Hitrost pozabe

V nedavnih pogovorih "šesterice" o severnokorejskem jedrskem orožju se je pojavila možnost, da se Pjongjang orožju odpove. Seveda bo to nagrajeno z nafto, drugimi surovinami in s hrano, čeprav doslej te ambiciozne dežele ni motilo, da hodi po svoji osamljeni poti med jedrske sile sveta, nima pa kaj jesti.

Da bodo nekaj dobili za umik iz jedrskega cesarstva, ni pri nikomer zbudilo začudenja. Vendar se resno govori, da bodo Severni Korejci dobili še nekaj, kar bi bilo politično veliko pomembnejše kot navadna hrana in industrijske surovine - Američani so velikodušno dali vedeti, da bodo deželo nagrajenko osvobodili tudi surove oznake "sile zla". Teh sil po ameriškem mnenju ni veliko, je pa to nekaj hujšega kot vse drugo skupaj. Za skrajne muslimane sicer velja zaničljiva obsodba nasprotnikov kot "infidelov". Američani pa so ustvarili klub zavržencev, ki nosijo na čelu žig svetovne sramote privržencev zla.

Ne ve se točno - nikoli se ni vedelo -, kaj pravzaprav grozi tej majhni skupini, ki so jo Američani spravili v ta nedvomno grozni krog. Dantejevega pekla. In vendar je obtožba prinašala hude posledice, in to ne le gmotne. Seveda pa tudi gmotne, ki za obtožene niso prijetne. Znebiti se zato ameriškega prekletstva je bila vedno - sicer skrita in nepriznana - želja prekletih. V tej ameriški obsodbi je nekaj cerkvenega, nekaj, kar nosi oznako popolne zavrženosti. Čeprav se niti vsi prijatelji Amerike ob takšni obsodbi nekako ne počutijo najbolje. Zdi se jim ne le pretirana, marveč tudi mednarodno nesprejemljiva, nevarna za razmere in odnose v svetu.

Vse to nekaj pomeni. Ameriške obsodbe niso nikomur prijetne. Nihče ne mara biti obtožen kot "sila zla". Nihče, tudi tisti ne, ki se temu javno posmehujejo. Tako je kot s cerkveno anatemo v srednjem veku.

Človeku pride na misel, da so obsodbe in prekletstva pravzaprav začasna stvar in da se jih vsakdo lahko osvobodi in živi lepo naprej, če se zna postaviti in biti nekaj časa trden in neupogljiv, dokler si tisti, ki so prekletstva izrekli, iz kakega razloga ne premislijo. Primere, ki kažejo, kako se grozne besede lahko omajejo in izgubijo moč in ostrino, imamo povsod, tudi v naši bližini. Vzemimo le primer pošastnega generala Ratka Mladića.

Bili so časi, saj to je bilo še včeraj, ko se je govorilo, da se zadeve v določenem delu Evrope ne morejo in ne smejo premakniti na bolje, če krvnika iz Srebrenice ne bodo ujeli in izročili roki mednarodne pravice. Srbija ne bo nikoli vstopila v evropski klub, če najprej na najde generala - saj ve, kje se skriva, če se sploh skriva - in tako izkaže svoje evropstvo.

Srbija tega ni storila in je že vedela, zakaj. Obtožbe in zahteve te vrste nikjer in nikoli ne trajajo večno. Tudi če zahteve, za katero stoji pol sveta, ne jemljete dobesedno, vam z malo potrpežljivosti in trme, ta pa je na Balkanu znana, prihodnost ne more biti popolnoma zaprta!

Poglejte, kako tisti, ki so najbolj vpili, da koraka naprej proti Evropi ne more biti brez izročitve generala Mladića in gospoda Karadžića (tega ne vem, zakaj nikoli niso iskali tako vneto in glasno), sedaj miroljubneje naznanjajo, da seveda Mladića dobiti in izročiti pravici ostaja na dnevnem redu, le da hitrost ni obvezna in da je veliko pomembnejših reči, ki jih morajo storiti prosilci za vstop v Evropo.

Skratka, Mladić bi lahko tudi malo počakal. To je med drugimi nedavno iskreno rekel visoki predstavnik naše lastne, slovenske vlade.

Ni toliko razlike med možnostjo, da se na nekoga pritisne, in možnostjo, da se neki "sili zla" pod določenimi pogoji snamejo okovi svetovne anateme in se počaka - koliko, se ne pove, morebiti tako dolgo, da bo general umrl naravne smrti. Gre pravzaprav za značilno potezo svetovne civilizacije: vsaka zadeva ima rok trajanja. Vsaka beseda, ki je izgovorjena v imenu načel, ima svoje ozadje in se njena moč spreminja, iz ure v uro. Spomnimo se, če že govorimo o Američanih (in tudi Rusih), da Ronaldu Reaganu ni bilo treba veliko, da je snel takrat še velesili Sovjetski zvezi sramotilne oznake, ko je spoznal Gorbačova in se mu je zazdelo, da se s tem Rusom lahko dobro razumeta.

Vse grdo se lahko pozabi, kakor seveda tudi nasprotno. Zapomniti si moramo zgolj, da besede lahko pomenijo le to, kar ljudje želimo, da pomenijo v določenem trenutku - tako kot je opisano v Alici v čudežni deželi. Sicer pa se tako in tako nikoli ne ve, kaj ljudje mislijo, ko kaj rečejo. Tudi veliki ljudje ali pa predvsem oni.

Vsi vemo, če ne pozabljamo največjih ljudi, da je veliki Nemec Goethe, ko je umiral, vzkliknil "Mehr Licht" (več svetlobe). To se ponavadi tolmači kot še ena humanistična izpoved, ne pa tako, kot da je Goethe prosil, naj povečajo svetlost luči v njegovi sobi. Pa je beseda šla svojo zgodovinsko pot.

Vse se lahko zgodi z besedami in s tistim, kar naj bi pomenile. Natančneje: besede res pomenijo samo tisto, kar nekdo ali vsi hočejo, da pomenijo. Če kaka naša stranka reče, da je sredinska in ne desna, potem naj bo tako. Tudi tista na levi bo govorila, da ni leva, ampak sredinska. Kakor hočete. Svet morebiti stoji pred kataklizmo, če to kdo dovolj avtoritativno reče. Če se bo jutri temu odpovedal, potem pač ne stojimo pred kataklizmo. Predsednik Eisenhower je velika figura vzpostavitve ameriške vojaške moči. Potem pa je odhajajoč iz Bele hiše rekel, da so zgradili grozno reč - vojaškoindustrijski kompleks - in da se ga človeštvo mora bati.

Isti človek - dve nasprotni opozorili. Takšno je človeštvo.