Vroče ustnice klasične oblike

Mongolija, puščava Gobi. Sipina. Domačini na konjih. Nomadska plemena. Po puščavi se razlega glas roga. Igra pihalni kvintet Slowind. Mongolski nomadi poslušajo kar na konjih. V bistvu je bila kulturna izmenjava: podnevi so Mongoli njim pripravili predstavitev svojih navad, konjev, hrane, zvečer so slowindovci odigrali svoje. Bili so navdušeni. Mongoli. Člani kvinteta Slowind tudi - v Mongoliji so gostovali na prvem festivalu mongolske tradicionalne in zahodne klasične glasbe Roaring Hoofs.

Sedaj jih lahko poslušate v Ljubljani. V Moderni galeriji imajo svoj mali festival, abonma, serijo štirih koncertov, Slowind z gosti. Komorna glasba pri nas ni prav popularna. Slowind pa s svojim imidžem že od leta 1994 kot kvintet navdušuje občinstvo. Čisto zares pa obstajajo že od leta 1986. Najprej so bili trio ... Pa kaj sploh pišemo, če ne veste niti, kdo so Slowind.

Vseh pet posebej

Matej Šarc, oboa, prijazno ga kličejo Predsednik. Ker je predsednik Glasbenega društva Slowind. Začel je s harmoniko od petega do dvanajstega leta. Oboo je študiral pri profesorju Božu Roglju na nižji, srednji glasbeni šoli in na akademiji. Potem je šel v Nemčijo v Freiburg in je štiri leta študiral pri Heinzu Holligerju. Vmes je šel v vojsko in v Sarajevu igral v kulturno-umetniškem ansamblu vojaškega orkestra. Eno leto je bil v službi v freiburškem filharmoničnem orkestru, hkrati pa je z drugimi ansambli in orkestri hodil na turneje in nastopal po vsem svetu. Leta 1994 je prišel v Ljubljano in se zaposlil v filharmoniji. Ja, in se priključil Slowindu.

Aleš Kacjan, flavta. Flavta je njegova otroška ljubezen. Od četrtega leta do študija na akademiji pri profesorju Čampi. Leta 1981 je bil okupator na Kosovu. Leta 1979 je bil član ansambla Salamander. V filharmoniji je zaposlen od leta 1983. Solo flavta je od leta 1985. Izpopolnjeval se je leta 1991 v Londonu pri Mitchi Bennett, kasneje pri Ireni Grafenauer v Salzburgu. "Vmes sem bil v ekipi, ki je posnela kaseto Maček Muri," resno doda, kar sproži smeh njegovih kolegov. Ej, fantje, Maček Muri je vendar kultna zadeva! Je med ustanovnimi člani Slowinda.

Paolo Calligaris svojega instrumenta, fagota, ni srečal v otroštvu. Takrat je vihtel floret in bil celo furlanski prvak. Tam nekje pri osemnajstih je našel kaseto s posnetki fagota. Bilo mu je všeč in se je vpisal na konservatorij v Vidmu. Prej je igral saksofon, "pa nisem znal prav dobro". Potem je šel v Torino, in ko je končal šolo, je v Italiji igral v različnih orkestrih. Tudi v skupini, kjer je igral Metod. Od njega je slišal, da je v ljubljanskem radijskem orkestru avdicija za fagotista, bil je sprejet in je igral pet let. Pred štirimi leti je začel igrati v Slowindu in pred tremi leti se je fantom pridružil še v orkestru Slovenske filharmonije. Tako so vsi v isti službi. In vsi učijo.

Metod Tomac, najmlajši, igra rog. Ko se je vpisal v glasbeno šolo, so mu rekli, da je rog zabaven, in čeprav ni vedel, kaj je to, se je začel učiti. Po srednji šoli je šel na ljubljansko akademijo in se v drugem letniku zaposlil v filharmoniji. Tri leta se je izpopolnjeval pri Vinku Globokarju. "V Slowind so me prijavili prijatelji iz filharmonije in to je to. A ja, pa srfam," še doda. Srfa? Vsi srfajo. "O srfanju moramo na hitro, ker bo predsednik hud, češ da moramo debatirati bolj o vsebinskih zadevah," dopolni srfač Jurij.

Jurij Jenko igra klarinet. Z glasbo se je začel ukvarjati pri desetih. Končal je akademijo v Ljubljani. Eno leto sredi osemdesetih je bil v Parizu. Deset let je igral v ansamblu folklorne skupine Tine Rožanc. "Res smo bili dober orkester." Po študiju je nastopil službo v filharmoniji in je prvi klarinetist. In ustanovni član Slowinda.

Vseh pet skupaj

Ja, kako je bilo to z začetki Slowinda? Jurij in Aleš sta ustanovna člana. Skupaj s sedanjim častnim članom Zoranom Mitevom sta zasedbo ustanovila leta 1986. Ne zato, ker bi se v službah dolgočasili, temveč zato, da bi počeli še druge stvari. Na začetku je bil trio. Prvi koncert je bil ... "Najprej smo se imenovali pihalni trio Vincent Genaud," in spet smeh ostalih. "Kaj vam je pa sponzoriral razen imena, hahaha?" ga zbode Metod. Nikakor se ne spomnita, kje so imeli prvi koncert. "Ne, v bistvu smo se zbrali zaradi tekmovanja," se spomni Jurij. Zaradi državnega tekmovanja glasbenih umetnikov Jugoslavije, enega najbolj prestižnih tekmovanj v bivši državi. Zaradi nagrade? "Ne, kje pa. Leto prej sem na tem tekmovanju zmagal kot solist in si z nagrado kupil teniški lopar. Rabljen teniški lopar, pa še to od pianista, ki je igral z menoj," se spomni Aleš. Prvo leto je bilo tekmovanje posamezno, naslednje leto pa ekipno, in so se odločili, da bodo nastopili. "Dream Team ste bili, kajne?" spet zbode Metod, očitno res najmlajši v kvintetu. "Metod je tako mlad, da v Ameriki ne sme piti piva," mu vrne Paolo.

V tistem trenutku je predsedniku zazvonil telefon in nekaj smo lahko rekli tudi o srfanju. Srfajo Jurij, Metod in Aleš. Celo na jadrih imajo napisano Slowind. Paolo je gorski kolesar: "Sem letos tudi prvič tekmoval, ampak ne bom povedal, kako sem se uvrstil. Sem prišel v cilj." "Gorsko kolesarstvo je zelo nevaren šport," razloži Aleš. "Zame je srfanje bolj, ker ne znam plavati," se zasmeji Paolo. Kakorkoli, srfarska sekcija Slowinda to počne po sezoni, po tem, ko so vse dni skupaj, gredo skupaj, družinsko, še srfat. Vsako leto. In tudi za srfanje imajo sponzorje.

Pa kje so se naučili marketinga? "Jaz sem doma iz Medvod, to je že Gorenjska, in marketinško strategijo držanja denarnice imam v genih," se pošali Jurij. "Neskromno lahko rečem, da v Sloveniji trenutno verjetno ni tako zagrizene zasedbe, kot smo mi. Glede na to seveda, kaj vse moramo narediti, da imamo lahko ta mini festival ali abonma," se pohvali Aleš. Organizacijske naloge si razdelijo komunistično. "Mi smo zadnja komunistična tvorba poleg Severne Koreje. Pri nas vsak dela po svojih sposobnostih, vsi pa dobimo enako plačo," razloži Aleš. Kdo je tisti, ki nič ne dela? Javi se Paolo. Ne, ni tako, ga takoj popravijo ostali. Letošnji festival je drugi. Trdijo, da menedžerja ne bi potrebovali, z veseljem pa bi imeli tajnika ali tajnico.

Kvintet je nastal že takoj, ko sta Aleš in Jure šla na prizorišče prvega tekmovanja. Za Mateja so že vedeli, da bi igral, dobiti bi morali samo še rog. "Ja, tisti ta mladi, ki je prišel v filharmonijo. Tisti ta skravžljani z očali," sta se spomnila. Ta mladi je bil seveda Metod. Matej se je morebiti ravno zaradi kvinteta vrnil domov. "Mogoče res," se zasmeji Matej, "saj zunaj bi lahko delal podobne stvari, toda boljše se počutiš, če kaj takega počneš v svojem okolju."

Bolje je, da so tudi v službi skupaj, v istem orkestru, ker potem lažje usklajujejo termine. Večino časa tako prebijejo skupaj. Kaj se zgodi, ko se skregajo? "Tepemo se ne," hahaha. "Če bi bila dva ali trije, je že nevarnost, da se razidejo. Pet je pa posrečena številka," poseže vmes Paolo. Vse, kar se odloča, se odloči s tri proti dva. "Pet ljudi lahko vsako dobro zamisel bolje razgradi in obdela. To se vidi po tem, kako nam že sedaj, ko imamo toliko dela z organizacijo festivala, po glavi rojijo zamisli za prihodnja leta," razloži Jurij.

Pop pa ne

Prvo ploščo so posneli, ko so bili še trio. Leta 1994 v okviru pariškega sejma Musicora. S posnetki so predstavljali Radio Ljubljana. Drugo ploščo so posneli v sklopu promocijskega gradiva. "Želeli smo zbuditi pozornost ne samo z igranjem, temveč tudi s pojavo," pravi Aleš. Ovitek jim je naredil Igor Arih. Menda jim je rekel, da če so pihalni kvintet, bo naredil kaj, kar se napihne. In ovitek zgoščenke je bil res napihljiv, nagrajen na Epici. Iz tega se je razvila celostna podoba kvinteta, ki je preprosto ne morete spregledati.

Tretja plošča je izšla v ediciji filharmonije in niti ne nastopajo kot Slowind, igrajo pa vsi: v Mozartovem koncertu za oboo je solist Matej, v Sallierijevem koncertu za flavto in oboo sta solista Matej in Aleš, v Mozartovi simfoniji Concertante pa so solisti vsi razen Aleša. "Naša najboljša plošča ..." začne Aleš. "Ne, naša najboljša bo še izšla!" ga prekine Paolo. "Prav, do sedaj najboljša plošča je bila posneta lani v Philadelphii, popolnoma nenačrtovano je nastal posnetek koncerta, ki ga za zdaj distribuiramo kot promocijski material, v upanju, da bo nekoč plošča izšla."

Prejšnja leta so nastopali po Sloveniji. Nabralo se je toliko programa, da so se odločili, da bi bilo dobro, če se s serijo koncertov predstavijo še v Ljubljani. Odziv je bil dober - povprečno sto poslušalcev, to je za ljubljansko, komornih koncertov nevajeno občinstvo veliko. Letos so v Moderno galerijo iz Narodne galerije prinesli 200 stolov. Lani so za ta cikel koncertov dobili Župančičevo nagrado. Letošnji cikel štirih koncertov se je začel prejšnji teden. Na drugem koncertu bodo odigrali sedem skladb mladih slovenskih skladateljev, ki so prispele na natečaj, razpisan posebej za to priložnost. Programski koncept nadgrajujejo iz leta v leto. Že sedaj razmišljajo za dve, tri leta naprej. V mislih imajo tudi velik koncert, s katerim bi gostovali po vsej Sloveniji. V program uvrščajo skladbe, ki so dobre, pa že dolgo niso bile izvajane, spodbujajo pa tudi kreativnost slovenskih skladateljev. Zadovoljni so, da na koncert zvabijo tudi koga, ki se sicer ne zanima za klasično glasbo, pa je radoveden in hoče preveriti, kaj se dogaja. "Zakaj ne bi na koncert klasične glasbe prišel tudi kdo, ki ga sicer zanima samo Rajmond Debevec?" Programi so zanimivi in kakovostni. "Lahko se primerjamo s svetovno ligo," poznavalsko ugotovi Paolo.

So vsaj malo pop skupina? Smeh. "Po oštarijah delujemo kot pop skupina," resno pripomni Paolo. "Zakaj pop?" se začudijo. Ker popolnoma v navadi pa tudi ni, da bi imeli pri nas klasični glasbeniki programske knjižice, ovitke, majice, plakate, ime napisano na avtomobilu in jadru srfa, kajne? "Pa saj ne delamo toliko za imidž," so sramežljivi. No, to pa ni čisto res. "Če nočemo biti zatohli umetniki, se moramo ukvarjati z imidžem. Pa ne toliko z imidžem, bolj moramo delati za komunikacijo z okoljem. Konec koncev je komunikacija eno izmed poslanstev glasbe," končno razloži Matej. "Komorna glasba po definiciji ne more biti pompozna, imeti pa moramo publiko. Pri nas res ni tradicije komorne glasbe, zato moramo publiko vzgojiti." Na njihove koncerte dame ne hodijo v krznenih plaščih.

Kot kvintet so bili na turneji v ZDA. Odmevni koncerti, razočarani so le, ker niso nastopili v nobenem slovenskem klubu. "Ni jih zanimalo," se pritožijo. Ja, niste Avseniki. "Sem vedel, da pri dvanajstih ne bi smel odložiti harmonike," skomigne Matej. Prihodnje leto gredo spet v Ameriko, načrtujejo, da bodo tam posneli ploščo. "Tam so odlične razmere za delo. Na voljo nam dajo hišo s polnimi hladilniki," se pošalijo. "Prej, ko smo govorili o imidžu: najbolje bi bilo, ko nam vsega tega pompa ne bi bilo treba zganjati, ampak bi lahko samo igrali." Saj igrajo: uspešno in dobro. In sedaj nihče ne more reči, da ni vedel, da imajo koncerte. Njihovi plakati so povsod. Te vroče ustnice.

povezava