profil / Maska proti smrčanju

Ceno Tomov, dvainosemdesetletni upokojeni kovinostrugar, pravi, da že vse življenje razmišlja, kako bi si v vsakdanjiku kaj olajšal. Izumil je na desetine stvari, s katerimi sicer ni olajšal življenja sebi, ga je pa drugim, predvsem gospodinjam in številnim obrtnikom. Če bi pred petdesetimi leti, ko je iz Sofije emigriral v Rovinj, naredil še nekaj kilometrov in se na primer zasidral v Trstu, bi bil danes zagotovo multimilijarder. V nekdanji Jugoslaviji mu namreč ni uspelo patentirati nobenega izuma, saj so v Beogradu oziroma na tamkajšnjem Jugoslovanskem patentnem uradu, tako vsaj pravi Ceno, znali zmeraj dobro mešetariti in zavlačevati, tako da so nazadnje njegove inovacije začela izdelovati srbska podjetja. Pri dvainosemdesetih letih pa mu je končno uspelo patentirati masko proti smrčanju.

Kljub izgubljenim milijardam mu ni žal, da je ostal v Rovinju. Sam pravi, da je to najlepši del sveta. Kadar je sonce. Žal ga tisti dan nismo videli. Sicer pa se v Rovinj nismo prišli sončit.

O Cenu bi lahko rekli, da je pravi izumiteljski džanki. Skoraj ni področja ali stvari, ki se je ne bi lotil. Izdelal je celo vrsto prototipov, na primer avtomatski stroj za pletenje, kombinirano peč na drva in nafto, elektronsko tehtnico, vedno higiensko čisto WC-školjko, in to vse popolnoma sam, od elektromotorja, ohišja, ventilov, tuljav ... Ves čas mora biti v pogonu, ker sicer ni srečen. Človek bi pričakoval, da ima doma najmanj srednje veliko obrtno delavnico s številnimi stroji in aparati. Njegov delovni prostor pa je ne več kot pet kvadratnih metrov velik star steklenjak. Namesto rož so v njem na policah kupi orodja, žic in kablov, v kotu pa kovinska miza in stol, ki niti malo ne skrivata let. Cvetličnjak tako ljubosumno varuje, da vanj ne spusti nikogar, še najmanj kakšnega fotografa. Ti lahko zastekljeno delavnico fotografirajo le iz varne razdalje.

Zgodba o uspehu

"Če bi mi kdo pred leti pomagal pri zapletenih postopkih patentiranja, bi bil danes res lahko zelo bogat človek. Sicer pa je takih osmojencev, kot sem jaz, veliko. Pa ne samo pri nas, temveč po vsej Evropi," pravi Ceno. Nadaljuje pa: "Ljudje izumljajo vse mogoče, a kaj ko jih je sram s patentom priti na plano. Peščica pogumnih pa se po tem, ko jim s precejšnjim trudom uspe patentirati izum, znajde pred večno težavo - pomanjkanjem denarja, da bi izdelek pravočasno plasirali na trg." Postopki za zaščito in patentiranje izdelka so vedno bolj zapleteni. Poleg tega pa samo patentiranje ni zadostna zaščita, da ti izuma ne bo nihče ukradel. Če ne v domači državi, pa kje drugje, saj zaščita ni večna.

Kakor koli, izplača se poskusiti. Samo pomislite, koliko milijonov dolarjev ali evrov zasluži človek, ki se je domislil zvezdice na tubi majoneze. Pa ne na leto, na dan. Zagotovo so se mu sosedje sprva smejali. A če pomislite, da se imajo danes zaradi preprostega izreza na vrhu tube za umetnice pri dekoraciji doma pripravljene francoske solate lahko tudi umetniško nedomiselne gospodinje, je vsak cent, ki ga s prodano tubo zasluži izumitelj, krepko zaslužen.

Zgodba Cena Tomova je dolga zgodba o uspehu. Skoraj taka, kot bi brali romantično zgodbo Sidney Sheldon ali Judith Krantz. Rodil se je v Sofiji. V družini niso bili premožni. Njegova razlaga uspeha: "Ja, to pa je vzgoja! Če me mama ne bi naučila vztrajnosti, ne bi v življenju končal nobenega projekta. Držim se dveh pregovorov: Spal boš, kot si boš postlal in Če ne moreš narediti nikomur nič dobrega, mu tudi slabega ne stori."

Pri petnajstih je šel v tovarno na šiht. Bil je proletarec in ostal je proletarec, čeprav je že prvo leto napravil dve manjši inovaciji na zastarelih brusilnicah. "Že kot otrok sem sestavljal in izdeloval različne strojčke za igro ali le za okras, zaradi česar sem dobil tu in tam kakšno čez rit, saj sem od časa do časa uničil kakšno mamino ali očetovo stvar, a tudi to je del vzgoje." Skratka, čeprav je bil obetaven in vesten delavec, pred vojno ni našel nobenega mecena, ki bi mu omogočil šolanje. "Po vojni sem hudo zbolel, in ker so menili, da bi bilo škoda, če bi izgubili sicer navadnega kovinostrugarja, ki pa je znal celo predpotopne stroje vsaj za silo posodobiti, so me poslali na zdravljenje v Jugoslavijo, kjer sem tudi ostal." Neki zdravnik je ugotovil, da je mogoče mladeniča za marsikaj uporabiti, in je po partijski liniji uredil, da je dobil državljanstvo.

Pri tridesetih letih je prišel v Rovinj in se poročil z Ljubljančanko, ki mu je dala navdih za prve inovacije. "Marsikaj smo si želeli v tistih časih, a na žalost nam je zmeraj česa manjkalo. Pa ne zmeraj denarja. Moja prva resna inovacija je bil pralni stroj. Ko so se v začetku šestdesetih let tudi na našem trgu pojavili prvi električni pralni stroji, si je žena želela imeti stroj doma. A kaj, ko v hiši še nismo imeli vodovoda." Ženi je hotel na vsak način ustreči. Imel je dve možnosti. Ali sam komunalno opremi predmestje Rovinja ali poskrbi za pralni stroj, ki pere brez tekoče vode. Usedel se je v cvetličnjak in v nekaj dneh našel rešitev. Kupil je pralni stroj in ga pripeljal domov. Prijatelji so se mu smejali in mu rekli, da je čisto nor. "Vi se samo smejte, a moja žena bo imela gosposke roke," se je naglas zasmejal. Morali bi slišati, kakšen smeh je bil to. V svojem cvetličnjaku je v nekaj dneh izdelal rezervoar za vodo in črpalko, ki jo je priklopil na stroj, ta pa je potem še nekaj let krasil hodnik hiše. Kar nekaj tednov se je v njihovi hiši zbiral gospodinjski krožek. "V naslednjih mesecih sem izdelal še nekaj strojev. Skoraj za vso sosesko in naročniki so me spraševali, koliko so dolžni. Delavec sem dober, a prodajati se nisem nikoli naučil," pravi Ceno. Rekel jim je, da je že v redu ali da bodo uslugo pač vrnili. Kljub temu mu je skoraj vsak dal približno 10 ali 1000 dinarjev. Naša nekdanja valuta je pač tolikokrat devalvirala, da se skorajda nihče več ne spomni višine takratnih plač. Kakorkoli, zaslužil je nekaj svojih plač. Prvi honorar. Prijatelji so mu svetovali, naj pusti službo in naj se raje ukvarja s pralnimi stroji. "Ste čisto nori! Od česa bom pa živel, ko bodo uredili vodovod?" je kriknil. Morali bi ga slišati, kako je to rekel, in svoje odločitve še danes ne obžaluje. Vodovoda res niso zgradili tako hitro, navsezadnje ga še dandanes ni povsod. Pralni stroji z rezervoarjem in s črpalko so se na trgu pojavili že čez leto in pol.

Naslednja leta se je ukvarjal samo z željami svoje soproge. Izdelal ji je na primer pletilni stroj, staro kmečko peč na drva, takšno, kakršne še danes uporabljajo na kmetih, je preuredil v kombinirano peč na drva in nafto ... in še nešteto manjših stvari, ki se jih vseh niti ne spomni več.

Prvo večje razočaranje je doživel v začetku sedemdesetih let. Pa ne zato, ker so v hišo končno dobili tekočo vodo. Takrat ni hotel pomagati ženi, temveč trgovkam, ki so bile zaradi višje življenjske ravni, tako vsaj trdi Ceno, iz dneva v dan bolj zmedene, še posebno tiste, ki jim računanje ni bilo ravno pri srcu. Gotovo ste redki, ki se še spominjate časov, ko je povprečna domača delikatesa ponujala največ tri vrste salam - pariško, ljubljansko in šunko. Počasi se jim je pridružila še čajna pa milanska, ogrska ... da sirov niti ne omenjamo. "Za stare trgovke je bilo to že preveč. Sto salam in sto cen. Nekatere so goljufale namerno, druge nehote," pripoveduje Ceno. Seveda se je takoj odločil, da jim bo priskočil na pomoč. V letu dni je doma izdelal tehtnico, ki je sama izračunala težo in ceno. Ker je izdelal le prototip, so mu svetovali, naj tehtnico pošlje na patentni urad, da jo bodo lahko začeli serijsko izdelovati. In tako se je začel njegov inovatorski pohod. Prototip, opremljen s pisno dokumentacijo, je poslal v Beograd in Rim. V Rimu so patent takoj sprejeli in čakali na odgovor iz Beograda. Kar je bilo za površne Italijane genialno, je bilo za natančne Srbe prenevarno. "Jugoslovanski patentni urad je zavlačeval in zavlačeval. Čez nekaj mesecev so od mene zahtevali, naj na prototipu drugače spojim žice, ker je bil menda prototip sicer smrtno nevaren. Vendar so mi dali premalo časa in tako je minilo šest mesecev. Projekt so vzeli za svojega in čez nekaj let so se moje tehtnice pojavile v vseh trgovinah in tam jih gledam še danes."

Čez kakšno leto je poskusil še z enim projektom, vedno čisto WC-školjko. "Zgodba se je ponovila, le da sem svoj patent prvič videl udejanjen nekje v Nemčiji ob avtocesti. A to je bila Jugoslavija." Morali bi ga slišati, kako je to rekel. Potem je eno leto razmišljal in se vdal v usodo. "Nikoli več nisem šel na patentni urad, pa čeprav sem izdelal še veliko koristnih stvari." Kakorkoli, sprijaznil se je z usodo in dočakal zasluženi pokoj.

Antismrčač

Zarečenega kruha se največ poje. Pri dvainosemdesetih se je Ceno premislil. Pa ne zato, ker bi patentnemu uradu nove države kaj bolj zaupal. Prepričan je, da je izumil najkoristnejšo napravo doslej - masko proti smrčanju.

"Sedaj bodo zaščitena rebra, pa ne samo rebra, tudi komolci," pripoveduje Ceno. Sam namreč smrči, odkar pomni. Čeprav ga je žena vse življenje s komolci suvala pod rebra, se te nadloge ni mogel rešiti. "O maski sem začel razmišljati šele, ko je smrčanje začelo motiti mene. Ko sem še smrčal, me je na stara leta začel boleti vrat pa še to in ono," se spominja in ne pozabi povedati, da vsi, ki smrčijo, na stara leta slabo slišijo, tako kot on. "Zaradi bolečin sem se odločil, da se moram smrčanja odvaditi. A kaj, ko se tega ne da z nobeno vajo." O čudežnem zdravilu proti smrčanju je povprašal celo v lekarni. Tam so mu ponudili le neučinkovite kapljice.

"Seveda sem se začel takoj spraševati, zakaj smrčim." Do odgovora je prišel čisto po naključju, ko je nekega dne za trenutek zadremal na terasi. "Prebudilo me je lastno smrčanje. E, zakaj neki smrčim? Poskusim zasmrčati v vseh mogočih variacijah. Aaaa, mi šine naenkrat v glavo. Smrčim zato, ker diham hkrati skozi usta in nos. Poskusim zapreti usta, ne smrčim, zatisnem si nos, ne smrčim."

Vas zanima, koliko časa je izdeloval masko? Zanjo je potreboval cela štiri leta. Zaprl se je v svoj cvetličnjak in sestavil najmanj tisoč prototipov. "Masko sem poskusil sestaviti na kup načinov. Najmanj stokrat sem jo vrgel ob zid, ker nikakor ni delovala. Pa sem se umiril in začel znova," pravi Ceno. Nadaljuje pa: "Hotel sem vse skupaj poslati k vragu, a me je hči prepričala, naj jo naredim do konca, če menim, da je stvar pomembna." V svoji baraki je sedel in sedel. Vsi, ki so vedeli, kaj počne, so se mu smejali, kot da ne bi poznali težave. Statistika namreč pravi, da je v vsaki povprečni družini vsaj en smrčač. Žal pa so le redki, ki to priznajo.

Maska je v bistvu čisto preprosta. Sestavljena je iz dveh ventilov, ki preprečujeta hkratno dihanje skozi usta in nos. "Ko sem masko izdelal in jo pokazal kolegu, mi je svetoval, naj na gornjem delu izvrtam še dve luknji, da bom bolj podoben prašiču," se smeji Ceno. Sam je masko uporabljal leto dni. Odkar prototip potuje po svetovnih razstavah, spi brez nje in ugotovil je, da po letu dni redne uporabe ne smrči več.

Prototip je nekoliko neroden in velik in tehta okoli 60 dekagramov. Ko bodo masko začeli izdelovati serijsko, bo vsaj dvakrat manjša od prototipa, ki je plastičen, kar lahko pospeši nastanek gub, zato bo izdelana iz mehkejših materialov in bo težka največ 20 dekagramov. Pomembno pa je, da si jo bo lahko privoščil vsak, saj prodajna cena ne bi smela biti višja od 2500 SIT.

"Ljudje izumijo na milijone simpatičnih stvari. Ta maska je malenkost, ki bo prinesla spanec v marsikatero hišo," pravi Ceno in ne pozabi povedati, da je poljubljanje z njo praktično nemogoče. Masko je Ceno sicer poimenoval antismrčač, a je patentni urad zahteval spremembo imena v masko za preprečevanje smrčanja. Masko je financiralo hrvaško ministrstvo za drobno gospodarstvo, saj tam menijo, da bo tudi Hrvaški prinesla nekaj denarja.

Kljub uspehu pa se Ceno še ne misli upokojiti. "Hahaha, kaj je moj naslednji projekt, vam ne povem. Saj bi me lahko kdo prehitel. Lahko bi se vnaprej hvalil in napovedal cel kup stvari, a dokler nisem prepričan, da mi bo uspelo, raje molčim. Dovolj bo, če vam povem le to, da pripravljam slušni aparat, ki bo takšnim gluhim starcem, kot sem jaz, olajšal gledanje televizije. Pač slabše slišim nekaterene frekvence, zato neprestano menjujem jakost zvoka." Saj nas bo poklical. In tudi noben dober izum ne gre kar tako mimo nas.

Vas zanima, kdaj bo maska na trgu? Še kar nekaj časa ne, saj Ceno ne najde nikogar, ki bi masko serijsko izdeloval, še manj pa je kje kdo, ki bi jo bil celo pripravljen tržiti.