pod črto / Jurij Gustinčič: Prava mera hinavščine

Nekdanji predsednik ZDA Gerald Ford, ki se ga zdaj nihče ne bi spomnil, če ne bi pravkar umrl in mora biti pokopan z vsemi ceremonijami, se zdi tisku in publiki pravi zgled poštenega, skromnega in za vse ljudi sprejemljivega človeka v Beli hiši. Pa še pravega človeka ob pravem času, saj je zamenjal Richarda Nixona, ki je moral zapustiti najvišji položaj zaradi velikega političnega škandala.

Fordova naveza na škandale je bila samo ta, da je javno oprostil predhodniku in ga tako rešil sojenja pred senatom. In tu bi se človek vprašal - veliko ljudi se je tedaj tudi vprašalo -, ali se uradno brisanje Nixonovih pregreh še ujema s predstavo o neverjetni poštenosti, ki so jo pripisovali nasledniku. Toda razmišljanje je odveč. Ford je postal predsednik, bil to dve leti in pol, propadel na naslednjih volitvah in odšel v zgodovino, da bi igral golf in pričel veljati za izredno umirjenega in poštenega državnika. Morebiti najbolj poštenega, dasiravno ne zelo pametnega, v ameriški zgodovini (sarkastični kolegi v predstavniškem domu so rekli, da ima Ford težave pri razmišljanju, ker je prepozno začel nositi čelado med igranjem ameriškega nogometa).

Zdaj so objavili, da je Ford nasprotoval vojni v Iraku. To so doslej vedeli le ljudje, seznanjeni z njegovimi spomini. Ford jih je namreč sporočil domači publiki samo pod pogojem, da ne bodo objavljeni pred njegovo smrtjo. Bili so objavljeni takoj, ko je izdihnil!

Če bi to povedal prej, torej ne bi veljal za absolutno poštenega, ker bi bil izdajalec svoje, republikanske stranke in Bushev nasprotnik! Kdo ve, kaj vse bi govorili o njem. Za veliko poštenost je potrebna prava mera diskretnosti. Ford jo je imel. Resnico je ohranil za bodoče rodove. In tu smo prišli do tistega, kar smo pravzaprav hoteli poudariti! Če hočeš, da o tebi vsi govorijo kot o dobrem človeku, dasiravno ne najzanimivejšem, bodi diskreten. Bolje povedano: imej v sebi pravo mero državljanske hinavščine!

Kdo ve, kaj državljani Slovenije resnično mislijo o ljudeh, ki jih formalno vodijo! Na parketu Cankarjevega doma ne bomo na to vprašanje našli nobenega odgovora. Poiskati ga moramo, denimo, v vaseh Suhe krajine, kjer ljudje nimajo nobenega spoštovanja do policijskih avtomobilov in kjer so bolj ali manj fizično ustavili predsednika države, ki jim je hotel povedati par preprostih resnic o tem, da so Romi pravzaprav tudi ljudje (ni šel tako daleč, da bi jih opozoril, da so slovenski Romi državno tudi Slovenci).

Vprašal sem se, ali bi ustavili tudi predsednika sedanje vlade. Na to ne znam odgovoriti.

In kje je tu tista hinavščina, o kateri govorim kot o vsesplošnem pojavu? Našel bi jo že - naj mi oprostijo ljubitelji lepih slovenskih vasi - v obveznem običaju, da se hišam vzidajo balkoni. Na slovenskih balkonih nihče nikoli ne sedi. Niso namenjeni sedenju, temveč temu, da vsi vedo, da tam živijo dostojni ljudje. Na balkonih so samo še rože.

Dostojni ljudje pozdravljajo na cesti vsakega tujca, ki pride mimo. Ne poznam dežele, kjer se toliko in tolikokrat pozdravlja. Seveda, če gre za ljudi, ki niso videti kot Romi. Potem bi bilo šale konec. Ljudi moramo razumeti: zidali so in se trudili, potem pa pridejo ti razcapanci. Kdo ne bi vzkliknil skupaj z Ambrušani: živite kjerkoli, tu ne boste nikoli!

To bi bilo še nekako razumljivo v tej ali oni vasi, ki je imela z Romi posebne izkušnje. Logika se ustavlja ob temle vprašanju: kje je tisto drugo mesto, kjer bi se Romi lahko naselili?! Ali naj gredo na Madžarsko, da bodo delali muziko in bodo morebiti sprejeti v slavni nacionalni romski simfonični orkester? Kaj pa je še kaj drugega, poštenega, ustreznega za Rome?

Obrtniški poklici ne pridejo v poštev. Slovenci smo že sami obrtniki. Videli bomo, da se predlogi o tem, kaj delati z Romi, bliskovito krčijo in naposled izginejo. Slovenci smo priden narod in nimamo preveč časa za vzgojo nekakšnih Romov, ki imajo poleg drugega, kaj hočemo, še tradicijo nomadov! Ne, to je, v glavah mnogih, problem, ki ga tako rekoč ni mogoče odvozlati.

Ah da, naj si glavo s tem beli država! Da, država. Gledal sem po televiziji, kako je minister iz zelo krščanske stranke stal ob ruševinah kolibe, ki so jo Romom podrli policaji (črna gradnja), in skoraj jokajoč govoril o usodi romskih otrok, ki te noči ne bodo imeli (nočejo imeti!) strehe nad glavo. Minister bo takoj vse spremenil. Pravljice pa se v življenju ne dogajajo. Vse kar je prav, toda Romi so Romi.

Spet se vračam v Ameriko, kot sem jo doživel. Zelo bogata Američanka z velikim posestvom blizu New Yorka, na Long Islandu, in reputacijo zelo leve intelektualke, ki podpira črnske organizacije in se druži s komunisti ... Sedel sem za njeno mizo, toda črnci, za katere se poteguje, tja niso bili povabljeni. Stregel je črnec.

Naš minister je prisrčen, toda na razdalji.

Kaj pa vsi mi drugi, nas famoznih dva milijona? Dvomim, da bi se zelo zavzemali. Zakaj? Kaj pa nam manjka? Sicer pa tudi med izbrisanimi ne opazimo dovolj pravih Slovencev. Če gledamo hinavsko ali čisto. Pa naj pride ne vem koliko evropskih komisij. Slovenci so za nas le tisti, ki jih mi sprejemamo kot Slovence. V epohi Evropske unije bo to še pomembnejše kot doslej.