Državnik v gozdu umetnikov

Marsikdo se je moral razveseliti, ko je predsednik naše vlade ob nastopu Slovenske filharmonije v Bruslju izgovoril tiste besede navdušenja - ne le zaradi naših glasbenikov, marveč tudi zaradi izvedenega zelo zapletenega Mahlerjevega dela. Redko se zgodi, zlasti pri nas, da državne osebnosti sploh omenjajo umetnost, glasbo še najmanj. In bilo je rečeno brez zadržkov in brez posebne pridige.

Pridiga umetnikom pa še ni izumrla v materi Rusiji! Bil sem naiven, vendar res nisem pričakoval poučevanja iz psihologije, nacionalne filozofije, omike in presoje umetnosti iz ust šefa države ali vlade Vladimirja Putina! Z ženo si je ogledal klasično rusko komedijo Gorje pametnemu Gribojedova (drugače diplomata, ki so ga ubili v Iranu pred malo manj kot dvesto leti) in takoj po predstavi odločno skritiziral izvedbo.

Putina je zmotilo, da glavni junak od samega začetka deluje pesimistično, za kar naj ne bi bilo razloga. Saj je vendarle ruski optimist. Pa še nekaj: junak deluje kot slabič. To pa ne bo držalo. V resnici je močan, je, rekli bi, rusko močan!

Sploh pa bi si veljalo tudi zapomniti - pravi Putin -, da ruskemu pesniku ni bilo do zahodnjaških navad, kar bi si morale zapomniti zlasti nove države članice Evropske unije!

Ne bomo se zadrževali ob reakciji režiserja, ki se je takoj strinjal s prvim človekom države ali vlade in opozoril glavnega igralca, naj pazi, kako in kaj. Reklo bi se, da je prizor spominjal na Puškinove besede iz Ruslana in Ljudmile: "Tu je ruski duh, tu diši po Rusiji!"

Prvič po Stalinu in njegovih naslednikih smo doživeli, da oblast poučuje umetnost. Če takšna potreba nastane na Zahodu, se seveda ravna popolnoma drugače. Poučevanje se prepusti ljudem iz stroke - umetnike naj vedno poučujejo umetniki. No, Rusija spoštuje svoje tradicije. Ena izmed tradicij veleva, kot vidimo, še vedno: umetnikom se mora od zgoraj razložiti, kako in kaj.

Zgodovina tega poučevanja je bila, moram reči, vsaj odkar jaz živim, in to je dolgo, dramatična in dosledna. Šele ob Gorbačovu se je pred četrt stoletja zazdelo, da poučevanja z državnega vrha ne bo več, tako da so celo izdali Pasternakovega Živaga v izvirniku in ob tem politično niso veliko govorili.

In prej? Omenil bi le tisto, kar sem od šolskih dni doživel sam.

Sredi šestdesetih let je do tedaj nič hudega sluteči veliki (to je zdaj sprejeto) skladatelj Šostakovič moral izvedeti med jutranjim čitanjem Pravde, da je škandalozen formalist, ki se vdinja nekim zapadnjaškim modernističnim navadam (Alban Berg je bil v Rusiji takoj prepovedan) in piše glasbo, ki sploh ni glasba in je nekaj nevrednega sovjetskega človeka.

Pravdine besede so bile takrat enake zapovedi. Šostakovičevo opero Katarina Izmajlova, ki je povzročila gnev partijskega vrha, so v Bolšoj teatru čez noč zavrgli. Prišli so za skladatelja težki časi. Uspešno se je pokesal šele tri leta pozneje s sprejemljivejšo Peto simfonijo.

Toda gneva državniškega vrha še ni bilo konec. Minila je druga svetovna vojna in Šostakovič se je skupaj s še enim znanim skladateljem Prokofjevom znašel na isti protiformalistični zatožni klopi. Takrat je bil gnev vodstva, ki vse ve bolje od ljudstva, povzet v obtožbi, da omenjena skladatelja ne vesta, kaj je melodija. Ker pa ljudje, tudi skladatelji, ne morejo točno vedeti, kaj je, denimo, melodija, je v imenu partije in oblasti pred izbranimi skladatelji, tudi dvema obtožencema, sedel za klavir sekretar partije Andrej Ždanov in jim zaigral, kako mora zveneti ljudstvu draga melodija.

Stavim, da je Ždanov zaigral Čajkovskega, za katerega je bilo tedaj uradno rečeno, da je največji skladatelj po Beethovnu. Šostakovič je molčal in le upal, da ga ne bodo zaprli.

Saj so tudi veliki balerini Ulanovi prepovedali, da bi na koncu Labodjega jezera umrla. Moralo se je končati s happyendom.

Šostakovič je, da bi bil varnejši, potem vedno raje skladal kvartete namesto simfonij, in kako prav je imel! Tam se je čutil abstraktno svobodnega, in to so danes dela, v katerih se dviga do najvišjih, Beethovnovih vrhov. Sploh bi o tem poučevanju iz partijskih centrov lahko rekli, da je imelo nepričakovano dobro plat. Kdo ve, ali bi bil Šostakovič danes tako pomemben, če ne bi šel skozi vice partijskega bičanja. Človek se utrdi!

V naših krajih so bile seveda izkušnje umetnikov manj popolne. Nekoč se je zgodilo, da je takratni vodja nad vsemi in vseh Tito v Kijevu srečal Hruščova, ta pa mu je mimogrede svetoval, naj malo posvari svoje slikarje, ki so začeli slikati ljudstvu nerazumljiva abstraktna platna. In je Tito prišel domov in takoj posvaril elito, naj ne dovoli abstrakcionizma.

Že pozabljeni mali čudež po tem pa je bil, da je slovenska partija imela redni sestanek, na katerem je bilo med drugim sklenjeno, da je na polju kulture vse v redu. In so se abstrakcije, ne le v Sloveniji, kar nadaljevale. Začetek boja proti Informbiroju? Kdo ve.

Na Zahodu naj bi bilo v tem pogledu vse v najlepšem redu. Sedaj so v modi modernizacije. Najdite Shakespearja, ki bi bil igran na odru v kostumih iz elizabetinskega časa, ne pa v kakšni moderni različici, pa še brez večernih oblek in brez kravat! Moderno danes v gledališču razumejo natančno in dobesedno. Še Lawrence Olivier je igral Shylocka s polcilindrom. V Bayreuthu pa igrajo Nibelunge tudi kot kopico modernih kapitalistov.

Toda to je že nekaj drugega. Sicer pa vsi ti sodobni režiserji to delajo na lastno pest, ni nobenega poučevanja z Downing Streeta ali iz Bele hiše. Navadnemu Američanu tudi ne pride na misel, da bi od predsednika Busha zahteval mnenje o sodobni drami.

V Rusiji na te zadeve ne pozabijo, ko se na vrhu odločajo o svetovnih razmerah. Vladimir Putin vsaj ne pozabi obiskati pomembnih predstav in povedati, kako naj bi se igralec na odru obnašal. Seveda brez grobih sankcij. Vsaj mislimo, da je tako.