma o tem, kako so Judje mučili Jezusa na njegovi poslednji poti. Ne, Gibson mora, v Ameriki, narediti kaj močnejšega in globljega - znanega rabina je zaprosil, naj mu pomaga najti skesanost.

Izrael, razumljivo, ravnokar preživlja svoj pravi, otipljivi trenutek resnice. Po desetletjih, ko je njegova vojska nizala zmagoslavja, sedaj, vojaško rečeno, doživlja svoj prvi delni vojaški poraz. Hezbolah ni samo religiozno političen nasprotnik, temveč tudi povsem nov vojaški stroj, z novo psihologijo, ki ga izraelski generali ne morejo streti. Pred nekaj tedni pa so obljubili, da ga bodo. Morali so zamenjati tudi poveljnika severnih enot, ki se je širokoustil, da Hezbolaha čez nekaj dni ne bo več.

Položaj se spreminja, ravnovesje, ki ga ni bilo ali ga Izraelci niso čutili, je nov element v odnosih z Arabci, ki bo izraelskim strategom povzročal sive lase. In skupaj z njimi Američanom.

Med tem mora svet premišljevati, kaj je kaj. Ali ima Izrael cart blanche za svoje velike protinapade, ki so pogosto zamaskirani napadi? Ali mora ves svet, četudi so mu Izraelci zaradi česa resnično simpatični, trepetati od strahu, da bo deležen obtožbe, da gre za antisemitizem, če kritizira bistvo izraelske politike?

Ne, ni mu treba. Ne, to ni antisemitizem.