Koliko zasebnosti sploh?

Država se je spoštljivo poslovila od nekdanjega predsednika, ne predolgo in ne prekratko, po meri, ki jo je sama določila. Pogreb bo, so rekli, strogo zaseben, na deželi, v Zasavju.

Televizija si ni mogla kaj, da ne bi za hip odstrla zavese nad strogo zasebnim pogrebom. Stroga zasebnost je vendarle odkrila dolg sprevod, ki je že bil - spet - skorajda množičen. Stroga zasebnost ima, pri nas, svoje meje. Kar tako si družina in nekoliko prijateljev, intimnih ali ne, ne more privoščiti - same sebe. Javnost ima svoje pravice, zasebnost, vsaj pri nas, pa svoje meje. Neka osebnost si ne more, naj si jo želijo pokopati še tako zasebno, dovoliti zasebnosti kar tako. Mora se pač sprejeti, da znana osebnost, še celo velika, ne more imeti absolutne zasebnosti. Nekateri že imajo pravico, da so pri tej zasebnosti prisotni!

Obstajajo seveda preboji zasebnosti ali razširjena zasebnost. To smo videli ob pogrebu predsednika Mitterranda, ko so zasebnost družine razširili - ni popolnoma jasno, na čigavo zahtevo - na predsednikovo prijateljico in njeno (njegovo) nezakonsko hčer. Lepo od Francozov. Že se vidi, da je zasebnost raztegljiva snov, ki se v vsakem posameznem primeru gnete in širi po nekih skritih predpisih.

Zasebnost naj bi bila lastna ureditvam, ki prisegajo na osebne pravice. Dandanes bi rekli, da samo kapitalizem omogoča nekaj priznane pravice do zasebnosti. Če pustimo kitajski komunizem ob strani, si lahko, delno, ogledamo rusko revolucionarno različico.

Sovjetski državljani o svojih voditeljih, načeloma, niso bili poučeni. Preteklo je veliko časa, pa še to se je zgodilo le zaradi radovednega kapitalističnega Zahoda, da se je nekaj slišalo o Leninovem zasebnem življenju. Da ni maral svoje partijske žene Krupske. Da je bil leta in leta zaljubljen, globoko zaljubljen, v Švicarko Inesso Armand in je neutolažljivo jokal, ko je zvedel za njeno smrt.

In tu je Stalin. Njegovo zasebno življenje kot da ni obstajalo. Govorilo se je, da je njegova žena obsojala ravnanje s kmeti, mu to odkrito povedala in zaradi tega jo je v navalu gneva menda ubil. To se je govorilo zelo tiho. Javnosti je samo enkrat - ponavljam, samo enkrat - odstrl zaveso nad zasebnim življenjem - ko je partijsko glasilo Pravda objavilo fotografijo vodje, ki drži v rokah svojo hčer Svetlano. Tisto Svetlano, ki se je potem naselila v Ameriki.

Publika je, javno, videla samo tisto sliko in nikoli nič več. Za hip naj bi ljudje sklenili, da je vodja tudi človek. Samo za hip in za vedno. O naših voditeljih vemo veliko več, pa nismo ne kapitalisti ne revolucionarji. Naš pokojni predsednik je vsaj javno razkril, nenadoma, da ima poleg sina tudi hčer - kdo ve, kako in zakaj se je vrnila v njegovo javno življenje, medtem ko tisto beograjsko poglavje, v katerem naj bi se pojavila, po srbskih govoricah, tudi znana operna pevka in njen otrok z neznanim očetom, prepuščamo najbrže zgodovini legend.

To je le ena stran sage o pravicah do zasebnosti, ki smo se je dotaknili. Pomembna, po svoje, toda ne obvezna za pojmovanje nekega življenja. Zasebnost je dandanes vedno bolj zapletena snov, s katero ne vemo ali pa bomo vedno manj vedeli, kaj početi! Kako dramatična postaja pravica do zasebnosti, da tako rečem, smo te dni slišali od Američanov, varuhov kapitalizma, ki vlada povsod, razen deloma na Kitajskem.

Angleški potovalni agent, ki živi in deluje v Španiji (živimo v Evropi, kjer meje niso več tisto, kar so bile), organizira turistična potovanja na Kubo. Svoje sezname in obvestila objavlja na spletni strani neke ameriške posredovalnice. In v tem grmu tiči zajec!

Obvestila in vse gradivo, objavljeno na tej spletni strani, registrirani v ZDA, so izginili. Izginotje ni ostalo skrivnost. Ameriška podjetja so dolžna prijaviti vse v zvezi s Kubo. In veliko stvari, povezanih s to državo, je ... prepovedanih. Brišejo se samodejno, pošiljateljev o tem niti ne obveščajo!

Zasebna lastnina je torej le omejena. Mogočneži tega sveta in njihova politika imajo pravico oziroma si brez opravičila ali sporočila lastijo pravico, da nekaj dovolijo drugo pa ne. Področje tistega, kar lahko nadzorujejo - in kjer delujejo, če se tako odločijo -, se zadnje čase bliskovito širi.

Sicer pa o tem lahko sodimo po širjenju in shranjevanju podatkov o človekovem življenju. Začnimo na londonskih ulicah, kjer mrgoli skritih kamer, ki snemajo brez posebne izbire vse, kar teče pred njimi. Gore podatkov o človekovem življenju so že zdaj neverjetno visoke, so kot Himalaja. Podatki, ki se samodejno o vsakem od nas zbirajo v posebnih centrih, so sicer, kot se zatrjuje, na voljo samo v skladu z zakoni in torej ne posegajo v dogovorjene pravice državljanov. So ljudje in institucije, ki skrbijo za to, da se ne bi kršile osebne pravice. Ali jim bo tudi še naprej uspevalo nadzirati čast vsakega državljana?

Živimo v času, ko se že zelo hladnokrvno in brez opravičevanja rušijo politične ograje dogovorjenega mednarodnega življenja. Zadnje desetletje, denimo, smo bili priča vsaj trem popolnim kršitvam mednarodnih dogovorov, ki so, vsi skupaj, velevali, da bomo vsako krizo, še posebej krvavo, obravnavali v Združenih narodih, točneje v Varnostnem svetu. Posredovanje v Iraku se je odigralo, ne da bi se prej kdo obrnil na Varnostni svet. Prav tako je bilo z bombardiranjem Srbije. In še včeraj s priznanjem neodvisnosti Kosova. Vse to so kršitve pravic, ki so dodeljene svetovnemu organu. Prepuščene tako rekoč njegovi zasebnosti!

Pravkar se seznanjamo s prizadevanji suverenih držav, ki silijo svoje kapitaliste k plačevanju davkov doma, ne pa v tistih oazah, kjer se denar lahko naloži brez kakršnekoli obveze.

Kapitalisti ne vedo, kaj storiti. Nekateri se bodo pokesali, drugi - tudi pri nas - se zgražajo, češ, nekdo, država predvsem, jim hoče odvzeti tisto svobodo delovanja, na kateri stoji celotna stavba kapitalizma. Kaj hočejo države? Nazaj v svinčene čase?

Očitno se lahko zgodi, da bo nekdo moral braniti same temelje kapitalizma. V imenu kapitalizma, ki ga ogrožajo sistemi, postavljeni za njegov napredek. S tem pa se načenjajo tudi tiste pravice do zasebnosti, ki jih svet vsaj formalno spoštuje.

Nekoč sem kot poročevalec iz tujine ("tuji dopisnik") imel na obisku v svojem stanovanju v Londonu veleposlanika svoje takratne države. Bila sva osebna znanca. Hotel mi je povedati nekaj zaupnega in mi je pomahal, naj greva v kopalnico, kjer je odprl pipo.

Zdelo se mi je smešno, že zato, ker tisto, kar sem zvedel, res ni moglo biti zaupno. Sklenil sem in se tega držim: na zaupnost je najbolje pozabiti. Pa tudi na pravico do zasebnosti. Zasebnost je v zadnjih zdihljajih. Povejmo tisto zaupno vsem.