profil / Diana je cigomobil

Če za Borisa Mitića še niste slišali, boste na lik in delo tega mladega srbskega režiserja neodvisnih dokumentarnih filmov v prihodnjih letih zagotovo še naleteli. Po huronskem uspehu prvenca Lepa Diana, ki smo ga imeli letos dvakrat priložnost videti tudi pri nas, je v začetku maja svoj najnovejši film Unmik Titanik predstavil na ljubljanskem mednarodnem Politično nekorektnem filmskem festivalu (PI-FF).

Mitić, letnik 77, se je rodil v Leskovcu, živel in odraščal pa v Beogradu, Tuniziji, Belgiji in Kanadi, kjer je tudi končal študij množičnih medijev. Nato je pet let kot novinar francoske tiskovne agencije poročal iz Srbije. "Predolgo sem delal v novinarstvu, da bi verjel v zgodbo o objektivnosti in spoznavanju obeh plati in še naprej vztrajal pri njej. V to ne verjamem." Verjame pa v filmske dokumente, ki nastanejo, ko se režiser mesece in mesece pogovarja z istimi ljudmi, v zgodbe o lepih in temnih plateh človeškega uma, ne pa na primer v zgodbe o naših in njihovih. Pa čeprav snema le zgodbe o svojih. "Ko govoriš z ljudmi, vsak rad sliši dobro zgodbo, dobro anekdoto. Če je duhovita, toliko bolje. Vsak bi želel slišati kako čudno zgodbo. Dokumentarec pa je super način, da to čudno zgodbo poveš v filmskem jeziku, ki ti omogoča še dodatne ravni, estetske, dramaturške, politične, družbene, humanistične ..." Kamero je kupil "iz čistega zezanja in da bi videl, kakšen je občutek, ko vzameš kamero v roke in nekaj sam posnameš". Občutek mu je bil očitno všeč in všečnost je bila obojestranska, saj so že prvič, ko je pred svojim blokom prijel za kamero, namesto domačega videa nastali posnetki za uspešnico Lepa Diana. Snemal je namreč svoje sosede, Rome, ki v beograjskem predmestju iz starih Citroenovih dian ustvarjajo cigomobile. "Potem sem posnel malo, pa še malo, pa še malo..." Enostavno, brez filozofiranja. Prijatelji so ga žicali, naj jim pokaže še kaj, in Mitić je snemal. Na živce mu je šlo, da jim je moral med kazanjem posnetkov razlagati, kdo je kdo, in je - ker je nasprotnik dodajanja pripovedovalčevega glasu v dokumentarcih - posnel še Rome, ki govorijo o sebi in svojih avtomobilih. Tako je počasi nastal film, ki že dobro leto osvaja svet. Trenutno na primer potuje na festivala v Brazilijo in Novosibirsk.

Dijančerosi

Dijančerosi, kot svoje romske sosede, ki v dokumentarcu nastopajo v glavnih vlogah, imenuje Mitić, so v bistvu begunci, ki so bili z družinami po vojni pregnani z rodnega Kosova, kjer so prej živeli v slogi s Srbi in z Albanci. Njihov jezik je zato simpatična mešanica romskega in srbskega jezika s primesmi albanščine, štiri v filmu prikazane romske družine pa živijo tipično cigansko življenje. V naselju brez elektrike in z enim skupnim vodnjakom se med hišami iz odpadnih kartonov suši sveže oprano perilo, ženske kuhajo kavo, otroci pasejo firbec in preganjajo kure, moški pa šraufajo avtomobile. Ampak ne katerekoli, v poštev pridejo samo diane in kakšen spaček. Pogruntali so namreč, da imajo diane najlažje snemljivo karoserijo. To z vozila dobesedno olupijo, demontirajo še vse preostalo, da bivši avto spominja na odslužen kmetijski stroj, nato namestijo prtljažnik za zbiranje odpadnih surovin, vse skupaj prebarvajo, temu pa sledijo obvezni dodatki, kot so radio, avtoalarm, vžigalnik in celo mini televizor. Za bencinski tank rabi čim večja plastenka, odslužene avtomobilske akumulatorje pa znova napolnijo in jih uporabljajo za elektrifikacijo naselja; z njimi polnijo mobilne telefone, gledajo televizijo in si razsvetljujejo domove. Država jim je sicer obljubljala montažne hiše, za to obstaja celo neki proračun, vendar tega denarja še niso videli. Romi raje kot na to računajo na lepo vreme in srečo v prometu.

S svojimi predelanimi jeklenimi konjički drvijo po ulicah beograjskih predmestij in pobirajo odpadni material, zlasti karton in lepenko, pa tudi steklo in kovine. Tako skrbijo za čisto okolje, saj posebne smetarske službe za reciklažo sicer ni. Zbrani karton pred prodajo zalivajo, da je težji. Kupci to vedo in jim zato od teže malo odštejejo. "Ampak še vedno ne morejo odšteti toliko, kolikor mi dodamo," modruje mali Rom, ki ga uporabne matematike uči vsakdanje življenje. Nekateri svoje otroke pošljejo tudi v šolo, da se naučijo srbsko. Povprečni dnevni zaslužek avtomobiliziranega Roma znaša 100 dinarjev, kar je malo več kot evro. So sicer nepremagljiva konkurenca tistim z vozički in vozovi, a morajo paziti na policiste, ki prežijo na lumpe brez vozniških in prometnih dovoljenj. Dijančerosi svoje avtomobile obožujejo, mislijo pa, da diane izdelujejo Rusi. Ali morda Kitajci. Enemu od njih je nekoč nekdo ponudil novega citroena, če mu pripelje svojo diano. Le da se ne spomni več, v katero državo bi jo moral peljati.

In kako so mojstri preživetja komentirali film? Glede na to, da ga je Mitić snemal dve leti in je dolg le 45 minut, se jim zdi absolutno prekratek. Režiser pa še naprej ostaja njihov najboljši sosed. "Videvamo se vsak dan, rešujem vse njihove težave s policijo, z odvetniki, zakonom, bolnišnicami, nadomestnimi deli ..."

Veliko zaslug za to, da je tričetrturni dokumentarni film o lepotah predelanih dian in tegobah ciganskega življenja postal kulten, imajo balkanski gusarji, ki so ga množično razpečevali, še preden se je konec aprila pojavil na DVD-ju. Čeprav je režiser piratom po eni strani hvaležen, jih po drugi nagovarja z zafrkantsko akcijo "DivX da, DVD ne!", s katero sicer podpira razmnoževanje DivX zapisov filmov, hkrati pa poziva filmofile, ki želijo boljšo sliko, dodaten material in lično pakiranje, naj kupijo originalni in ne prepečeni DVD. Pravi, da je sicer zaslužek od prodaje filma raznim televizijam večji kot tisti od prodaje ploščkov. Lepa Diana, prva ciganska kaskadersko-ekološka dokumentarna tragikomedija, je doslej obiskala več kot 40 festivalov, nastopila na osmih televizijah - ob predvajanju na švedski državni televiziji jo je videlo pol milijona Dancev, Fincev, Norvežanov in Švedov - ter pobrala osem nagrad, med njimi 10.000 evrov vredno nagrado za najboljši dokumentarec na petem festivalu srednje- in vzhodnoevropskega filma v Wiesbadnu. Ogledali so si jo tudi študenti na univerzah na Dunaju, v Bostonu in Melbournu, aktivisti na antiglobalističnem forumu v Braziliji in učene glave na Nobelovem inštitutu v Oslu. Nauk: Romov ne preganjajmo iz svoje soseščine, ampak o njih snemajmo dokumentarne filme.

Umnik Titanik

Drugače od Romov, ki so po vojni odšli s Kosova in zavzeli blatna beograjska predmestja, so Srbi, ki nastopajo v Mitićevem drugem filmu Unmik Titanik, zavzeli zgradbo sredi Prištine. Pred albansko-srbskimi spopadi je v Prištini živelo kakih 40.000 Srbov, nazadnje pa jih je ostalo le še sto. Ti so se leta 1999 iz beguncev spremenili v skvoterje, saj so zavzeli zgradbo, imenovano "YU-program", ki so jo včasih naseljevali državni uslužbenci. V bloku so vztrajali celih pet let, iz zgradbe, ki mogoče bolj kot na potapljajočo se ladjo spominja na samoten otok, pa so si upali stopiti le redki. Otroke so z oklepniki vsak dan vozili v šolo v 15 kilometrov oddaljeno srbsko vas. Odrasli so vsak mesec prejemali tretjino plače, računov niso plačevali, hrano, pijačo in drugo so kupovali v trgovini, ki je z borno ponudbo na policah in z zvezkom za dolgove ves čas obratovala v kleti. V njej so za svečnike uporabljali prazne pločevinke slovenskega piva, obojega, zelenega in rdečega. Hodniki, stopnišča in podstrešje so pripadali otrokom in to je bil verjetno tudi edini blok v Evropi, kjer so vsem otrokom dovolili, da se žogajo v stanovanjih, pa čeprav so bile zaradi tega razbite šipe na vratih.

Unmik Titanik je bil posnet v enem večeru, 31. decembra 2003. Tri mesece kasneje je bila zgradba napadena, izropana in požgana. Prebivalce so zadnjo minuto rešili švedski vojaki in jih prepeljali v pet kilometrov oddaljeno Gračanico. V Prištini tako ni več Srbov, Unmik, misija Združenih narodov na Kosovu, ki deluje že šest let, pa si lahko zadovoljno pomane roke ob še eni "uspešno" opravljeni mirovni domači nalogi. Mitić tudi sicer ne najde lepe besede ne za Združene narode ne za Unmik. "Iz naslova je jasno, da se film ukvarja z Unmikom, s tem, kar se je dogajalo po vojni, ko je Unmik oziroma ko so Združeni narodi prevzeli odgovornost za to, kar se je dogajalo. Tega ne doživljam kot prosrbski ali antialbanski film, to je obsodba Unmika." Predstavnikom Unmika se je film zdel zanimiv. Zanimiv kot res zanimiv ali zanimiv kot rečemo takrat, kadar nas kdo vpraša za mnenje, ki ga rajši ne bi povedali? "Vsak, ki je delal v Unmiku ali pri ZN, ti bo rekel, bravo, to je super film, ampak naslednji dan bo šel na delo, nataknil si bo kravato in pisal poročila, da je položaj super idealen. Ti ljudje niso bedaki, ampak so hinavci, neprofesionalni, nočejo izgubiti tega super plačanega dela. Vsi vedo, kaj se dogaja, pa se delajo neumne. Zato jim ne prizanašam, ne v filmu ne v pogovoru. Prevzeli so odgovornost za življenja milijonov ljudi, pa se zajebavajo." Je kdo - glede na to, da prikazuje le življenje in izjave Srbov - film obsodil kot prosrbski? "Ni. No, ja, nekdo iz Nacionala, ampak ta sploh ni gledal filma. Filma, ki prikazuje srbske žrtve, ne moreš klasificirati kot prosrbskega." Fino se mu zdi, da so ga povabili na Politično nekorektni filmski festival, saj je "film politično nekorekten glede na neko splošno sliko, splošno dojemanje položaja na Kosovu kot urejenega ali rešenega. Vsak, ki misli, da je položaj na Kosovu rešen, in ki misli, da Unmik dobro opravlja svoje delo, bo imel film za politično nekorekten, in to je dobro. To je v bistvu reklama za film."

Mitićev naslednji film bo vedrejši od Unmika Titanika, čeprav bo verjetno težko ujel humor in karizmo Dijančerosov. Afokalipsa zdaj bo dokumentarni film o piscih aforizmov. Prvi kadri so padli pred nekaj dnevi v poplavljeni vojvodinski vasici, kjer so pripravili aforistično seanso na temo poplav. "Imeli smo poplavo, a so jo skrivali tako dobro, da ni pricurljala v javnost," je aforizem, katerega avtor je po poklicu otroški zobozdravnik. Mitić pa že v tretje ostaja "one man band" - scenarist, snemalec, montažer in režiser v eni osebi, z lastno produkcijsko hišo, imenovano Dribbling pictures. Očitno je tudi preigravanje s samim sabo lahko zabavno.