Ali imamo zunanjo politiko?

Četudi ne vemo, kaj bo od samostojnosti ostalo in kaj bo požrla rastoča mednarodna, bruseljska birokracija, so temelji nacionalne zunanje politike kar plodno zastavljeni. Imamo ministrstvo, ki se ukvarja izključno z zunanjo politiko, imamo ministra, ki se celo pojavlja na straneh časopisov s pojasnili za širšo publiko in z ukori za novinarje, ki česa pomembnega niso razumeli ali nočejo razumeti, imamo veleposlanike kar v večini držav, hodimo po svetu in ugotavljamo ter potrjujemo, da smo in da drugi to upoštevajo. Skratka, imamo vse, kar potrebujemo za pot po svetu. Toda ali imamo zunanjo politiko?

Prvo vprašanje ob tem seveda je, kako jo spoznati. Nedavno nam je ugleden predstavnik našega ministrstva morebiti osvetlil to težko temo ob vprašanju, kakšen je naš odnos do zamisli o raketnem ščitu, ki naj bi ga Američani, kdo drug, postavili nad Češko in Poljsko. Varoval naj bi vse nas, če bodo Iranci hoteli preskočiti mejo dobrega mednarodnega okusa in nas napasti. Nihče ne ve, ali bodo imeli in kdaj bodo imeli rakete, ki bodo poletele dovolj daleč in zadele. Nekateri niti ne mislijo, da bo to kmalu. So tudi dobro podkovani strokovnjaki, ki verjamejo, da je do tega še daleč, če sploh, in da Iranci hočejo živeti tako kot vsi drugi in da so zato enako previdni kot kdorkoli drug.

Kdo si želi raketnega ščita, poleg strokovnjakov vojaškoindustrijskega kompleksa, ki si želi čim več takšnih igrač, ker samo z njimi lahko dobi tiste milijardne zneske, ki jih potrebuje?

To ni znano nikomur, še najmanj Čehom in Poljakom, ki si gradnje ščita želijo predvsem zato, ker bo zaposlila deželo. Pot do cilja je, kot tolikokrat prej, pomembnejša od samega cilja. Tako je bilo že v celotnem obdobju hladne vojne, ko sta dve strani, ameriška in sovjetska, žrli neverjetne vsote za nekaj, kar ni bilo praktično uporabno, pa je ena stran, sovjetska, zato tudi propadla in nehala obstajati. Vendar bodo z vsemi tistimi izkušnjami Američani gradili ščite. Omenjeni slovenski diplomatski predstavnik je ščit nad Češko in Poljsko (ki sta daleč do Irana, toda blizu starega nasprotnika iz hladne vojne) omenil zato, da bi mimogrede zamrmral, kako bi se graditelji (Američani) lahko o tem malce pogovarjali tudi z nami in drugimi. Stavek, ki ga je izgovoril, ni našel poti v širšo javnost prek nesrečnih medijev, o katerih naši predstavniki radi povedo, da se ne vedejo konstruktivno. V tem primeru so bili vendar konstruktivni! Molčali so.

Imeti zunanjo politiko bi moralo pomeniti, da pred očmi občinstva nekako obdelujemo teme, pomembne za vse in posebej za nas. Le malo od tega velja za našo deželo. O temah govorimo kot o nečem daljnem, strokovnem, ki se nas v vsakdanjem življenju ne tiče, ki je zanimivo le na splošno, ne pa s stališča naših državnih interesov. To velja za takšne oddaljene reči, kot je omenjeni vesoljski ščit.

So pa manj oddaljene reči, ki bi deželo z lastno zunanjo politiko lahko zanimale. Gre denimo za grde besede, ki jih je v zvezi z našo zgodovino, zelo krvavo in zelo tragično tudi za nas, izgovoril eden po slovesu zelo miroljubnih in konstruktivnih italijanskih politikov, Napolitano, predsednik sosednje države, s katero nam je usoda dodelila veliko intenzivnih odnosov. Rekel je, tako nekako, da smo bili v drugi svetovni vojni slovanska drhal.

Naša zunanja politika je cmok požrla brez velikih protestov, ne glede na to, da Italiji v zvezi z ravnanjem med drugo svetovno vojno lahko povemo marsikaj. Predsednik naše države je menda odgovoril Napolitanu - ne vemo, kaj mu je sporočil. To pomeni, če hočemo ali ne, da je naša zunanja politika molčala! Tisti del občinstva, ki bi se moral oglašati, da bi videli, da imamo zunanjo politiko, je molčal tudi ob drugem detajlu, ki bi za živahno deželo z zunanjo politiko moral biti skrajno zanimiv. Imeli smo dogovorjen sestanek med ruskim predsednikom in predsednikom naše vlade, a ga je ta nenadoma, tako rekoč zadnji hip, odpovedal, češ da ima druge obveznosti.

Druge obveznosti? Odpoved državniku ene velikih sil? Koliko je še velikih sil, ki bi jim predsednik naše vlade v zadnjem hipu odpovedal pogovor? Ali bi odpovedal tudi Indiji, Kitajski, Nemčiji? Ali bi - skoraj je težko vprašati -odpovedal Združenim državam Amerike? Ali bi mu v tem zadnjem primeru kaj takšnega sploh prišlo na misel? Ali pa se zgolj motimo, ko govorimo o enih, da so velike sile, ki jim odpovedujemo, in drugih, pri katerih nam kaj takega sploh ne bi prišlo na misel, ker je bogokletno?!

Morebiti bi se, preden odgovarjamo ali pa sploh mislimo na takšna mučna vprašanja (za nekatere niso mučna, ker je odgovor lahek) zavedeli, da so velike sile, ki jih bolj spoštujemo ali se jih bojimo, in druge, navadnejše. Če se vrnemo k začetnemu vprašanju. Nekoliko ga bomo spremenili. Zunanjo politiko, bomo rekli, seveda potrebujemo kot tudi druge dežele - še bolj, ker smo majhni in ranljivi -, vprašati pa se moramo, ali nam drugi lahko kaj naredijo. Ni vsaka velika sila za nas velika sila, ki jo tako spoštujemo, da bi dobro premislili o posledicah kakšne svoje poteze - odpovedi, na primer; Rusija, mislim, je takšna sila. So druge, o katerih pač mislimo, kot da smo mi sami velika sila, in se zato vedemo brez občutka previdnosti ali pa razuma, ki nam pove, kaj je za nas najbolje.

Veliko govorimo in pišemo o zunanji politiki. Teče mimo nas, kot da je nekaj tujega. O ščitu in svetovni politiki seveda govorimo, vendar ne tako, kot da nas vedno tudi zadeva. Kdaj smo na primer imeli javno razpravo o smotrnosti današnje politike do Irana? Ali česarkoli drugega. Imamo državo, ministre, nekateri mislijo celo, da imamo pravo opozicijo. Toda ali imamo zunanjo politiko?