profil / Moderni neodvisnež

Biti novinar, še posebej v lužici postane sline, pomeni postopoma izgubiti apriorno spoštovanje do velike večine reči. Vse je samo tema za članek, vsakdo zgolj premog za tipkajočega rudarja, zato sem s toliko občutnejšim olajšanjem ugotovil, da zmorem, kadar stojim pred resničnim kolosom, še vedno zbrati ustrezno količino maltene klečeplazniškega strahospoštovanja. Darko Rundek je pri svoji devetinštiridesetih markanten kot zmaj: visok in siv, s črnim usnjenim brezrokavnikom čez svileno belo srajco in z ravno prav daljšimi lasmi, diši po vinu. Ko ga rabijo pupike s Stopa (termin pred mano) še parkrat poškljocniti, se na stolu v alanfordovski recepciji Hotela Park avtomatično zlekne, kot da sloni za šankom v New Orleansu.

K nam ga je zaneslo na premiero novega celovečerca Janeza Burgerja Ruševine, ob tem pa je lahko mimogrede pobral še novembra podeljeno nagrado Slovenskega filmskega festivala za glavno vlogo, ki jo je v tej trpki avtopsiji teatra in človeške duše odigral. To je bila njegova prva glavna filmska vloga v življenju: nasploh pravi, da se, ko igra, predvsem igra, vendar vsako vlogo vseeno vzame maksimalno resno in ji nameni gromozanske količine energije. Kar da ni noben problem, saj mu je bila energija podarjena predvsem zato, da jo troši.

In trošil jo tudi je, trošil kot pijan mornar - eden najbolj vsestransko izobraženih in artikuliranih v zgodovini morjeplovstva. Ko je študent primerjalne književnosti in občasni novinar na samem začetku osemdesetih svoj novi, mnogi bi rekli pravi jaz izumil za mikrofonom nepozabnih, neponovljivih Haustor, je svet uzrl hladnega, togega, napudranega pantomimika, a je Miljenko Jergović kasneje zapisal, da je bila tovrstna šminka v resnici edina Rundekova koncesija duhu časa in amblematski pripadnosti jugoslovanskemu Novemu valu: v resnici da je šlo za veliko preveč razigrano, izrazno in preprosto toplo bitje, da bi lahko poslušalec na dolgi rok kupil njegovo umetno teatralično pojavo in sforsirano insistiranje na anonimnosti. Poleg tega to ni bil pisec ene obsesije tako kot Ćupko Štulić ali ene emocije tako kot Jura Stublič, temveč se je že na prvem albumu igral s tako različnimi stili in formami, da bi ga bilo preprosto nesmiselno tlačiti v en sam kalup.

Marsikdo se bo verjetno strinjal, da so Haustor med res velikimi jugo-rock bendi najbolj podcenjeni in krivično zapostavljeni, vsaj kar se tiče aktivne glasbene zapuščine. Za potrebe povprečne polpismene Balkan-žur bagre je preživela samo pesem, za katero je večina prepričana, da ji je naslov Djevojke u ljetnim haljinama, kar ji seveda ni, čeprav naj bi nastala kot ohlapna asociacija na istoimensko zgodbo Irwina Shawa. Rundek pravi, da se mu zdi to čisto v redu, saj niso nikoli niti poskušali biti bend za Balkan-žure. Skromnost je všečna čednost, a dnevnik kreativnega rivalstva Darka Rundeka in Srđana Sacherja je v resnici tako prefinjen, tako eklektičen in preprosto tako magičen, da dela vsakdo, ki ga ne pozna vsaj površno, grozodejstvo nad lastno splošno razgledanostjo.

Čeprav so posneli zgolj štiri prave studijske albume, so postavili nove standarde tako na področju kratkih ironičnih veseljačnic kot sta recimo zgodnji Mijenjam se ali Tko je to kot liričnih polj smrti, kakršne najdemo predvsem na njihovi presunljivi zadnji zavesi Tajni grad. Kot pravi moj prijatelj občasni DJ, človek, ki jemlje glasbo smrtno resno: Nikoli ne rolam Haustor, saj ne bi mogel potem, ko bi zarolal prvi komad - še posebej, če sem prej spil tri pive - do jutra rolati ničesar drugega kot Haustor. Kar gotovo ne bi bilo pošteno do nič hudega sluteče publike, saj se ob okajenem poslušanju njihovih najbolj atomskih pesmi kot sta Bi mogo da mogu ali Uzalud pitaš pod dušo odpre jama tako neutolažljivo obupanega hrepenenja, da je ni mogoče nikoli več do konca zagrebsti.

Čeprav so bili skoraj Nagradni bataljon, so se na koncu v neki birtiji na Černomercu vendarle odločili poimenovati po krajih, kjer posedaš, kadar nimaš denarja za kafane, prostorih na pol poti med notranjostjo in zunanjostjo, mestih prijateljstva, maštanja in intime. Glavna kvaliteta zasedbe je vedno ležala v raznolikosti posameznih članov, kar jih je na koncu tudi ukinilo, ljudje so začeli pač preveč hrepeneti po nekih povsem novih kontekstih. Kljub temu, da so imeli na prelomu desetletja posnet praktično kompleten peti album, so se v nekem trenutku spogledali in se strinjali, da je zanič. Čeprav je to po bravuroznemu četrtem LP-ju nemogoče verjeti, naj bi bila nasneta kombinacija elektronike in živega benda povsem brez sape, zato so plačali studio in trakove pometali v smeti. Skregali se niso, saj niso nikoli zaslužili dovolj, da bi bilo to smiselno. Nastale so Vještice, nastali so Kišni psi, nastali so nešteti drugi projekti, vendar brez Darka Rundeka, ki je z izbruhom vojne spakiral kovčke in se premestil v Pariz.

Žena je imela sicer nekaj malega vez v tamkajšnjem teatru, tako da je lahko pisal glasbo za predstave, vendar je šlo vseeno za totalen rez, po katerem je začel maltene spet z nule. S posebno strastjo se je posvetil teatru: če se je že prej v Jugi udejstvoval kot asistent režije, je danes diplomiran gledališki režiser sedmih predstav. Kot takemu mu je bilo še toliko lažje odigrati viharniško, a naduto in s človeške plati verjetno dokončno zavoženo minorno histrionično božanstvo Hermana v sijajno napisanih in vsesplošno brilijantno odigranih Ruševinah. Darku so ljudje celo življenje govorili, da je njegov obraz kot narejen za veliko platno, ob tem pa se mu je sama situacija snemanja filma vedno zdela strahovito romantična - "Najbolje to primerjam z občutki, zaradi katerih otroci radi hodijo v hotele ali se vozijo z avioni. In razmišljal sem takole: če že imam to faco in če sem tudi že pogledal toliko filmov - zakaj ne? V trenutku, ko sem to pomislil - evo Mikija Burgerja!"

Cargo

Kar se tiče paralel med njegovo vlogo in njegovim vsakdanom, odgovarja, da je Herman vsekakor eden izmed možnih Rundekov. Tudi on zna biti še kako blaziran in zajeban, a so to praviloma faze: čeprav se jih še kako dobro spomni, trenutno na srečo ni v eni izmed njih. Ko človek gleda Ruševine, dobi občutek, da je teater nasploh en sam lastne otroke goltajoči hibrid kurbišča in norišnice, kjer vsi pacienti fukajo z vsemi drugimi pacienti, nad vsem pa vzvišeno predseduje Herman - primarij, ki opazuje izključno z udeležbo. Če ga sprovociraš, se bo Rundek strinjal, da je taka upodobitev zakulisja "poprilično resnična" in da mu to prav nič ne odgovarja: "Očitno, da mi ne, saj sem na koncu koncev odšel iz teatra. Kljub vsemu, kar je v njem prečudovitega. Čeprav ga ljubim. Ob vseh njegovih prednostih in čarodejnosti v resnici vse prepogosto zapade v to svojo... slabšo možnost."

Vrnil se je k muziki, danes lahko pokaže tri samostojne albume plus svežega z Rundek Cargo Orchestra, ki ga je 2004 izdal pri MenArtu. Kljub temu, da nekateri sledbeniki Haustorjev v njih ne znamo najti tistega, na kar smo postali navlečeni, so jih kritiki sprejeli nekje na tretjini poti med odobravanjem in navdušenjem. Zanimivo je, da naj bi imel na področju stare države kot solist najbolj zvesto in plošče kupujočo publiko na skrčenih pašnikih Srbije in Črne gore. V nekem intervjuju je dejal, da je bilo tako v bistvu že od nekdaj: "Ljudje so vedno večje zvezde v nekem drugem mestu - verjetno zato, ker lahko tam vanje projicirajo več stvari. Saj veste, nihče ni prerok v lastni vasi."

Sredi devedesetih je za par koncertov sicer reanimiral staro zasedbo (v Zagrebu jih je ob neki priložnosti gledalo 10 000 ljudi), a njegovo srce že dolgo bije za solistično karijero, v sklopu katere ga trenutno najbolj zanima improvizacija v navezi s svojim bendom, s katerim pravi, da se je naučil komunicirati tudi ekstrasenzorno. Večina kritikov ga ima vkleščenega pod bucko Balkan-flavoured world music, za kar sam pravi, da je edina etiketa, ki jo sploh lahko prenese, glede na to, da tega, kar počne, ni pravično klasificirati. Če že, potem bi sam izbral labelček Modern independent. Med svojim starim in novejšim outputom pravi, da ne vidi kake bistvene razlike: "To je vse ena in ista muzika."

Za francosko prestolnico pravi, da ga je napravila skromnejšega kot je bil prej, čeprav mu je bilo že od samega začetka všeč, da ga ljudje niso več prepoznali na pogled. Slednje sicer ne pomeni, da so ga nehali ustavljati na ulici, saj ga v Parizu redno zamenjujejo z dvemi/tremi tamkajšnjimi igralci. Na spletnih domovanjih njegovih oboževalcev človek pogosto zasledi, da ga neposredno povezujejo s Kropotkinom in plemenitim anarhizmom nasploh, vendar sam pravi, da to gotovo izhaja izključno iz tega, da je v zgodnjih letih v Zagrebu pogosto igral kitaro, pušil džointe in pijuckal pivo v kleti filozofske fakultete, ki je veljala za teritorij predanih anarhistov: čeprav z osnovnim konceptom čuti neko duševno sorodnost, ni mogoče v njegovem primeru govoriti o nobeni niti približni militantni pripadnosti gibanju.

Že zdavnaj pa je prenehal biti demokrat, saj se mu zdi ta ureditev nekaj najbolj degutantnega: "Kot če bi v družini oblast podelili deci in ne dedu." Kot alternativo je - ob tem sam izpostavi, da je to vse skupaj čisto naklapanje - predlagal princip razsvetljene monarhije, kakršna je po njegovem vsaj delno preživela v Skandinaviji in ponekod drugje, delno celo v Angliji.

Pravi, da ne čuti nobene jugonostalgije in da tiste, ki ga skušajo zvleči v preveč bedasto sentimentalno podoživljanje nekih jokavih barskih zgodbic, odjebe v trenutku - to se mu zdi preprosto izguba časa. Ja, bilo je, mnogo tega je bilo lepo, pa kaj? Zdaj so drugi časi. S pobratenimi veterani kot sta recimo Gile in Koja se vidi vsake toliko, in sicer gre za srečanja starih desperadosov: lahko se vmes ne vidiš tudi deset let, a ko si v istem prostoru, se zdi, kot bi se zadnjič sestal prejšnji dan. Ta srečanja mu pomenijo veliko, a boli ga, da so njegovi najljubši - člani EKV in drugi - že vsi mrtvi. Oseba, ki je očitno prav nič ne pogreša, je Bora Đorđević, saj je bil eden redkih ljudi, ki ga čorbarošov militantni angažma ni prav nič presenetil. "Đorđević se mi je vedno zdel en tak brutalen tip, ki bi se povsem lepo vklopil v kak nacifilm." je dejal v nekem intervjuju: "V njegovem obnašanju ni prav nič kontradiktornega."

Slovenija mu je všeč, predvsem zato, ker opaža, da tu stvari delujejo kot bi morale. "Svojo neodvisnost ste dobro izkoristili. Zdi se, da to, kar delate, delate pametno. To se vidi v tem, kako vozijo avtobusi, kako so odprte trgovine, kako se obnašajo policisti na terenu. Imam vtis, da so imeli vaši vodje več vizije kot nekateri drugi." Svoje življenje v tem trenutku opiše takole: imam devetinštirideset let, kar je sedem krat sedem, hvala bogu sem zaenkrat še dobrega zdravja. Imam svojo hišo, kar pomeni, da mi ni treba plačevati stanarine. Imam ženo, ki jo ljubim, imam sina, sodelavce, ki me navdihujejo, imam projekte, ki so zanimivi in neizvesni. Ogromno mi pomeni nikoli zaključeni proces samoizpraševanja, v katerem so sami odgovori izrazito sekundarnega pomena. O staranju ne razmišlja preveč, čeprav upa, da bo minilo še nekaj časa, preden ga začne kaj kronično boleti. Računa na navdih, ki ga podrazumeva bližina smrti, in žlahtnost, ki jo prinesejo izkušnje. "Računam na to, da zna sedemdesetletnik bistveno bolj ceniti kozarec vode kot nek adolescent."

Prepričan je samo o tem, da bo svoje dni zaključil v Zagrebu: na zahod je resda emigriral tudi zaradi na novo vzbrstelih desničarskih nacionalističnih ideologij, s katerimi je v mnogih pogledih shajal še težje kot s komunizmom, vendar pravi, da je politika povsod kurba, le da je v Franciji morda malce bolje naparfumirana. Pogreša predvsem mentaliteto bratstva, ki da je na Hrvaškem v določenih žepkih vseeno preživela, in meglo: tisto posebno, inspirativno, tajanstveno zagrebško meglo, v katere objem ve, da se bo slejkoprej dokončno vrnil.

Svojo neodvisnost ste dobro izkoristili. Zdi se, da to, kar delate, delate pametno. To se vidi v tem, kako vozijo avtobusi, kako so odprte trgovine, kako se obnašajo policisti na terenu. Imam vtis, da so imeli vaši vodje več vizije kot nekateri drugi."