Marin

Mesta in velemesta. Taksiji. Podnevi in predvsem ponoči na točkah, kjer je še mogoče dobiti stranke. Počasi mimo osvetljenih izložb ali na postajah. Dovolj pomembni, da so dobili svojo televizijsko serijo Taxi - veliko uspešnico, v kateri se je rodil Danny De Vito, in dovolj legendarni, da se je v enem od njih pripeljal Taksist Robert De Niro. De Taksisti torej.

Z vsakim novim človekom, ki sede v taksistovo vozilo, se s kilometri poti zavrti zgodba. Od običajnih potnikov, ki na zadnjem zicu zgolj potujejo, pa do tistih, ki se s taksistom pogovarjajo o največjih intimnostih; ko zgodba postane zanimiva, taksist najpogosteje odpelje naprej v zgodbo. Najzanimivejše so zgodbe, ki jih imajo taksisti povedati o dogodkih med vožnjo. Pred kratkim je v Mariboru eden mlajših taksistov precej prepričljivo podoživljal svoje nočne avanture. Predvsem s puncami, ki zaradi tega ali onega razloga končajo na zadnjem sjedištu moga auta. Plačilo vožnje v naturalijah ... Če so nekateri želeli biti zdravniki zaradi zgodb v Urgenci, bodo drugi, ostriženi na irokeza, postali zaradi takih zgodb taksisti.

"Zadnjič se z eno punco pogovarjava. In me vpraša, ali je taksiranje kot Jarmusheva Noč na zemlji. Zame je taksiranje svoboda. Ampak če, bi se odločil za Taksista," pravi Marin. Le da naš panker za volanom nima irokeze kot De Niro. A nalepki Misfits, kultne garažne pankrokerske zasedbe, na sprednjem pokrovu in zadku velike mazde razblinita vse dvome. Dobro priporočilo za rokerje vseh plemen. "Rola samo kitare, nič tehna!" je dejal skupni znanec. "Zadnja elektronika, ki sem jo vrtel, so bili DAF." Približno toliko pa je tudi od prvih samostojnih koncertov, ko je kot pevec nekega dolenjskega pank benda nastopil v Študentu. Ni jedne nema bolje od naše policije so igrali trikrat ali štirikrat zapored, kasneje jih niso več povabili. In morda smo zamudili priložnost, da bi imeli še enega Petra Lovšina, nikoli se ne ve, v disku Študent so se v tistem času rodili mnogi, recimo trboveljski Laibach.

"Rad sem bil drugačen. Nikoli me niso zanimali žuri v osnovni ali plesi v srednji šoli." In ko je slišal prve kitare, je vedel, da je to to. Prva ljubezen? Animals. In takoj za njimi pank. Prva generacija na tej sceni in drugačni časi. "Takrat si v Medexu ob tri četrt na osem naročil zadnjo pijačo, ob osmih pa so nas vrgli ven. Disko Študent se je končal opolnoči, na štacjon še na zadnje pivo in ob enih zadnji avtobus za Šiško." Vsak dan jasno določen urnik, pivo, lokali in pank.

Sicer pa so mu vzdevek Pank prilepili v vojski oficirji. Pank, dođi ovamo; Pank, šta ti ne dolaziš na političku nastavu ... "Še prej, leta '81, me je miličnik iz Medexa odpeljal na slikanje. In ko sem se mrko držal, me je opogumil s stavkom: 'Nasmehni se, sovražnik socializma'!"

Po srednji šoli je za nekaj let odšel študirat v Zagreb. Danes je po izobrazbi grafik brez končanega faksa. Oziroma s faksom v drugi državi. "Malo sem se zeznil s tehničnimi zadevami, ki mi niso najbolj ležale, malo pa me je potegnila samostojnost, ko sem pričel delati za denar. Dobrih dvajset let sem imel, in to je bilo to!" Delal je v grafični firmici, ki je z razpadom Juge izgubila večino poslovnih partnerjev, domači trg pa je bil "mlaka s precej krokodili". Tudi nadaljevanje študija je bilo praktično nemogoče v državi, kjer je divjala vojna.

Za volanom

Ko je firma počasi ugašala, se je ukvarjal z dolžniškimi razmerji in verižnimi kompenzacijami. Pretežno ponoči, ko so bili faksi nezasedeni. "Vedno sem bil bolj nočni človek," pravi zase. In tako je kar nadaljeval svoje nočno delo in življenje z nočnimi taksističnimi vožnjami. Marin se vseskozi identificira s firmo. Njegove oziroma firmine redne stranke sestavljajo 70 do 80 odstotkov njegovih voženj. Prijazni so do strank. Če ne more vožnje prevzeti on, takoj uredi, da jo prevzame kdo iz firme.

Marin je taksist, panker, legenda in zelo dober poznavalec ljubljanske nočne scene nekoč in danes. "Nočno življenje v Ljubljani je odvisno od dneva. Vikendi so že po tradiciji razvratni, med tednom pa žurajo le pravi tipi. Te imam raje, ker so zmernejši od vikendašev. Vsakodnevnost prinese zmernost, vikendi pa so ventili." Kje je ponoči največ strank? "V lokalih in na poziv. Ponoči me pokliče tip, in tudi če ne utegnem takoj, ni nujno panika. Prej to, da stranka reče: 'The best, bom pa lahko še enega spil.'" Sicer pravi, da je pretok prometa med tednom dober med 23. in 4. uro, nato pa sledi poldrugo uro dooolga luknja, dokler se zjutraj ne začnejo spet prevažati "normalni ljudje". Ponoči je javni promet zreduciran na dva vlaka in avtobusa, tako da na železniški ni kaj dosti dela. V mestu je prav nasprotno.

Marin ne vozi podnevi. "Več je gužve, ljudem se bolj mudi. Pa tudi stranke so drugačne." Precej ljudi se podnevi vozi s taksijem v službo. Hitrejši so kot avtobusi. In cena? "Danes so taksiji veliko cenejši kot včasih," poudari. Pa četudi se taksizma še iz časov socializma drži mit luksuza. Marin to razlaga s podobno nočno ekonomsko kategorijo - pijačo: "Danes za dva guinnessa ali jacka v nočnem lokalu s taksijem prideš kamor koli v Ljubljani. Ko še nismo taksirali," humoristično doda, "pa je bilo to razmerje drugačno. Smo računali in se nato pogosto sprehodili, da nam je ostalo za nekaj pirov naslednji dan." Ponekod pa tradicija še ohranja predsodek o draginji. Tako dekleta, ki jih Marin zapelje v okolico Ljubljane ali malce širše, rada izstopijo nekaj sto metrov pred domom. Po dolgi vožnji in stroških v mestu razlog skoraj gotovo ni denar.

Marinova teorija je takšna: od stalnih strank živiš, naključne so smetana. Stranke drugače imenuje stalni poslovni partnerji. "Taksiranje je igra na dolge proge, ne pa na srečo!" Ne razmišlja, kako dolga bo njegova taksistična kariera.

In če si gost kar naenkrat zaželi daljše vožnje? "Ma ne, ni šans. Potem pa se vračaj sredi dne ali pa spi kje ob cesti, ko si sfukan od dolge noči. Sčasoma selekcioniraš reči, kaj tudi odkloniš."

Pove eno nočnih avantur. Štiri Ukrajinke so potovale domov z vlakom. Bile so brez hrvaškega vizuma in niso mogle prek hrvaške meje. "Pametne Slovanke so dojele, da jih lahko taksi zapelje neposredno na Madžarsko, na železniško postajo, kjer ob deseti uri ujamejo isti vlak. In so vzele mene in kolega sredi noči, pa cesto pod kolesa. Štiristo kilometrov, ki so mi ostali v spominu. Nočna vožnja, ženske so kmalu zaspale, glasbe jim tudi nisem mogel naviti do konca, cesta pa ... čisti šit! Vrnil sem se ob šestih zvečer. Nikoli več si ne bi privoščil take nenadne dolge ture v rednem turnusu. Drugo je stvar dogovora. Potem se naspim, ne pa da pregorim na poti ..."

Marin je pravzaprav človek, ki si je izpolnil sanje vseh hipijev. Ko dela, ima dvojni trip. Eden je cesta, po kateri vozi, drugi so ljudje in zgodbe, ki jih prinašajo.

Razen mobitela nima rad najrazličnejših tehničnih iznajdb. "Ta mi je olajšal posel. In imam preprosto pravilo - ko spim, ne dvigujem."

Glasba

Tudi laserskega gramofona nima. Prisega na vinilke, teh se je nabralo že nekaj sto, in kasete za avto, jasno. Ko je bil še ukaželjen najstnik, je naneslo, da je imel kak dan med poukom tri ure prosto. V času, ko so bile socialne razlike manjše, je bil denar za malico več vreden. "Občasno sem ga prihranil toliko, da sem se usedel na bus za Gorico in se zapodil v trgovino s ploščami Olds One." Socialistične ploščarne so pač imele preveč sterilno in revno vsebino polic. "In v dilemah in trilemah sem med morjem plošč izbral tistih pet, kolikor sem imel denarja, in odšel nazaj v Ljubljano. Pa še samo dve uri pouka sem šprical!"

Pozneje se je glasba prenesla v vozilo. "Eden vodilnih slovenskih predvajalcev glasbe je sedel v taksi. Po treh minutah me je vprašal, ali je album Electric Ladyland ali Axis: Bold As Love." Bil je Axis. Čez leto dni isti človek sede v avto, vidi Marina za volanom in vpraša: "A nisva midva zadnjič poslušala Axis?!" Kaj še vrti poleg Hendrixa? Rock'n'roll. Morda najkrajši opis tistega, kar se sliši znotraj njegovega vozila. Radio? "Ma zdaj mi Študent žre živce! Pa eksperimentalna, pa elektronska, pa svetovna glasba ... Kaj pa kitare?" Niso odmrle. Plamtijo tudi pri starejših generacijah. "Vozili smo maso ljudi, 20 taksijev, zunaj Ljubljane. V mojega sede starejši gospod iz hrvaškega veleposlaništva s spremljevalko. Ko je tip slišal kitare, se je presedel naprej in načel debato." Pozneje je postal "občasni poslovni partner". Kaj pa nerodne epizode s strankami? "Moj dober prijatelj pravi, da ni vse v denarju. Res je! Ne rabim gnjavatorjev. Z rednimi je to povsem drug odnos, naključni pa znajo prav zatežiti. Zadnjič me kliče ženska, okoli 40 let je imela. Pijana zaradi tega, ker je njen pes bolan. In stoka in jamra in gnjavi in davi. Še glasba ji ni pasala. Hvala bogu, da je bila vožnja kratka. Njej pa je ostalo še za eno pijačo. Komur glasba ni všeč, ima prosto izbiro ..."

Med drugim je tudi stripofil. Razvidno že iz vizitke, na kateri je laid-back svobodnjak, Corto Maltese. "Corto je zame metafora svobode. V Ljubljani ni morja, da bi bil mornar, imam pa privid svobode v taksiranju. Ko sem zapuščal grafiko, mi ni nič potegnilo bolj kot taksiranje." To mu je omogočalo ohranitev življenjskega sloga. "Zdaj, ko obvladam posel in čas, opravim normo ur, znotraj nje pa imam svobodo, da delam, kadar hočem. In nasploh je bolje delati, ko si razpoložen," doda. Pank je danes več kot glasba. "Preprosto sinonim za nekaj dobrega." Ne živi od spominov, čeprav jih ima precej. O tretji generaciji, sredi osemdesetih, ki je bila prav divja, pravi: "Prelomni trenutek je bil koncert Discharge v Domu svobode v Šentvidu. Naslednje jutro so ustanovili pet bendov!" Iz boljših časov pankerske preteklosti pove še nekaj o "diskoteki, ki so jo pred dobrim mesecem podrli", disku Šiška. Pankovska diskoteka, ki je v osemdesetih letih zamenjala Študenta. Marin je bil sosed placa, kjer zdaj zija velika luknja. So bili mladinci, ki so tam pizdili, res samo sovražniki socializma ali tudi uporniki brez razloga? Ko jebe nostalgijo. Življenjski moto je jasen. Marin je optimist. Že v naslednjem trenutku bo taksi ustavil panker, ki se bo hotel po najvišji tarifi odpeljati v sosednjo državo, in skupaj bosta do onemoglosti poslušala Ramonse.