profil / Aleš Bratina

Lov na tuno nekje med Žirjem, Kornati in Murterjem je za Aleša postala strast in neke vrste obsesija. Na vprašanja o posebnostih tunolova, o trnkih, vabah in opremi, odgovarja zavzeto. Zasvojenost z morjem, ki mu namenja ves svoj prosti čas, in vsem, kar mu ta daje in pomeni, je po vseh letih izkušenj pripeljala do lova na tuno. In ko dizajner postane tunolovec, se vpraša, kaj je lahko še večji izziv kot lov na tuno. Tuna ni mečarica in Aleš ni mož iz Hemingwayevega romana. Pa vendar, pri obeh možeh gre za iskanje podobnega izziva, za vztrajnost ter za užitek in vznemirjenost, ko ribi sledi, ko se z ribo spopade ... ja, to je poseben struggle for life. Podobno kot boj za obstanek samostojnega kulturnega delavca v svetu slovenskih dizajnerjev in poslovnežev.

Aleš je diplomiral z nalogo "Preoblikovanje-redesign" na oddelku za industrijsko oblikovanje na ALU v Ljubljani. Že od leta 1989 se ukvarja z oblikovanjem. Težko rečemo, da z industrijskim, ker se je slovenska industrija v zadnjih desetih letih bolj ukvarjala z lastninjenjem kot pa z oblikovanjem novih izdelkov serijske proizvodnje in iskanjem novih trgov. Lahko pa ga označimo kot produkt dizajnerja in predvsem avtorja, ki dela izključno 3D dizajn, kar pomeni interier - opremo lokalov in trgovin, postavitev sejemskih prostorov in konceptov, postavitev razstav in TV-scenografij. Aleš je človek, ki predvsem dela in v svojem delu uživa. "Moj interes je bil vedno, da se naročnik vrne z novim naročilom,” pravi Aleš, ”predvsem zaradi tega, ker sem prvega opravil dobro. Tudi če posel ni bil finančno zanimiv, pa je bil zanimiv naročnik, ki je omogočil realizacijo novih idej. Naročnik je na najlepši način povedal, da je bil pri predhodnem projektu z menoj zadovoljen, če mi je ponudil v izdelavo svoj naslednji projekt. Naročilo za Tru(e)barja sem dobil prav zato, ker je bil naročnik zadovoljen z menoj pred tem, ko sem opremljal poslovalnice Upimo. Podoben primer je naročilo za izdelavo verige trgovin Yellow Cab po Sloveniji in v Zagrebu. Nikoli nisem gradil samopromocije skozi medije, ampak tako, da je o meni in mojem delu govoril izdelek.”

Deset let je delal skupaj s sošolcema z oddelka za oblikovanje na ALU, Tanjo Radež in Daretom Miladinovićem. Prvi veliki projekt, ki so ga izvedli skupaj, je bil lokal Tru(e)bar na Trubarjevi ulici v Ljubljani in v tem času so tudi odprli skupni studio, ki se je imenoval Tandar/Bratina. Naročilo je pridobil Aleš, in ko je imel lokal že do polovice narejen, tako vsebinsko kot koncept interierja, in ko je naročnik že sprejel ime Tru(e)bar, je Aleš k sodelovanju povabil Tandarja. "Povabil sem ju predvsem zato, ker smo se dobro poznali, vedeli, kaj kdo dela. V začetkih nas je, kar je povsem logično, zanimal dizajnerski izziv - priti do realizacije projekta. Na Akademiji smo delali naloge le do faze predstavitev idejnih projektov. Poznal sem njuno delo pri oblikovanju podobe diskoteke Palma (pod Halo Tivoli). Navdušila sta me s številnimi izvirnimi oblikovalskimi rešitvami za Junior Design Party. Zato sem pri naročniku vztrajal, da jima zaupa nalogo izdelave grafične podobe Tru(e)barja." Lastnik je hotel imeti HardRockCafe, Aleš ga je prepričal, da naredijo slovenskega: od imena do vsebine ter vzdušja in podob v lokalu. Dizajnerski kolegi, fotografi in ilustratorji so prispevali svoja dela in s tem predstavili tudi sebe. Hkrati pa so s svojimi prijatelji redno zahajali v Tru(e)barja in samo tako je lahko postal pomembna točka, kjer so se vsi srečevali in dobro zabavali. Zaradi tega je lokal imel dušo in vzdušje je nastajalo spontano. Nadaljnje življenje Tru(e)barja so prepustili dizajnerski skupini Kladivo, ki je v tistem času začela delati v njihovem studiu. Najprej Jurc in Mile, in ko se jim je pridružil Duch, je bilo to Kladivo. Kladivci in njihov krog prijateljev so poskrbeli za zanimivo dogajanje in pozitivne vibracije. Tru(e)bar je bil sredi devetdesetih eden izmed kultnih ljubljanskih lokalov. Alešu, Tanji in Daretu pa je Tru(e)bar prinesel nove projekte: Nostalgija, Yellow Cab, Hemingway, Fatamorgana, Toaleta, Katastrofa. Skupaj so debatirali o značaju prostorov, Aleš je risal izvedbene načrte (pri nekaterih projektih mu je pomagala Barbara Pregl - Kunčič), nadzoroval dela, koordiniral obrtnike, tekal po trgovinah, kadar je zmanjkal kak šrauf, letvica, skratka, da bi vse bilo tako, kot so si zamislili, saj se vsi detajli niso dali narisati. Vsi trije so skupaj tripali na nostalgiji recikliranja starih predmetov. Tanja je redno obiskovala bolšjake, Aleš pa je prav ta oblikovalski pristop opredelil v svoji diplomski nalogi. "Pri večini načrtovanih interierov smo uporabili elemente opreme, ki so rezultat tovrstnega oblikovanja. Danes lahko to opredelim kot iskanje prepoznavnosti, ki ne izraža žlahtnosti zaradi svoje vrhunske obdelave materiala, ampak zaradi ideje. Na neki način kot provokacija, ki v prvem trenutku zmoti, in ker je presenečenje, si jo zapomnimo. Tisto, kar me je zanimalo in kar sem poskušal teoretsko opredeliti v diplomski nalogi, je proces, kaj se zgodi, ko industrijsko že narejenemu izdelku spremenimo funkcijo. Predmetu lahko spremeniš funkcijo samo simbolno ali pa tudi funkcionalno."

Drugi njihov hit, ki je prerasel v zvezdo, je bil lokal Nostalgija, ki v nasprotju s Tru(e)barjem še vedno živi svoje življenje, saj so šli tukaj globlje v načrtovanju dizajna. Ne le, da so oblikovali interier in grafično podobo, ampak so lastniku tudi predlagali, kakšna naj bo ponudba hrane in pijače, kako naj natakarji komunicirajo z gosti, kakšna glasba naj se vrti, in Nostalgija je postala lokal, kamor se hodi. “Scenografija, kot je Nostalgija, tudi potrebuje skrbnika, kajti preprosto ne traja večno. Mislim, da Sašo dobro skrbi za lokal. Obdržal je takšen videz in vzdušje v lokalu, kot smo ga ustvarili na začetku. Pomembno pri tem je, da ima Nostalgijo zaradi veselja in dobrega imidža. Lokalu dovoli, da živi in se sam vzdržuje.”

Dvomim, da so obiskovalci vseh njihovih prostorov vedeli, da so avtorji vsi trije, da so ustvarili vse te ambiente skupaj z vrsto sodelavcev in da je bil prav kolektivni duh tisti, ki je tem prostorom dajal največ energije in šarma. No, v letošnjem aprilu sta se Tandarja z razstavo poslovila, Aleš ostaja!

Zadnja tri leta Aleš sodeluje z Abanko, kjer gradi sistem notranje ureditve poslovalnic, ki sčasoma že preraščajo problem nerešene celostne podobe, ki jo je v dokončno izdelavo sedaj prevzela agencija Imelda. Gre za celotno strategijo pojavljanja in prostorske zasnove bančnih poslovalnic. “Želim, da bo sistem označitve pri Abanki drugačen, prepoznaven s tem, da se bo razlikoval od drugih bank.” Aleš oblikuje nosilne elemente notranjega označevalnega sistema v skladu z izhodišči ambienta poslovalnic, ki jih načrtuje arhitekt Lojze Kač. Druga nedavna izkušnja v srečanju z velikimi sistemi, ki je vezana na dolgoletno sodelovanje z Inklo (tako kot tudi Abanka), je udeležba na natečaju za promocijsko predstavitev Telekoma Slovenije na sejmih. “Naredili smo zelo kompleksen idejni projekt, a nismo prišli skozi. O zanimivosti našega projekta pa priča dejstvo, da smo dobili naročilo za mobilno prodajno mesto, ki je bilo promocijsko postavljeno že na nekaj prireditvah. Načrtovanje in izvedba štirinajst mobilnih mest znotraj velikih nakupovalnih centrov je zanimiva naloga in hkrati izziv.” Z Inklo je sodeloval pri celi vrsti načrtovanj in izvedb sejemskih prostorov in med prestižnimi sta prav gotovo postavitev slovenskega paviljona na Expo 1998 v Lizboni in v Hannovru 2000. Oba Expa sta pomenila na eni strani srečanje z velikim sistemom, kot je državna uprava in prezentacija države v tujini, in na drugi strani timsko delo. Grafična podoba obeh slovenskih predstavitev na Expo je bila delo dizajnerskega studia Medja & Karlson in Aleš trdi, da brez njihovih izkušenj, idej in korektnega dela ta dva projekta ne bi bila nikoli tako dobro realizirana.

Veliki sistemi in njihove zahteve so aktualna Aleševa naloga. Pa vendar, naročniki so takšni in drugačni, izdelki unikatni ali serijski ter standardizirani, nekaj čisto posebnega pa so za Aleša naloge, ki mu jih zastavlja morje. Izdelati namerava barko, za katero je prepričan, da jo Jadransko morje potrebuje, a jih je žal premalo na tržišču. Pri oblikovanju barke mu bodo v pomoč dolgoletne izkušnje jadralca in ribiča. Namerava izdelati odlitek barke, ga preoblikovati, barko opremiti tako, da se bodo udeleženci plovbe počutili ugodno, delovno in da bodo lahko uživali v dialogu z morjem. Pravi, da ni več oblikovalske naloge, ki ji ne bi bil kos. A tisto, s čimer se še vedno kosa in se bo, je tuna. "Da uloviš veliko ribo, potrebuješ veliko sreče ali pa veliko časa, da si lahko vsak dan na morju. Če si na morju le enkrat ali dvakrat na leto, je manj verjetno, da boš ulovil tuno, saj na to vpliva veliko stvari: vreme, prava vaba, barka ... vse preveč faktorjev, ki vplivajo, in v dveh dneh bi se pač vse moralo optimalno ujeti. Če pa živiš na morju in z morjem, je seveda to povsem druga stvar. Gre za življenjsko odločitev - ali je tunolov zate šport ali način življenja. Ime - Big Game Fishing - samo po sebi govori, da je to šport, za katerega ne potrebuješ samo veliko denarja in časa, ampak tudi veliko sreče. Četudi daš tuni ves svoj ulov sardel, četudi jo privabiš v svojo bližino, jo poskušaš prelisičiti, ti lahko ta trimetrska in do 250 kg težka riba, ki plava s hitrostjo 60 km na uro, pobegne. Lahko se ti približa, plava pod barko, in ti samo gledaš, kdaj bo ugriznila v tisto sardelo s trnkom. V trenutku, ko se ujame, se prične laks na roli palice odvijati z neverjetno hitrostjo in 800 m vrvice se odvije v 30 sekundah. To so odločilni trenutki v spopadu; če to zamudiš, te riba premaga. Z vso silo te lahko odvleče na odprto morje in boj lahko traja nekaj ur, preden jo potegneš na čoln. A kot pravijo ribiči - če boš vsak dan na morju, jo boš nekega dne zagotovo ujel."