profil / Potop v dušo

Matej je negibno ležal na gladini morja. V črni neoprenski obleki in z dolgimi plavutmi je bil podoben jegulji. Z obrazom v vodi in dihalko, edino vezjo s površjem, se je odsotno pozibaval na valovih. Umirjal se je, da bi lahko prekinil še to zadnjo vez. Nenadoma se je prelomil v pasu in zdrsnil pod vodo. S počasnimi zamahi plavuti je izginjal v modrino, vse dokler ga ni popolnoma pogoltnila črnina globin. Dolge minute sem prežala za premikom v vodnem prostranstvu. Potopil se je z enim samim vdihom zraka, a je to bolj skrbelo mene kot njega. Naposled je priplaval iz temne podlage morja, njegova podoba pa je z vsakim metrom postajala vse razločnejša. Nazaj se mu očitno ni mudilo. Na gladini je globoko vdihnil in proti meni iztegnil roko z globinomerom. 40 m je bilo dovolj za Matejev običajni trening v potapljanju na dah.