Imeti vedno prav

Nekoč sem imel kolega, v resni ustanovi, ki je bil šefov ljubljenec in je hitro napredoval. Nekega dne pa se je njegova kariera bliskovito končala. Stlačili so ga na dno ustanove, potem pa z nekim nepomembnim opravičilom tudi odpustili.

Preostali nismo verjeli svojim očem. V ustreznem trenutku, ko se mi je posrečilo biti s šefom na samem, sem se ga drznil vprašati, kako je mogoče, da odpustijo najboljšega in tudi najbolj delavnega sodelavca. Odgovoru sem se globoko začudil, vendar me je pripravil k razmišljanju o psihologiji življenja. Šef je rekel: ta človek je nevaren, ker ima vedno prav!

Seveda, sem si rekel nekoliko pozneje, ko sem snov dodobra premlel v glavi. To je tisto! Sodelavec mora paziti, da ne bi bil videti nezmotljiv. To naj prepusti šefu. Če je šef takšen. Da želi biti nezmotljiv. Ali če želi, da se pravica do zmotljivosti pusti samo njemu. Šefi se včasih radi postavijo tudi s kakšno napako. Pravilno ali ne, le njim naj bo dovoljeno, da pokažejo drugim svojo človeškost.

Šefi, tudi naši v zadnjem času, pričnejo s tem, da imajo edini prav, vsi tisti, ki so bili pred njimi, so napravili toliko napak ali pa namenoma speljali voz s prave poti, da jih je treba odpustiti ali poriniti navzdol. Napaka ali ni javno priznana ali pa jo po človeško čez nekaj časa prizna sam šef, napake se pač zgodijo, tudi on sam občasno prizna (seveda manjšo) napako. Njegovo delo in delo podrejenih potem deluje še pravilneje, če ne celo modro. Tudi napraviti kakšno napako občasno deluje pravzaprav modro.

Da bi se prišlo do tega, da se lahko kot nekaj pozitivnega prizna kakšna napaka, mora seveda miniti nekaj časa, vsaj leto ali dve. Ne sme se pravica do napake priznati samo nasprotnikom, ki so nepoboljšljivo zapleteni v napake. So pa še druge novosti, ki čakajo šefe, pa so mislili, da se jim bodo izognili.

Veliko je bilo, na začetku, storjenega, da bi bili vrhovi oblasti obdani z brezpogojno zvestimi ljudmi. Ljudmi, za katere bi oni sami dali roko v ogenj, tako so se absolutno posvetili delu in bili vdani. Zgrajena je bila velika piramida oblasti, za kar je bilo zgubljenega toliko časa in truda, da bi bilo nemogoče pričakovati, da se bo naredilo še kaj drugega, tudi takega, kar je bilo obljubljeno.

Potem pa pride spoznanje, da niti absolutno vdani "kadri" niso do zadnjega diha zanesljivi. Približno takrat, ko je vdanost videti popolna in neomajna, se začnejo dogajati - ponavadi skoraj neopazno - čudne stvari. Nekdo, ki je nadzoroval druge - nadzorniki so glavni stebri delovanja -, se je začel upirati ali postajati kapriciozen. V imenu oblasti si lasti neke nove, osebne pravice. Stavba delovanja, ki je učinkovala neverjetno trdno, se natihoma zamaje, tu in tam.

Kmalu se spozna, da absolutne moči ni, da je vsaka moč le sorazmerna in se niti to sorazmerje ne more vedno ugotoviti. Veliko je, to se opaža v samem vrhu, takih, ki se jim nenadoma zazdi, da lahko ravnajo po svoje. V vsakem človeku tiči neka včasih dolgo skrivana želja, da postane po svoje nezmotljiv, da ima včasih prav tudi takrat, ko se najprej ne vprašajo oni na vrhu. Ali pa se ljudem zdi vrh preveč oddaljen, da bi ga motili z vprašanji. Oblast ni neka absolutna, nespremenljiva gmota. Oblast se razvija, širi in odkriva v sebi talent za improvizacije brez spraševanja šefa.

Za možne napake pri delu se najdejo inteligentna pojasnila, ko napake niso več napake in se človek vpraša, zakaj naj ne bi delal po svoje, ne da bi vedno nadlegoval šefe. Nobena organizacija, ki se je oblikovala pod popolnim nadzorom in veljala za izjemno vdano, ne ostane takšna dalj časa. Kaj vse so na svojo roko delali Napoleonovi maršali!

Še nekaj. Začenjajo se razmišljanja, ali so napake res napake. Nenadoma obstaja potreba, da se tisto, kar je bilo videti kot morebitna napaka, retušira. V svetovni politiki pogosto vidimo, kako se napake lepo retuširajo, tako da se človek vpraša, kaj je sploh bilo narobe. Za primer lahko vzamemo slavno Hillary Clinton, ki se ob inteligentni pomoči svojega moža, nekdanjega predsednika države, pripravlja na vzpon v Belo hišo, pa še ženska je.

V politični preteklosti te energične in spretne ženske je en sam neprijeten madež: ob začetku irakijade sedanjega predsednika Busha je gospa Hillary storila nekaj, kar bi sedaj najraje pozabila, tako kot vsi njeni prijatelji demokrati. Podprla je pohod na Irak. Ni vnaprej začutila - kot je bil Talleyrand začutil Napoleonov propad in se pravočasno oddaljil od cesarja -, da bo Irak prinesel Ameriki katastrofo.

Kako sedaj iz te zagate! Najboljše je, če citiramo samo Hillary: "Nikoli ne bi pričakovala od kateregakoli predsednika, če je vedel, kar sedaj vemo vsi, da bo prišel k nam (v senat) in zahteval glasovanje. Glasovanja ne bi bilo, jaz pa gotovo ne bi glasovala za to."

Z eno besedo, nisem vedela. To je v nasprotju s tistim, kar je naredil šef, ki sem ga omenjal na začetku. Ona ni vedela, kaj dela. Ko bi le vedela. Seveda pa je takrat bila podobna gospodu, ki "ima vedno prav". Glasovala je za vojno, ker je mislila, da ima prav. Imela je tako rekoč "takrat prav".

Pravzaprav gre za to, ali človek res ima prav - če je na vrhu ali pod njim. Hkrati pa bi bilo modro, če ljudi, ki imajo vedno prav, ne bi odpuščali. Saj imamo sedaj v vladi gospoda, ki je bil tam tudi pod prejšnjo oblastjo. Takšne bi morebiti morali varovati kot dragocenost. Težko jih je najti.