Politična čustva

Če si želite predstavljati sorazmerje med racionalnim ravnanjem in čustvi in vsaj malo poznate svet, potem ni boljšega načina za preverjanje psihologije kakšnega naroda, kot je ta, da se zatečete k odnosom med Ameriko (Združenimi državami) in Rusijo (nekaj časa tudi Sovjetsko zvezo).

Ni druge možnosti, kot da se tu znajdemo med čustvi in uveljavljenimi stališči. Rusi veliko govorijo o Američanih, ti pa ne le da veliko govorijo o Rusih, marveč jih tudi zelo podrobno proučujejo. Ni je države, ki bi za diplomate in druge predstavnike pošiljala v Moskvo svoje posebej izurjene strokovnjake. Washington je imel v Moskvi tudi takšne strokovnjake, kot je bil Kennan. Sedanja državna sekretarka Riceova - to ni naključje - je pred tem študirala o Rusiji na univerzi, eni elitnih. O Rusiji v Washingtonu nikoli ne govorijo s tisto ironijo, ki je bila značilna za angleškega agenta na Dunaju pred izbruhom prve svetovne vojne, ki je svoji vladi poročal takole: "Razmere v Avstriji so zelo težke, niso pa resne." Rusija je za Američane vedno resna zadeva.

Kaj naj torej rečemo? Ali pri Američanih govori politični razum ali bolj čustva? Rekel bi, da govorijo čustva, zavita v razum. Ali pa nasprotno. Vsekakor pa je ameriški predsednik zmožen reči, da je najvišjemu Rusu pogledal v oči in ugotovil, da mu lahko verjame. Noben evropski politik ne bi ugotovil kaj takšnega. Še zlasti, če bi resnično čutil, da izraža predvsem svoja čustva.

Kar zadeva Ruse, lahko opišem svoj vtis. Rusi Ameriko globoko čutijo, navdušuje jih. Tako, kot jo je čutil Majakovski, ko je opeval čudež Brooklynskega mostu. Vendar pa bodo znali, vedno kadar mislijo kakor velika sila, spregovoriti o Ameriki tudi z ogromnim sovraštvom, ki je brezmejno. Mislim, da v prvem in drugem primeru v Rusih živi in iz njih govori čustvo. Čustvo, prepleteno z interesi, kakor jih razumejo. Nekoč so prodali Ameriki del svojega ozemlja - Aljasko. Potem ko je na Aljaski že pomrlo nekaj generacij Rusov - še zdaj lahko tam obiščete pravoslavne cerkvice z grobovi, ki imajo napise v ruščini!

Požrli so to svojo prodajo - dandanes jo imajo za strateško neumnost - in še naprej opazovali z veliko pazljivostjo edino tujo deželo, ki jo skrivaj vedno občudujejo. Pri tem jih pravzaprav ne skrbi za obliko, tudi ne za to, ali so izdali svoje občudovanje. Imeli so, od Hruščova do začetka Gorbačova, v Washingtonu enega samega veleposlanika. Dobrinjina. Ni jim bilo mar, ali se s tem kršijo diplomatska pravila. Dobrinjinu so verjeli vse, kar jim je govoril o Ameriki. Pa so ga lepo imeli tam!

Svojih čustev niso skrivali. O tem, ali se vdajajo čustvom in v kolikšni meri, niso veliko razmišljali. Kako pa mi - mali, a v sebi ponosni?

Ne zato, ker nismo veliki, ampak majhni, sem ob tem vprašanju pomislil na zelo majhne stvari. Takoj naj dodam, da jih niti ne štejem za tako majhne, so pa iz našega vsakdanjega življenja, odkar smo formalno neodvisni (s takojšnjimi omejitvami Evropske unije!)

Takoj za Mariborom je meja z Avstrijo. Poleg tega so tam izredno kultivirani vinogradi. Na sami meji. Čisto normalno, usklajeno z našimi in evropskimi pravili, so vinogradi lepi na eni in drugi strani meje. Pravzaprav so takšni, kot da so v eni sami državi, ne v dveh. In z naše strani smo popolnoma zakonito začeli vinograde prodajati lastnikom z druge strani meje. Sami, nihče nas ni silil.

Še dva primera, preden postavim tezo. Naši zelo izkušeni gradbeniki bi radi spremenili podobo Krasa - tako da bi postavili veliko stanovanjsko naselje na najlepšem mestu in začeli stanovanja prodajati Tržačanom, tistim italijanskim. Vse je uradno v redu. Le majhna opomba. Hoteli smo ljubiti, govorili smo, kako ljubimo slovensko zemljo. Ali jo bomo tudi tedaj, če bodo na njej množično živeli drugi, v tem primeru Italijani (nekoč bi rekli -Lahi)?

Rad bi vedel, ali so naši ponudniki storitev čez mejo govorili s čustvi ali pametjo. Tudi s pametjo,v kateri ni več čustev. Ali pa tudi ne, lahko se dela nekaj in čuti drugo.

Tudi tisti naše gore list, ki ima dvojno državljanstvo in želi izgnati svojega rojaka z njegove parcele zato, ker jo kupuje on in ima na sporni zemlji povrh tega dvojno državljanstvo, bi bil zanimiv človek. Ko kupuje in nekoga preganja, ali misli in čuti sebe kot Slovenca ali ne. Ali je v tej njegovi potezi kakšen diabolični protipatriotizem ali so mu čustva popolnoma tuja. Ali je samo vzorec vedenja, ki se ga je polagoma nalezel ves svet?

Kako pa bo z obrambo svojega? Zdaj smo začeli z občutnim navdušenjem nakupovati orožje, ki ga za obrambo svojega ozemlja ne potrebujemo, dobro pa bi se obneslo kje drugje. Da bi mu odprli vrata, pošiljamo po svetu tudi svoje vojake. Iz svetovnega občutja, tako rekoč. So pa to poklicni vojaki, pred štiristo leti so jim v Evropi pripisovali kratko malo status najemništva. Zlasti so bili kot najemniki zaželeni Švedi.

Veliko se je razpravljalo o tem, ali je bilo pametno pošiljati naše ljudi tudi v iraško klavnico. Dovolj je bilo pripomb proti temu, priznajmo pa vsaj, da je bilo izpeljano pametno. Poslali so štiri osebe, nikakor ne več, sicer pa takšne, ki bodo tičale v uradih. Priznajmo, da je bil prispevek k ameriški akciji zelo pametno odmerjen, z najmanjšim možnim tveganjem. Tudi tisti, ki so odločali, so se vnaprej zavarovali - da ne bi bilo žrtev in bi bilo zmerno patriotsko.

Česa je bilo pri tem več - našega novega skupnega patriotizma, torej čustva, ali premišljenosti? Govorijo, da se Američani odpravljajo na takšne ekspedicije, kot je iraška, iz čistega koristoljubja. Nafta in tako naprej. Ne vem. Morebiti je med njimi še največ čustev. Kar zadeva nas, zdaj sploh ne vem, česa imamo več.