pod črto / Jurij Gustinčič: V obrambo kajenja

Namera, da branimo pravico do kajenja v družbi, ne skrivaj, je tako nenavadna, čudna, od uradnih dejavnikov vse bolj drastično prepovedovana, v javnosti žigosana kot zločin proti modernemu človeku, da jo moram braniti. Moja želja je, da ohranimo nekoliko ravnovesja, da se z nekaterimi navadami sprijaznimo in da v grozovitem boju proti kajenju in kadilcem najdemo srednjo pot, ki bi jo sprejeli vsi. Največji bojevniki za absolutno neskaljen, čist zrak hitro pozabijo, da tega seveda ni tudi iz razlogov, ki s kajenjem niso niti v najmanjši zvezi. Sem torej za pravice kadilcev.

Naj se predstavim, da me ne bodo imeli za hinavca. Ne kadim, vendar navado dobro poznam. Kadil sem in nehal pred dvajsetimi leti, še v razcvetu moškosti, natančneje, na pragu starosti, ki pa je nisem jemal resno. Za veliki korak sem se odločil brez nagovarjanja zdravnikov, množičnih glasil, nasvetov prijateljev. Ni bilo niti opominjanja doma - moja žena, zmerna kadilka, je kadila še naprej in potegnila dim iz cigarete še nekaj dni prej, preden je umrla za rakom (ne pljučnim).

Na odpoved me je navedel notranji odpor proti neki trajni navadi, smešnemu avtomatizmu, zaradi katerega sem moral najprej prižgati cigareto, šele potem začeti vsakdanje novinarsko opravilo na pisalnem stroju (upiral sem se računalniku, dokler se je dalo - pisalni stroj sem odložil pred nekaj leti, ker ni bilo mehanika, ki bi še popravljal tiste starinske stroje). Cigareto sem odložil z običajnimi, toda ne skrajnimi težavami. Dovolil sem si, zelo redko, kakšno cigaro po dobri večerji, toda zdaj je izginila tudi ta tradicionalno elegantna poteza s konjakom v drugi roki.

Gre torej za to, da moj odhod iz cigaretnega sveta ni bil v nikakršni zvezi s svetovno kampanjo proti kajenju, ob kateri so najbolj razvpiti propagandisti ne le dolgočasno dosledni, temveč tudi komični. Ne morem pozabiti velike nadstrešnice pred vhodom v nebotičnik blizu Pete avenije v New Yorku, pod katero je veliko opozorilo, da se pod tem baldahinom ne sme kaditi - čeprav stoji na prostem! Če na to po naključju pozabite in prav tam prižgete, bo bržkone takoj pristopila neka dama (navadno s psičkom v naročju) in vas opozorila, da ste upravičeno v nevarnosti, da plačate globo. In kako si jo zaslužite, bo dodala.

Kako daleč so takšni prizori od londonskih kinematografov, kjer sem v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja občudoval male pepelnike, ki so bili pritrjeni na naslonjalo vsakega sedeža, da bi si človek lahko prižgal cigareto, ne da bi iskal, kam naj strese pepel. Tisti pepelniki so bili simbol civilizacije. Nikomur - niti popolnim nasprotnikom kajenja na javnih mestih - ni prihajalo na misel, da bi protestiral!

To je tisto, čemur bi se moral vsak, ki pozna zgodovino vsaj od otroških let, najbolj čuditi: kako je mogoč takšen skok v ravnanju in mišljenju ljudi, da nekaj absolutno civiliziranega postane anatema nad dobrim delom človeštva. Razmišljam o tem in se spomnim seveda najprej Churchillove cigare, ki je zaznamovala boj proti nacizmu in se ji veliki državnik ni odpovedal niti v globoki starosti. Spomnim se, bližje nam, pravzaprav v našem času, že ob kampanji proti kajenju (ki sicer ni prisilila prav vseh zdravnikov, da si ne bi dovolili pritajene navade kajenja v kakem kotičku bolnišnice) tudi velikih imen, ki se kajenju niso odrekla niti pred smrtjo. Velikega novinarja Eda Murowa, rušilca senatorja McCartyja, ki je srkal - da, srkal - cigaretni dim v bolnišnici, iz katere ni več prišel, ali velikega dirigenta Leonarda Bernsteina, ki je tudi strastno in brez kesanja zaradi svojega načina življenja kadil še zadnji dan pred smrtjo. V obeh primerih je šlo za pljučnega raka. Oba sta to vedela že dolgo, vendar svoje navade - pač načina življenja, intelektualno zelo uspešnega - nista hotela niti za trenutek zavreči.

Potem pa pridejo velike kampanje in prepovedi iz parlamentov, zgražanje nad prekrški, ki jih vidimo povsod po svetu. Pardon, ne povsod. V svetem boju proti kajenju sta se dvignili Evropa in Severna Amerika, dva centra cigaretne moči, ki zaradi kampanje nista odnehala. Nekaj gigantov tobačne industrije živi dobro in uspešno kljub vsem kampanjam, ki pa so le strle manjše tekmece in omogočile koncentracijo proizvodnje z velikanskimi dobički. Ne ve se le, ali se jim bo pridružila še Kitajska, kjer kadi 350 milijonov državljanov, ne ve se niti, kaj bo s tako imenovanimi državami v razvoju, kjer pravih kampanj proti cigaretam še sploh ni.

Človek ni le bitje medicinskega prepričevanja, je človek navade, ki ima mesto v duši! Pred nekaj leti mi je umrla žena, s katero sem preživel pol stoletja. Zadnje tedne je ležala v bolnišnici in je dvakrat na dan z že onemoglim glasom prosila moža, naj ji omogoči nekaj vdihov cigaretnega dima. V bolnišnici je bilo seveda kajenje strogo prepovedano, peljal sem jo z vozičkom v neki skriti kotiček, da je s tresočo roko držala cigareto in potegnila nekaj dimov. Bil sem srečen, da sem ji to omogočil, saj sicer to, skrito, drugače sebi dovolijo le zdravniki.

Ne vem, koliko je upravičenosti v kampanji proti cigaretam, ki ji ne bi stale ob strani druge, proti po mojem pomembnejšim spornim navadam. Naj omenim le kokain, ki postaja priljubljena navada višjih slojev v Ameriki, Evropi, tudi pri nas. Kadilce pa tlačijo v vedno manjše, s prezirom zaznamovane prostore. Vem le to, da se človeku ne sme vzeti vsega. Kar je tako ali drugače protislovno in prepovedano. Saj vse to le spreminjamo v vnovič zaželeno! In vtiskujemo prepovedi žig hinavstva.