profil / Na pogrošni strani Alp

Lanski november je bil zelo grd november. Čisto pravi november. Bila je premražena in sama z mislimi, ki so se zaradi priprav na izpit iz slovenske zgodovine med 16. in 18. stoletjem vile v še posebej morbidna sosledja. "Turki, kolikokrat so vpadli, kam so vpadli, katere vasi so razdejali, koliko žensk so pokradli, koliko hiš so požgali, take reči." Depresija. Na vrata je trkal veseli december, grozili so novoletni prazniki, ona pa popolnoma brez keša. Niti za kurjavo ga ni bilo. Bolj kot na Turke je mislila na darila. Na izdelke, ki jih ljudje serijsko kupujejo v predpraznični mrzlici. Na izdelke, ki bi se jih dalo prodajati na sejemskih štantih in z njimi po možnosti tudi kaj zaslužiti. Razmišljala je o lončenih izdelkih, svečah, pleteninah in podobnem kičeraju, ki vsak konec leta pod umetelno obrtniškimi oznakami skupaj s koktajlom vonjev po mešanem mesu na žaru in ogabno zaslajenem kuhanem vinu preplavi ljubljanske ulice. Že, ampak s tovrstno kramo bo težko plačati sobo in stornirati dolgove. Potrebovala bi nekaj prodornejšega, nekaj, kar bi na stojnici brezpogojno plenilo poglede mimoidočih. "Res je, če bi hotela samo zaslužiti, bi šla pač delat. Hotela sem ustvariti nekaj, kar bi bilo všeč tudi meni. Trmasto sem vztrajala, da bom združila prijetno s koristnim."