profil / “Čas bi že bil!”

“Jezus ni pokopan v Jeruzalemu, temveč tudi pod gorami krame, izmišljotin in cerkvene frazeologije. Zgubljenega in pogrešanega je treba znova najti,” se glasijo besede nemške teologinje Ute Ranke Heinemann, kar je samo eden od citatov, ob katerih bi se naš najljubši togi mož v črnem najbrž prav pošteno zdrznil in ki jih na users.volja.netduh-rkc-si kar prekipeva. Omenjeni spletni naslov je trenutno verjetno najimenitnejše in najbolj svobodomiselno internetno jedro cerkvene kritike od znotraj, saj ga s par somišljeniki ureja katoliški duhovnik Tomi Roškarič, ki bo v sklopu svojega questa za ljubečo in predvsem pravično družbo prav te dni kot prvi slovenski duhovnik celo javno spregovoril v podporo istospolno usmerjenim.

Kar lep začetni kos našega pogovora sva s kolego Sarkičem potrebovala, da sva se prepričala, da se res pogovarjava s takim čisto pravim duhovnikom z vsemi ustreznimi oblačili in potrdili, ki mašuje in spoveduje ter drugače uradno roma po božji poti. Tomi se je ves ta čas plaho smejal in nama razlagal, da službuje kot duhovni pomočnik v Brestanici pri Krškem, da pa na neki način vsekakor lahko razume najino nejevero, saj se je zaradi svojih drugačnih načel že od davnega začetka študija na teološki fakulteti v Mariboru počutil kot enfant terrible mlade generacije slovenske katoliške cerkve. Kar si, glede na dejstvo, da si je tovrstni sloves prislužil izključno na račun zavzemanja za čimodprtejši in čimširše zastavljeni dialog, že dolgo časa šteje samo v ponos.

Enaintridesetletni duhovni oče spletne strani Duhovnik trdi, da smo v slovenskem prostoru vsi skupaj žal vse preveč vajeni ene same, totalno tipične in enodimenzionalne podobe duhovnika, ki jo jemljemo kot edino možno, ko pa lahko uradno bogoslužje uporabniku ponudi malodane toliko različnih inačic, kot je na svetu različnih ljudi. Za duhovnika se zdi Tomiju najpomembneje, da čim več časa preživi med svojimi varovanci in da je eden izmed njih, ne pa tista stereotipizirana temna zlovešča silhueta visoko nad molitvenimi klopmi, ki zna zgolj svariti in kaznovati. “Po mojih izkušnjah kažejo duhovniki v recimo nemškem in francoskem, nizozemskem ali ameriškem katoliškem svetu v primerjavi z našimi naravnost sapo jemajočo širino, kar je po svoje tudi razumljivo. Slovenske in druge vzhodnoevropske cerkve so se glede na bližnjo zgodovino znašle v že avtomatično neprimerno bolj obrambnem položaju, ki ne dopušča različnih mnenj in si ne more dovoliti prav nobenih notranjih 'sovražnikov' - medtem ko se je lahko neki zahodnejši sistem, ki pač ni bil neposredno ogrožen s strani oblasti, zadnjih petdeset let dosti učinkoviteje posvetil razvoju neke pristne demokracije znotraj lastnih vrst.” Tako si danes slovenski kristjan niti približno ne upa razmišljati z lastno glavo, še manj pa si upa prevzeti neposredno odgovornost za stališča, ki jih zastopa - kar da je še posebej skrb zbujajoče glede na to, da se bo moral pred Bogom nazadnje vendarle zagovarjati povsem sam.

Spletna stran Duhovnik obstaja od lanskega septembra, vzklila pa je okrog osebne izpovedi, ki jo je takrat objavil Tomi, ki po lastnih besedah le s težavo sprejme kakršnokoli krivico: kot kaplan je med svojim prejšnjim službovanjem v Šentilju v Slovenskih Goricah zapadel v tipični spor z župnikom, ki naj bi iz ljubosumja in splošne nenaklonjenosti začel med farani o njem širiti najrazličnejše neresnice in zlobna podtikanja. Po odličnem odmevu, ki ga je s tem svojim sestavkom dosegel, je spoznal, da lahko prek tega medija naredi marsikaj dobrega, in sledila je evolucija kritične, udarne in resnično pestre centrale slovenske katoliške svobodomiselnosti in zavzemanja za demokratizacijo še vedno v srednji vek zaverovanih centrov oblasti. Prav prek teh E-kanalov so postali nanj pozorni tudi organizatorji ulične parade istospolno usmerjenega ponosa, ki se bo v svrho izražanja podpore in javnega višanja praga tolerance do “drugačnih” v prestolnici odvijala v petek, 20. junija.

Njihovo prošnjo, če bi se lahko dogodka udeležil kot eden izmed govornikov, je s težkim srcem sprva zavrnil, a mu vest v naslednjih dneh ni dala miru, tako da je svojo odločitev po dolgem razmisleku in tihi notranji izmenjavi z nebeškim Očetom vendarle spremenil, saj se je odločil, da na vsem svetu ne obstaja en sam prostor, kamor duhovnikova noga na svetem poslanstvu ne bi smela stopiti. Vedno je zavračal tezo, da obstajajo meje, ki bi jih morali duhovniki vsem dobrim namenom navkljub strahospoštovati, osebno pa si je za zgled tako ali tako vzel Jezusa, ki se je še posebej rad družil s prostitutkami, pijanci, zločinci in pa seveda tudi vsemi tistimi družbeno po krivici zatiranimi, ki so bili tovrstne pomoči še posebej potrebni. Ključno se mu zdi, da se homoseksualnost, ki jo je cerkev v preteklosti tako rada odpravljala kot “greh”, “bolezen” ali (zadnja formulacija) “objektivno notranjo motnjo”, čim prej začne pojmovati kot “zgolj ena izmed povsem legitimnih različic posameznikovega čustveno-spolnega sveta”, da se kristjani s tem v zvezi brez nadaljnjega odpovejo “vsem znamenjem krivičnega zapostavljanja” in gejem priznajo njihovo stoodstotno osebnostno dostojanstvo.

Na njegovi poti ga ne vodi samo motiv splošnega prepričanja v tisto, kar je pravično, temveč tudi še vedno bridek spomin osebne izkušnje, saj se mu je pred časom glede svoje homoseksualne usmerjenosti zaupal eden najboljših prijateljev, ki je za tem pod težo bremena klecnil in napravil samomor. “Samo meni je razodel svojo bolečino in od takrat čutim neizogibno moralno obvezo do tega strašanskega trpljenja, do konflikta med uradno dogmo in samo resničnostjo, ki toliko kristjanom v njihovi tišini vsak dan trga dušo. Cerkev pa skuša ta celotni sklop vprašanj odpraviti čim bolj z levo roko in glavo zariti čim globlje v pesek.” Najbolj ga moti, da skušajo nekateri visoki dostojanstveniki vprašanje homoseksualnosti zlorabiti kot idealno razlago za vprašanje spolnih zlorab med duhovniki, da je torej sama kuga homoseksualnosti kriva za neštete posiljene semeniščnike, kar je milo rečeno groteskno potvarjanje, čista laž.

Tomija je pred kratkim, ko se je konec maja v Berlinu udeležil ekumenskega kirchentaga, velikanskega mednarodnega katoliškega srečanja, naravnost presunilo, s kakšno širino in s kakšno svobodo so se o teh in še številnih drugih žgočih vprašanjih pogovarjali mnogi predstavniki zahodnih cerkva. “Pri nas pa je že sama omemba teh reči naravnost škandalozna. In ravno to kaže, da je o tem treba govoriti, da imamo vsi skupaj za to vprašanje hudo premalo razumevanja.” V govoru na paradi ponosa bo med drugim prebral tudi poslanico, ki mu jo je posebej za to priložnost poslala sestra Jeannine Gramick, ki se v Ameriki že malodane od kamene dobe bori za pravice istospolno usmerjenih in ljubljanskim somišljenikom sporoča, da je kljub zakrknjenosti cerkve z vsakim dnem več kristjanov, ki jih v njihovem skupnem naporu za priznanje in enakopravnost ne samo razumejo, temveč tudi vse bolj aktivno podpirajo. Tudi po Tomijevem mnenju se bo odnos institucionaliziranega verskega vodstva sčasoma preprosto moral spremeniti, čeprav bi znali vmes prisostvovati celo obdobju hujšega konzervativizma in mračnjaštva kot odgovoru na čedalje glasnejše žuborenje neštetih liberalnih tokov, ki bodo na koncu vseeno slavili veliko in pravično zmago.

Vse, kar počne, počne Tomi iz globoke ljubezni in spoštovanja do cerkve, vseskozi pa verjame, da je treba Boga včasih bolj poslušati kot ljudi in da je treba včasih dati prednosti življenju pred črko - kar pomeni, da je treba vsake toliko kakšno krivično postavo, ki jo je v zmoti spisal človek, tudi razbiti in odpraviti. Na svoji poti je prejel izjemno topel feedback s strani številnih laičnih vernikov prek odzivov na svojo spletno stran, poleg tega mu ob strani vseskozi stoji ožji krog teoloških znancev in prijateljev. “Znotraj družbe samih klerikov pa čutiš skoraj samo pritisk - tisti strah, da bi človek razmišljal s svojo glavo, kot da je to greh in kot da ni to niti približno tvoja pravica - ko pa je to v resnici tvoja dolžnost.” Vsekakor se zaveda vse teže, ki jo bo v petek, 20. junija, na prizorišču nosila že sama njegova navzočnost, kar pa se tiče posledic, o njih za zdaj raje ne razmišlja kaj preveč, saj bi mu lahko v nasprotnem primeru celo upadel začetni pogum: “Kot človek nimam prav nobenih posebnih milosti in se včasih, tako kot večina drugih, tudi sam tresem kot šiba na vodi. Zavedam se, da je to velika reč, zavedam pa se tudi, da nisem v njej niti približno sam, kar mi neznansko pomaga. Sometimes a man's gotta do what a man's gotta do. Nekdo mora. Čas bi že bil.”

Po njegovem nastopu se lahko pripeti marsikaj, poleg krepilnega oklepa vere pa mu je v uteho tudi z izkušnjami podkrepljeno prepričanje, da je škof Kramberger zrel človek z velikim razumevanjem in zaupanjem v svoje duhovnike, čeprav pa je res, da se bo znal tudi sam znajti pod hudimi hudimi pritiski duhovščine svoje škofije. Tomiju se zdi posebej boleče in seveda tudi skrb zbujajoče, da so ga sklenili od njegove namere odvrniti tudi nekateri mlajši, sicer izrazito liberalnejši člani katoliške skupnosti. “Kot sobrat v Kristusu te rotim, da tega ne storiš,” mu je na nekem internetnem forumu pred kratkim napisal eden izmed njih in dodal, da se bo v nasprotnem primeru osebno zavzel za ostre sankcije z vrha.

Tomi pravi, da bi glede na trenutno konfiguracijo moči lahko napovedal nekje možnost 50 proti 50, da bo deležen kake resnejše cerkvene kazni, s tem da bi se te možnosti, če bi služboval v sklopu ljubljanske škofije, verjetno povzpele kar na 90 proti 10. Spomni se recimo primera duhovnika, ki je organiziral modno revijo, pa so ga potem premestili v neko nemško faro, kjer so zdaj bojda z njim (pa tudi on z njimi) izjemno zadovoljni. Čeprav se zaveda, da to vsakomur ne bo povsem očitno, se v vse skupaj ni spustil iz uporniških razlogov, kot tudi ne more biti govora o kakršnih koli osebnih koristih: kristalno jasno mu je, da si bo s svojim dejanjem nabral neprimerno več sovražnikov, kot bo požel v javnosti osebnih simpatij, je pa ob tem tudi res, da bo deležen predvsem izjemno toplih simpatij samega nebeškega Očeta. Kar so, če prav pomislimo, daleč najpomembnejše simpatije v vsem univerzumu.

Ključno se mu zdi, da se homoseksualnost, ki jo je cerkev v preteklosti tako rada odpravljala kot “greh”, “bolezen“ ..., čim prej začne pojmovati kot “ena izmed povsem legitimnih različic posameznikovega čustveno-spolnega sveta” in da kristjani gejem priznajo njihovo stoodstotno osebnostno dostojanstvo.

povezava