Njihova druga država

Odleglo je vsem, privržencem in nasprotnikom nove države v daljni soseščini, ko smo zvedeli, da je ne bomo priznali med prvimi. Ne vem, ali so Američani, zaverovani v svoje sheme, res mislili o drugih, zlasti manjših, naj bodo prvi. Ali so njihovi načrti tako nepreklicno trdi in neustvarjalni, da jim pride na misel, naj neka manjša, še državniško mlada država napravi korak priznanja prva?

Ali smo poslušali glas svojih interesov, da smo sklenili modro počakati - ne dolgo, vendar vsaj toliko, da nismo videti nebogljeno ubogljivi? Ali pa kratkomalo to pot nismo dobro slišali. Ali pa smo se spomnili, da ima največja sila na čelu človeka, ki je postal svetovno nepriljubljen?

Vsekakor nam najbrž ni prišlo na misel nekaj čisto drugega - nekaj, kar so vzklikali Srbi, ki nasprotujejo razglasitvi nove države z vso strastjo balkanske preteklosti - namreč to, da imamo pred sabo redek fenomen: Albanci so z vztrajnostjo, ki prenaša veliko udarcev in je pravzaprav izraz velike potrpežljivosti, dobili svojo drugo državo. Sarkastična je seveda srbska pripomba, da Albanci ne potrebujejo druge države. Svojo že imajo, pa naj se vsi preselijo tja. Sarkastično in grobo je to, vendar smo priča temu, da imajo pač Albanci res veliko srečo - dobili so še eno, drugo državo. Prav tako ne bi bilo človeško, če odslej ne bi razmišljali o tretji ali pa vsaj o širitvi te druge države. Takšno razmišljanje, najsi bo sedaj zelo tiho in previdno, je nekaj, kar zgodovinsko moramo pričakovati. Nazaj, proti južni Srbiji, naprej proti Makedoniji, Albancev je veliko in njihova nataliteta je med najvišjimi v Evropi.

Kar zadeva nas, smo se znašli v precepu, ki ga še bolj potrjuje kapitalistična sedanjost - naj bi se je veselili! Skromno in neveselo mora celo država kot takšna priznati vlogo interesov. A interesi nam velevajo, da moramo paziti na ekonomske cilje, ki postavljajo pomen izmenjave s Srbijo daleč pred razumevanje želja kosovskih Albancev. Pravzaprav bi nam še najbolj ustrezalo, če bi ti dve državni enoti ostali nekako povezani. Z eno besedo, če ne bi bilo Miloševićevega genocida in zato ne bi bilo uveljavljeno novo načelo, da suverenost ne velja, ker imamo pred sabo "poseben primer".

Primer, za katerega je kriva tista Miloševićeva Srbija, ki bi rada še naprej obdržala zgodovinske pravice. Pravice do kontinuitete srednjeveške države, ki je izginila, vendar opozarja svet na svoj nekdanji obstoj. Saj je bila po drugi svetovni vojni tista razstava v Parizu, kjer so tudi vodilni evropski izobraženci gledali srbske freske, ki ne zaostajajo za Giottom. In tiste vilice, seveda, ki so jih Srbi uporabljali pri obedu, ko so povsod drugod po Evropi še jedli z rokami.

Zanimivo bi bilo, pravzaprav, ugotoviti, koliko velja za uveljavljanje narodovih pravic zgodovina. Ali se Italijani lahko vedno sklicujejo na Michelangela? Saj se, nekako. Kaj pa je drugega mislil italijanski predsednik Napolitano, ko se je javno zgražal nad "divjanjem Slovanov" (Slovencev in še koga).

Poznal sem gospoda Napolitana pred štiridesetimi leti - skupaj sva se v Oxfordu udeležila mednarodnega posvetovanja o apartheidu. Da, prav apartheidu! Deloval je, takratni vodilni komunist in Berlinguerjev sodelavec, kot utelešeni humanizem. Vendar mu očitno niso tuji ne italijanski interesi ne predsodki, ki si jih kot Italijan lahko lasti, saj Italije po vojni niso, tako kot so Nemčijo, očistili njene še nedavne preteklosti.

Zgodovina igra torej pri Napolitanu kar precejšnjo pozitivno (tako misli) vlogo, pri Srbih pa česa takega ne bi smeli požreti. Ne bomo, seveda, ampak vendarle ni popolnoma nerazumljivo, če včasih Srbi mislijo tudi na zgodovino. Imeli so jo. Svet to morebiti tudi ve, tako kot Amerika ve, da je bila Srbija njena zaveznica v dveh svetovnih vojnah, toda kaj bi o tem.

Zgodovina se mora urediti v kletki najnovejših in predvsem trenutnih potreb -pustimo širšo zgodovino pri miru, seveda tudi to, zakaj že dve albanski državi in ali se ne bo pojavila tudi želja po tretji. Pustimo pri miru vprašanje, ali ni le protektorat, za katerega rečemo, da je "nadzorovana neodvisnost". Nadzoruje ga Evropska unija in seveda Američani, ki so tam postavili vojaško bazo, ne da bi koga vprašali.

No, veliko sem, mislim, povedal, kar bo tolmačeno kot napol odkrita obramba srbskega upora proti razglasitvi druge albanske države na Balkanu. Kaj pa o srbskem zgražanju? Ali ni vendarle nekoliko staromodno in morebiti celo histerično? Zakaj tako kričijo in, še bolj, iz gneva hodijo razbijat tuja veleposlaništva? Če so imeli zgodovino na Kosovu in so jedli s priborom že v štirinajstem stoletju, ali ne bi lahko od njih pričakovali modernega evropskega obnašanja?

Res, tu je nekaj čudnega. Živel sem med Srbi zelo dolgo, delal pri srbskem časopisu, ki je kot redkost imel dopisnike iz tujine še pred drugo svetovno vojno, med Srbi imam veliko znancev in nekoliko prijateljev. Ne spominjam se, iz tistih dolgih pogovorov in z žurov, pa tudi iz intimnih pogovorov, da bi kdorkoli kdaj omenjal Kosovo!

Ni ga, kolikor se spominjam. Iz književnosti vemo, da so veliki pesniki pisali pesmi o nesrečni, neuslišani ljubezni, čeprav so imeli ženo, ki so jo ljubili in nasploh bili v vsakdanjem življenju srečni. Tako nekako se tudi Srbi togotijo in celo razbijajo veleposlaništva (to opravijo seveda fantje z Marakane!). Na Kosovo jih večina - ali pa vsi do zadnjega - ne bi šla živet. Tudi tisti, ki so dobili posest pod Karađorđevići, bi to posest le obiskovali, živeli pa na Dedinju, če bi se dalo.

Kosovo je tista pesem, ki jo pesnik napiše v svoji žalosti, sam pa ostane daleč stran, pri ženi. Za živo glavo ne bi šel tja živet. Drznem se vprašati, ali bi šel tja preživet ostanek svojih dni Toma Nikolić?! Morebiti smo mi, ki imamo očitne interese v širši Srbiji in tudi na samem Kosovu, še najbolj pripravljeni obiskovati tiste kraje, vsaj kot turisti.

Na koncu pa tole: koliko albanskih držav bi bila prava mera?