pod črto / Jurij Gustinčič: Kolikšna je cena človeka

Pred kratkim sem imel priložnost ocenjevati ceno človeka. V naših okoliščinah, na najboljšem mestu. V uglednem, kar precej, zdravilišču. Tam torej, kjer bi človeka morali ocenjevati najbolj pozorno.

Vse je bilo videti, kot se reče, optimalno. Velik garažni prostor pred samim vhodom v zdravilišče - predpostavlja se, da se normalen človek, v naši državi, z gigantskimi koraki približuje svojemu proklamiranemu cilju: biti med najrazvitejšimi na celini. In da je avtomobil torej razumljiv sam po sebi.

Notranji in zunanji bazeni, s toplo termalno vodo. Ne bom našteval naprej, vse naše tovrstne ustanove so na evropski ravni, mislimo. In tukaj se je, gostu-popotniku, zgodilo nekaj, kar ga je soočilo s posebnostmi naše psihe, naše nepojmljive nacionalne duše.

Zdravilišče, ali njegova okolica, se je odločilo, da vzporedno s cesto naredi novo pot. Rečeno - storjeno. Vsako jutro je na mestu, kjer bo potekala še ena pot za ljudi-avtomobile, točno pod okni gostov, ki so si, med drugim, prišli zdravit svoje od modernega življenja pretresene živce, ogromen stroj začel drobiti kamnite skale. To je, z manjšimi presledki, počenjal vse dopoldne, potem pa spet zgodaj popoldne in, spet z manjšimi odmori, ki niso trajali nikoli dlje, kot je delavec potreboval, vse do večera.

Cenimo, se zdi, človekov počitek (pred petnajstimi leti bi še rekli počitek "delovnega človeka", zdaj se to razume samo po sebi), ampak delo je vendarle pomembnejše od samega človeka. Še bolje: posla ali biznisa. Njegovo prvenstvo se razume samo po sebi. Kakorkoli že, na mestu, o katerem govorim in ga ne bom imenoval, je, kot sem rekel, situacija jasna. Dovolj je jasno, kako stvari stojijo v duhu našega časa in razvoja. Prednost biznisa pred vsem drugim, tudi pred tišino, je tako očitna, da je razumljivo, da upravi zdravilišča ni prišlo na misel, da bi pustila pri miru živce svojih gostov in jim ne bi razbijala po glavi. Ali da bi se gostom opravičila, da o tem, da bi Američani na našem mestu gostom ponudili odškodnino, niti ne govorim.

Delo je tudi po odpravi socializma na prvem mestu, počitek gostov pa pride pozneje, vendar se pričakuje, da gostje, naši in tuji (tu so neizogibni Avstrijci, tako rekoč poltujci), upoštevajo pravila igre. Filozofija dela in igre je povsem urejena. Da, gostje v glavnem sprejmejo ta pravila v tolikšni meri, da se nihče resneje ne pritožuje, sploh pa ne upravi. Kot da vsi vedo, da mora imeti delo stroja za drobljenje kamenja prednost - prej bi se proti temu pritožili v socialističnih časih, ki so parole o človekovi pravici pojmovali naivno dobesedno, kakor današnji človek, ki ve, ali vsaj čuti, da ima delo, to pa je danes biznis, razumljive prednosti pred vsem drugim, še posebej pred počitkom in zdravljenjem. Več delavcev medijev (to so delavci, mar ne?) govori sicer tudi o političnih interesih navadnega človeka. Poskušam, tako sam zase, preveriti odnos današnjega človeka do politike. Da, politike.

Spet ne bomo šli daleč nazaj v času. Priložnost, da o njej in o odnosu do nje dejavno premišljujemo, smo imeli na zadnjih lokalnih volitvah. V našem glavnem mestu je bil v nasprotju z željami in še bolj grožnjami dobesedno vseh političnih strank, ne samo desnih, temveč tudi levih, izvoljen nepolitičen človek, ki se je proslavil z menedžerstvom, zaradi česar so ga svojčas zamenjali na položaju šefa velikega podjetja.

Politiki so si takrat oddahnili, na njegovo mesto so postavili, kot se reče, svojega človeka. Zamenjani človek je, namesto da bi disciplinirano sprejel svojo usodo, kandidiral za župana, večina meščanov pa ga je v nasprotju z javnimi navodili pravih, klasičnih politikov z veliko večino - izvolila!

Kaj se je za tako nepričakovano vlogo zgodilo sicer razumnim volivcem? Zakaj so zanemarili jasne direktive priznanih politikov? Želeli so, naenkrat, praktičnega šefa, ki bo delal s svojo glavo. Stvari so šle narobe, ne pa stališča navadnih ljudi, ki dajejo prednost stroju, ko drobi kamenje, pred počitkom! Prednost so dali stroju, vendar najbrž le v primeru, da kamenje drobi v njihovo korist! Preostalo je samo še to, da vidimo, ali bo naš večno miren človek zahteval, naj stroji ne delajo, ko si bo želel odpočiti.

Slovenec vstane proti krivici enkrat v nekaj desetletjih. Počakajmo še. Za zdaj je tako, da lahko še zmaguje klasična politika s svojimi nepraktičnimi frazami. Spet imajo najbolj nerodno, da ne rečemo škodljivo, vlogo (nekateri) mediji. Kot čreda so se zapodili na novoizvoljenega župana s histeričnim vprašanjem, ali bo in kdaj bo sestavil novo politično stranko. Ljudje so tega človeka izvolili ravno zato, ker vsaj v tem trenutku noče nobene politične stranke, mediji pa zahtevajo, da jim omogoči, da politikom prinesejo glavo nepolitika na pladnju!

Ljudje so ga izvolili, on pa ne kaže želje, da bi se šel stare politične igre. Porivajo ga naravnost v prepad, iz katerega bi politiki radi spravili sebe in nadaljevali večno igro za hrbtom množic. Tragična farsa, porečemo. Življenje bo hitro pokazalo, ali je bila volilna senzacija v našem glavnem mestu več kot farsa ali odmor v večni predstavi, katere cilj je ljudem pokazati, da izhoda ni, da imamo samo odmore v igri profesionalcev.

Novi zmagovalec, tega ne vemo, bo na koncu morebiti vseeno želel nastopiti z novo stranko, vendar takrat, ko bo sam hotel, in z ljudmi, ki jih bo sam izbral. Za "stare" politike bo to samo polovična tolažba. Drugi bomo imeli trenutek, ko se je nemogoče zdelo mogoče. Čutili smo, da je nekaj novega mogoče, četudi malo verjetno. Kar zadeva drobljenje kamenja, ko bi pričakovali mir in tišino, nič zato. Ne moremo imeti vsega. Vsaj pri nas ne.

Morebiti bomo dobili neke liderje, ki bodo vsaj iz petnih žil trdili, da niso tisto staro, kar se bojimo, da so. Tudi mi, navadni ljudje, lahko gremo v Evropo, ne da bi bili tisto, kar smo.