Digitrončki

V času priprav na prevzem evra nisem opazil velikih prepirov med navadnim občinstvom, razen razburjenja, če kaka družina po pošti ni prejela tistega žepnega elektronskega menjalca za slovo od tolarja, pri sosedih pa je takoj nastal sum, da je bil tistim, ki ga niso prejeli, ukraden. K meni samemu ta digitronček tudi ni prišel po pošti, pa sem molčal in nisem mislil hudega o sosedih.

Na splošno ljudje o velikem dnevu, spremembi valute, niso pripravljeni veliko misliti. Tudi ne o neizogibnih podražitvah. Pred sabo ima Slovenija za zgled podražitve drugod po Evropi, tudi tam, kjer bi se, kot pri Nemcih, veliko ljudi razveselilo vrnitve ljubljene marke. O tem, da bi cene ostale nespremenjene, ni razmišljal pravzaprav nihče in usodo sprejemamo z resignacijo: cena vstopa v Evropo. Da si želimo v Evropo, ni bilo vprašanje, debate o tem, kaj naj bi to pomenilo, pa začuda ni. Ali pa tudi ne; globoko v dušo nam je vsekana navada, da velikih stvari nočemo spreminjati. Spremenile bi se, v tem primeru, lahko le, če bi vso Evropo zajel val skepse in evro ne bi bil trden. Trden je, kajne?

Lahko se umaknemo nekoliko nazaj in se spomnimo, kako smo sprejemali druge zgodovinske odločitve. Brez pretiravanja lahko rečemo - brez velikih debat. So narodi, ki debatirajo vsaj za nazaj - ali so kaj storili prav ali bi bilo bolje drugače. Tudi takšnega običaja ali vsaj skrivne navade med nami ni opaziti veliko, če ne štejemo posameznih izobražencev.

Vzemimo Nato. Je bilo res tako, da dobra polovica Slovencev pred tem ni bila naklonjena tej organizaciji in ni hotela noter, čeprav takrat še ni bilo tako jasno, da bo Nato prevzel velik del teže v boju proti vsem naslednikom talibanov in postal tudi za nas krvavo resen? Še manj pa to, kar postaja jasno šele zdaj - da bomo "ostali" tam presneto dolgo in da se tudi tisti oklepniki, ki jih delamo, kakor tudi tisti drugi, ki bi jih neki rivali radi delali, ne bodo uporabljali zgolj demonstrativno, ob reki Muri, temveč pod Hindukušem in še globlje v Aziji. V ekspedicijah, ki se morebiti niti še niso začele in o smotrnosti katerih še niso razpravljali.

Razpravljali? Ali bomo razpravljali, mi Slovenci, o tistih daljnih pohodih, ki so šele na obzorju? Pravijo, da bomo, navadni ljudje pa se o tem pravzaprav ne sprašujejo.

V tem je bistvo našega stanja. Pogosto slišimo - vsi ali večina naših politikov to vedno ponavlja -, da smo posamezne korake zadnjega desetletja in pol naredili pri polni zavesti, da z odprtimi očmi skupaj z drugimi stopamo v dobo velikih akcij. O teh akcijah pa širše občinstvo ne sliši nič do zadnjega hipa, ko se akcija že začenja. Takrat se govori o njeni pomembnosti, dasiravno o tem poprej nismo razpravljali.

Digitrončki! Ljudstvu je ne le dovoljeno, da zahteva pravočasno izročitev obljubljenih malih igrač, s katerimi bomo lažje preštevali prehod iz nacionalne valute v evropsko, marveč bi bilo razumljivo tudi naše zgražanje, če ta majhna, ampak tako človeška operacija ne bi absolutno uspela (uspela je, pravijo, čeprav nisem prejel svojega digitrončka, sam sem kriv). Bilo pa bi nerazumno, nepošteno, neodgovorno, kaj še vse, če bi partnerjem v velikih zavezništvih delali težave pri odgovornih stvareh. Denimo, da razpravljamo o smotrnosti celotnega nastopa proti skrajnemu islamu, talibanom in drugim, ki za njimi šele prihajajo. Ali pa vsaj, da bi kot Nemci, ki se spominjajo, da so velik narod, zahtevali, naj nam določijo manj nevarne dele Afganistana za vojaško delovanje, če to že mora biti.

Po domače povedano: ali ne bi bilo naravno in popolnoma spodobno, če bi slovenski mediji mimogrede javno razpravljali o tem, kam bi bili Slovenci pripravljeni poslati vojake, kam pa ne. Kaj hočem s tem povedati? Nič posebnega. Le to, da bi se obnašali enakopravno z velikimi narodi, s katerimi smo, v besedah, enakopravno stopili v veliko akcijo premagovanja svetovnega ekstremizma in uvajanja demokracije tja, kjer je še ni. Tudi to, seveda - kakšne demokracije in kaj to pomeni tam, kjer bi jo radi uvedli. Saj se vnaprej strinjamo, upam, da bo v Aziji videti nekoliko drugače kot pri nas, če izhajamo iz domneve, da vemo, kakšna naj bo naša.

Kateri naš minister nam je doslej zaupal svoje mnenje o konceptu, ki naj mu sledimo v daljnih ekspedicijah? Še v časih proslavljene ali pa na tihem zasmehovane neuvrščenosti smo prejemali s političnih vrhov neka pojasnila, bojda teoretično podkovana, o tem, zakaj se dela to ali ono. Zdaj se misli, da to ni potrebno, ker narod že ve, kaj je kaj. Resnica je v tem, da narod ne ve, ker mu morebiti niti ni do tega, da bi vedel. Naroda poglobljena pojasnjevanja o našem položaju v svetu tako rekoč ne zanimajo.

Kot da smo se vrnili v čase habsburškega cesarstva. Ali so takratni slovenski mediji pojasnjevali vojne, osvajanja, pohode, aneksije in vse drugo. Če so, potem pritrdilno, v jeziku za otroke. V bistvu je cesar že vedel, kaj dela in zakaj. Tudi zdaj morebiti kdo ve, kaj se dela. Tisti na vrhu Nata. Ali so vedno zraven tudi Slovenci, ne vemo. Ne vemo niti, ali Slovence to zanima.