profil / Nevarne inštalacije

Začelo se je s fikusom. Eno tako navadno, trpežno rožo, ki je stala in še stoji nasproti delovne mize univerzitetnega diplomiranega inženirja geodezije Boštjana Puclja. "Fikus oziroma korito, v katerem je rasel, je imelo inventarno številko," je razlagal Boštjan, oblečen v nekaj najstniškega. Ali je bil le videti kot najstnik in bi, ne glede na to, kaj bi oblekel, ne kazal svojih sedemindvajsetih let? "Številka je bila osem milijonov ..." se je namrščil. "Čakaj, sem pozabil, nekaj na osem milijonov ..."

Že iz tega je postalo jasno, da če predvidevamo, da ima vsak človek v glavi "žužke", so žužki fotografa Puclja zagotovo oštevilčeni, če niso to kar številke same. O fikusu oziroma o številkah je začel razmišljati na poti v službo, kjer je zaposlen kot geodet in kamor hodi peš ali s kolesom (45 minut), zato da ima čas za premišljevanje: "Če greš z avtom, nimaš kaj razmišljati." Nenadoma ga je prešinilo. "Novo mesto ima multikino, ki se imenuje Pet dvoran." Vsak dan je šel mimo in se mu je stvar zdela čedalje bolj nesmiselna. "Kako se lahko spomnijo samo petih dvoran? To pa res ne gre. Ne da bi le kritiziral - nekatere stvari so smiselno oštevilčene, druge pa so enostavno nesmiselne."

Številke so po Boštjanovem mnenju kazalec, kako razmišljamo. "Gre za poenostavitev. Pri čemer lahko stvari kaj hitro izgubijo bistvo, vrednost, osebnost." Na primer? "Da nisi več Jože, ki ima rad čokolado, ampak si št. 19734, ki ima rad št. 505."

Začel je slikati vse po vrsti, kar ima številke: bonbone 505, hlače 501, cigarete 57 - vse vrste. "Zaposlen sem na geodetski upravi, in če dobro pogledaš celoten sistem tudi iz vesolja, vidiš, da je vse oštevilčeno, vse je v sistemu. Zato sem začel fotkati vse, kako je smiselno ali nesmiselno sistematizirano." Za človeka je mislil, da je vrhunec civilizacije, in ga ni mogel umestiti v svoj sistem. "Potem sem na cvičkariji videl tipa, ki je nosil majico št. 31. Obrnil sem se okrog in videl še veliko ljudi v oštevilčenih oblačilih."

Tako je nastala serija stotih fotografij Človeško kraljestvo, ki jo odpira (kot zatrjuje avtor, čisto naključno) fotografija otroka z albumom sličic v rokah in s številko 1 na majici. Pucelj je torej ljudi na različnih koncih sveta, predvsem pa v rodnem Novem mestu, zbiral kot sličice iz legendarne serije Kraljestvo živali.

V zaporedju slik, h katerim je avtorsko glasbo napisal Miro Tomšič (drugače tudi pevec skupine Dom za sanje), so nekatere številke očem vidne - pri čemer so fotografije zanimive same po sebi. Druge številke je treba poiskati v množici ljudi oziroma oblačil - iskanje gledalca projekcije slik zabava, kot da bi reševal uganko. Nekaj številk tudi manjka - zato je namesto njih avtor dodal prazna polja z zaporedno številko iz "albuma". In ko je občinstvo na letošnjem festivalu dokumentarne fotografije FOTOPUB med projekti različnih fotografov izbralo Kraljestvo, je Pucelj po glasnem ploskanju pozval navzoče, naj se mu takoj javijo tisti, ki imajo majice z manjkajočimi številkami 16, 49, 61, 70. Sploh se ni šalil.

Slutiti je, da je Človeško kraljestvo le začetek Boštjanovega fotografskega Kraljestva številk, ki ga bomo videli še na kakšni večji razstavi. Saj lahko zdaj Boštjan, tudi če ne vidi številke v objektivu, to kaj hitro predvidi. "To je kot otroška igra - dobesedno vsak ima zavestno ali podzavestno neko številko, neko matriko. Fascinantno je, da lahko, ko greš po mestu, recimo, hitro ugotoviš, kakšno številko ima obleka: številke so vsepovsod."

Kako bi se oštevilčil sam? "Sploh se ne bi. Samega sebe nimam za številko. To je hecno, ko se človek rodi, dobi na roko zapestnico s številko - logično, da se to zgodi, da se ne izgubi. A se mi zdi, da gremo prehitro v to, da nas to lahko požre. Vse hočemo predalčkati ..." Zabavno, tisti, ki te poznajo, te imajo ravno za človeka, ki bi rad stvari razvrstil v sistem ... "Ma, en red mora biti. Ups, samega sebe sem namočil," se je zasmejal. "V geodeziji je tako, da si predstavljamo, da ima neka točka neko številko," je poskusil razložiti. "Večina ljudi si to predstavlja, recimo pri meji, da je ta mejnik točno tam. A v resnici leži v nekem območju natančnosti in je še nekaj odstopanja. Zato pravim, da mora biti red, a ne moreš vsega fiksirati," je zajel sapo. "Po drugi strani pa moraš imeti za hitrejši razvoj sistem. Moram še malo razmišljati na to temo. Saj ni dobro, da so vse stvari pojasnjene, a ne?"

Zlorabljeni vozički

Človeško kraljestvo pa ni edini projekt Boštjana Puclja, ki je bil letos odlikovan na četrtem festivalu dokumentarne fotografije, ki je potekal v Novem mestu. Če ste katerega od udeležencev ali tistih, ki so si prišli ogledat štirinajst razstav, ki so se zvrstile v sklopu FOTOPUBA, vprašali, kaj si splača ogledati, ste nemudoma dobili odgovor: VOZIČKE. "Ponavadi slikam stvari, ki me privlačijo," je začel razlagati, kako je nastala serija fotografij, katerih glavni objekt so nakupovalni vozički. "Mogoče se v trenutku, ko te drugače privlačne stvari slikam, niti ne zavedam, zakaj. No, tako sem nekega lepega dne ugotovil, da imam več kot petdeset fotk z vozički."

Veliko ljudi avtorju ni verjelo, da so se nakupovalna pomagala na štirih koleščkih sama znašla na vseh nemogočih mestih, samo tam ne, kjer bi morala biti - ob trgovini. "Potem sem poklical prijatelja - pa sem rekel, gremo te vozičke pobrat na Krko. In smo jih nalovili osemindvajset samo enkrat." Drugič so jih na bregove Krke šli iskat pred odprtjem razstave. "Fotografije vozičkov, najdenih na nenavadnih krajih, sem nameraval najprej razstaviti kar na reklamnih tablah ob nakupovalnih vozičkih v Tušu." Ker to opozorilo o prodiranju množične potrošniške kulture v vse sfere življenja ni uspelo, "sem se odločil za razstavo na vozičkih, ki so bili pred tem potopljeni v Krki. Pobrali smo jih osem - za inštalacijo. Pa še kakšnih deset jih je ostalo v reki." Inštalacija - to je že spogledovanje s sodobno umetnostjo? "Ha! Naslednji dan po otvoritvi sta se s kamionom pripeljala smetarja, ki očitno nista vedela, kaj naj z inštalacijo iz vozičkov. Ali naj jo pospravita ali kaj?"

Vozičke - "prazne, ugrabljene in povečini tudi zlorabljene", kot piše v spremnem besedilu k seriji fotografij, je Boštjan slikal več kot leto dni. Čeprav jim ni sledil namerno: na njegovem filmu so pristajali stihijsko oziroma nekonceptualno.

Slika namreč večinoma "po starem". "Človeško kraljestvo je bilo edino digitalno. Težava je v glavi; če slikaš digitalno, si misliš, če trikrat pritisnem - ena bo gotovo dobra. Če pa slikaš na film, razmišljaš drugače - ne narediš sto fotografij, ampak narediš dva posnetka ..." Imaš težave s selekcijo? Veliko fotografov vodi v pogubo izbiranje med lastnimi slikami, ker se težko distancirajo od vsebine fotografij ... "Možno je tudi to, da z digitalcem preveč hitiš. Poleg tega ga imam šele dva meseca." Slišati je bilo, da si pri tebi opremo sposojajo fotografi, ki se s slikanjem preživljajo. "Objektive - da, digitalce sem si pa jaz pri drugih sposojal."

Prvo opremo si je nabavil z zaslužkom, ki si ga je prislužil z višinskimi deli. Je namreč alpinist: "Največ energije mi je dalo plezanje. V steni si sam in ves čas odpravljaš težave." Samega sebe se sploh ne spomni, preden je pri šestnajstih začel plezati. "Fenomenalno je to, da ne tekmuješ z ljudmi, ampak z naravo. Konfliktno je, če moraš koga v drek poriniti - to je boj, to mi ni bilo nikoli všeč." Boštjanovo dokaj samosvoje življenje je precej reformirala knjiga danes že pokojnega plezalca Nejca Zaplotnika, čigar pogled na življenje je tudi Pucljevo vodilo: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi."

Boštjan, ki se je v otroštvu držal bolj zase, je začel slikati šele na fakulteti - ker je vse izpite naredil pravočasno, mu je ostalo precej časa za fotografijo. "Enkrat sem v temnici kolega Tomaža Grdine videl fotke - in to je bilo vrhunsko. Tako sem začel fotografirati gor in dol - in to je bilo to." Kot fotograf je začel delovati v Društvu novomeških študentov (DNŠ), ki je ustanovilo klub LokalPatriot in založbo Goga - tam je Boštjan tako rekoč hišni fotograf. "Pravzaprav sem zrasel skupaj z DNŠ-jem."

Na kančku filma

Ne spomni se, kdaj je kam nazadnje šel brez fotoaparata: "To bi morala vprašati mojo punco. Res se ne spomnim." Ponavadi na koncu filma prihrani nekaj posnetkov, če se slučajno kaj zgodi. Če pa se nič ne zgodi, kar pritisne. "Tako sem vsakič, ko sem šel skozi Novo mesto, naredil fotografijo. Ko sem delal arhiv, sem videl, da imam veliko praznih trgovin, gostiln, izložb itd." Praznota je Boštjana, ki je pravi lokalpatriot, prebodla. Na kanček filma je ujel razpoloženje, ko je v mestu potekala denacionalizacija, vanj so vdrli supermarketi in manjši trgovci so bili prisiljeni oditi. "Iz teh slik sem naredil serijo Totalna razprodaja."

Kljub temu doma, v Novem mestu, skoraj ničesar ne pogreša, razen bazena in "delovnih mest za izobražence, ki so študirali družboslovje in humanistiko, ker vsi ostajajo v Ljubljani (ali vsak dan romajo tja). Novo mesto je gospodarsko eno najmočnejših mest, a vsi inštituti, uradi in vrhovni državniški aparat ostajajo v središču Slovenije. Ljubljana gleda na nas le kot na provinco oziroma periferijo."

A se ne namerava seliti, kajti na Dolenjskem mora še toliko poslikati, da mu bo za druge kraje preprosto zmanjkalo časa. "V okolju, v katerem živim, nimam ne časa ne volje za potovanje v Ruando. Rad bi to, kar živim, pokazal še drugim." Je torej zelo dolenjski fotograf. "Imamo gledališče in svojo škofijo," je našteval prednosti domačega kraja, "celo metro imamo - tri železniške postaje; če se pelješ po železnici iz Bršljina proti mestu, greš dobesedno pod zemljo." Stanuje, kot pravi, v tipični slovenski dvodružinski hiši. Tam, kjer je nekoč bivala njegova babica, kateri v spomin je izdal knjižico fotografij, ki jo je v petstotih izvodih natisnila založba *cf. iz Ljubljane.

Časovna kapsula

Preprosto poslikal je njene stvari hip za tem, ko je umrla, in si tako ustvaril spomin, ki mu ga osebno zavidam. Le kako se česa takega še sama nisem spomnila in imam zdaj le nekaj babičinih stvari, iztrganih iz konteksta? Ni delal lepih posnetkov - dokumentiral je svoje spomine. V objektiv si je prizadeval ujeti predmete, postavljene tako, kot jih je pustila stara mama. Babičino bivališče je slikal počasi, načrtno, brez posegov v prostor. Najprej so ga zanimali detajli, pozneje se je s fotoaparatom oddaljil, kot da se oddaljujeta tudi ona in njena bližina. "Dolga leta je delala v Nemčiji in si z denarjem, zasluženim 'tam gor', zidala hišo doma," je pojasnjeno v spremni besedi, ki jo je napisala fotografinja Meta Krese.

"Kamor koli danes prideš, je življenje drugačno," je razlagal Boštjan, medtem ko se je njegov pogled ustavil na sliki strukture deske za mesenje testa. "Sedaj so stvari plastične, namenjene hitri porabi. Ljudje, ki so živeli po vojni, so morali varčevati. Živeli so tako, da je imela vsaka stvar trajen namen - na primer imeli so krušne peči. Danes pa greš v trgovino in si kupiš pečico za nekaj let. Pragmatični in enostavni so bili - niso potrebovali mobitelov." In ti pogrešaš takšno življenje? "Rad bi imel enostavno življenje. Najbolj me moti to, da imamo pri vsej tej tehniki, ki naj bi omogočala več prostega časa, časa čedalje manj. To je začarani krog. A zdaj je tak čas, da se mora sistem napolniti do konca. Da bodo ljudje na primer z avtomobilov prešli nazaj na kolesa ali pa izumili kaj novega."