profil / "Jaz sem odvetnik. Jaz branim."

Ko Danielu Planinšcu po telefonu razložiš, da bi se ti ga zdelo bralcem smiselno prodati kot štajerskega Johnnieja Cochrana, mu ni to nič kaj všeč. Kot prvo, našteje, je Johnnie Cochran vseeno predaval na kaki resnično izjemno pravni univerzi, kot drugo je uspešno zaključil toliko in toliko resnično svetovno odmevnih procesov in kot tretje, in nikakor ne najmanj pomembno, je že lep čas mrtev. Tokratni profiliranec je seveda samo skromen. Kljub temu da gre za relativno mladega in vsekakor mladostnega advokata, ima v žepu že precej impozantno bero uspešnih medijsko izpostavljenih procesov, katerih krona se vsekakor zdi oprostilna sodba v nemara res najodmevnejši sodni obravnavi v moderni Sloveniji, torej primeru Petek ... In če pač noče biti štajerski Johnnie Cochran, mu torej skujmo našemu mikrokozmosu primernejši naziv in ga poimenujmo za štajerskega Petra Čeferina.

Daniel Planinšec je všečen, vzdržljiv sogovornik - razorožujoče hiter s komplimentom in obenem pametno defenziven, kar pomeni, da lahko vanj rineš in rineš, pa ga ne boš pripravil do tega, da bi kogarkoli česarkoli javno obtožil. Če ne bi bil pravnik, bi lahko opazno kariero nedvomno napravil v PR-u: kot kadilec ves čas polčetrte ure trajajočega pogovora skrbno pazi, da ga v objektiv ne bi ujeli skupaj s cigareto, poleg tega zna vešče in neumorno vihteti filter on in off-the-record vsebin. Je eden resnično redkih sogovornikov, ki dejansko razume najosnovnejšo mehaniko podajanja medijskih izjav in svoj ritem avtomatično prilagodi spraševalčevim stenografskim sposobnostim ter ne bezlja naprej: ko pride do zamika, čas porabi za dodatno piljenje in uravnovešanje prihajajočega stavka. Ko mu poveš svojo najljubšo odvetniško šalo (Kako rečemo pol milijona mrtvih odvetnikov na dnu Atlantskega oceana? - Dober začetek!), se vljudno nasmehne in kontrira z eno svojih, ki je predolga za objavo. Na mizi njegove sicer ne največje, a zato z akvarijem in repliko srednjeveškega oklepa z osebnostno noto prepojene pisarne stojijo med drugim tri kamnite opice: prva nič ne vidi, druga nič ne sliši, tretja ničesar ne pove.

Mariborčan, generacija '62, se je za pravo odločil šele na samem koncu gimnazije, s tem da za razliko od po gasilskih škornjih in astronavtskih skafandrih koprnečih vrstnikov nekih izrazitih otroških sanj o poklicnem poslanstvu ni imel. Sprva se je nameril postati sodnik in je v letih pripravništva na temeljnem sodišču kot nepoklicni sodnik dvakrat na teden tudi sodil na takratnem sodišču združenega dela, a se je kasneje raje odločil za odvetniško suknjo. Ocenil je namreč, da bo lahko s svojimi talenti uspešnejši kot advokat, poleg tega pa je čutil (mar ni to nasploh prvi motiv diplomantov pravnih fakultet od Grenlandije pa do Sydneyja?), da bo lahko kot zasebni branilec na svetu naredil več dobrega. "Denar ne more in ne sme biti merilo. Poglejte, saj ne gre za to, da želim pred bralci izpasti kot mati Tereza, še zdaleč ne ... Ampak dejstvo je, da sem v svojem poklicu srečen in v njem blazno uživam, naprej pa me gonita satisfakcija ob uspehu in želja, da bi pomagal ljudem. Daleč od tega, da živimo slabo, ampak v primerjavi z drugimi poklici primerljivih kvalifikacij in izobrazbe ter predvsem upoštevajoč delovni čas, se mi res ne zdi, da bi šlo za kakšno hudo zaslužkarstvo, prej obratno. Če bi šel v pravo izključno zaradi denarja, potem bi pač postal notar."

Kot sedemindvajsetletnik je takoj odprl zasebno pisarno, in sicer v Hočah, kakih deset kilometrov ven iz Maribora, ker je bila tam bolj znosna najemnina. Začetki, brez konkretnih izkušenj in logistike, so bili seveda težki, "... ne bi pa rekel, da sem delal kaj bistveno več kot danes, ker tudi danes - zdravje mi, hvala bogu, še v redu služi - delam po dvanajst do štirinajst ur na dan, pet dni na teden, včasih več." Javnost ga je prvič spoznala, ko je imel, kot pravi sam, "bodisi srečo bodisi tudi smolo", da je razmeroma mlad v roke dobil medijsko strašno razbobnan primer, namreč primer Tekačevo, in to v časih, ko je bila javnost takih procesov vajena še precej manj, kot jih je recimo danes. Kljub temu da Kristijana Kamenika že vrsto let v tem istem primeru zastopa nekdo drug, ne sme žal Planinšec o celotni aferi izreči ene same besede, saj bi s tem grobo kršil etični kodeks, glede na to, da primer še vedno ni uradno končan.

Sledili so uspehi: na sojenju medijsko poimenovani "celjski heroinski navezi" je bil njegov klient namesto za enajst kilogramov heroina iz obtožnice obsojen samo za pol kilograma in dobil tri leta zapora. V še enem izpostavljenem primeru, primeru Beriša, ko je policist med gonjo devetkrat ustrelil moškega, ki je segel v žep po mobitel, je tožilstvo po večletni preiskavi ustavilo postopek, saj je ugotovilo, da obtoženi ni storil kaznivega dejanja. Tudi v še kako razvpiti aferi Črni les se je tožilstvo še v predkazenskem postopku odločilo, da kot so jo poimenovali senzacionalistični mediji, "Črna vdova" ni kriva za smrt okrog petdesetih starostnikov. V tem trenutku še teče primer, v katerem Planinšec zastopa mariborsko podjetje Pompe, d. o. o., ki naj bi mu po sumih organov pregona stečajni upravitelji več večjih podjetij iz stečajnih mas posojali milijardne vsote, ki so potem dokončno izpuhtele neznano kam. Največjo zmago kariere (in bržčas eno največjih pravnih zmag pri nas v zadnjih dvajsetih letih) pa je profiliranec dosegel prav te dni, ko je javnost kot gobasti oblak pretresla oprostilna sodba njegovemu klientu Andreju Štrucu in ostalim obtožencem v aferi Petek.

Nedolžni

Ko sem ga pozneje vprašal, po katerih kriterijih izbira kliente, mi je odgovoril, da po nobenih: potencialno stranko zavrne le, če ima preveč drugega dela, nikakor pa ne na podlagi brezupnosti primera. "Zaradi morebitne slabe prognoze nikoli ne odklonim sodelovanja. Dober dokaz za to bi lahko bilo ravno dejstvo, da sem sprejel klienta v primeru Petek: na točki, ko sem delo sprejel, ni bilo videti veliko možnosti za uspeh - še posebej glede na to, kako samozavestno so delovali na policiji in tožilstvu ter kako prepričani o njihovi krivdi so bili mediji in posledično tudi javnost. Priznam, da sem si takrat vzel štirinajst dni časa za premislek - in sicer izključno zato, ker sem bil zelo zaposlen na drugih pravnih področjih. A primer me je s strokovne plati tako neznansko zanimal, da sem si reorganiziral pisarno, da sem se lahko v zadostni meri posvetil še njemu. Takoj, ko sem dobil v roke spise, mi je bilo jasno, da nekaj močno ni v redu. Treba je bilo samo izbrskati, kaj."

Primer se mu je za naše razmere zdel skrajno specifičen prav zato, ker so bili obtoženci vnaprej prikazovani kot storilci: dodatni pritisk (tako na takrat še domnevne zlikovce in na obrambo kot na navsezadnje tudi na same sodnike ter še koga) je predstavljala javna teža, ki jo je sojenje imelo. In prav zaradi te izkušnje pravi, da danes toliko bolj nerad s prstom pokaže, kje se je vse skupaj tako grozljivo zalomilo: "Kako nehvaležno je lahko - in ponavadi tudi je! - tako vsepovprekno kazanje s prstom, se je pokazalo prav v tem primeru, ko so klienti dolgo časa apriori veljali za storilce. Obenem pa kot odvetnik menim, da nikakor ne gre zaradi enega samega primera posploševati in govoriti o tem, da policija in tožilstvo ne delata dobro. Ko se je medijsko napadlo Palatina, se je to odrazilo prav v posplošenem, a na srečo samo začasno načetem zaupanju javnosti v pravično sojenje nasploh - kar je popolnoma napačno, predvsem pa nepravično. Osebno menim, da v večini primerov organi pregona delajo dobro in da je nivo pravne varnosti pri nas precej visok."

Seveda sem ga ob tako milozvočnem, visokoletečem odgovoru moral pobarati, kako torej pojasniti dejstvo, da pri nas že dolgo dolgo časa sramotno kolapsirajo praktično vsi procesi, v katere dobi javnost malce boljši vpogled? Kako zaupati v sistem, ko pa se samo s ščepcem pesimizma včasih zdi, da je bil med bolj zvenečimi imeni v zadnjih desetih letih pravnomočno obsojen res samo ubogi Boris Šuštar, pa še njegova pritožba je dokumentirala par naravnost šokantnih domnevnih lukenj v procesu? "No, jaz sem ponavadi vedno znova predvsem srečen, da nedolžni ljudje ne grejo v zapor, ob tem pa se mi pogosto zastavi vprašanje: ja zakaj so pa vsi ti primeri dobili tako močno medijsko izpostavitev, če pa so bili obtoženci dokazano nedolžni?"

Obtoženci v primeru Petek so vsekakor dokazano nedolžni - ker so bili oprani krivde tako na prvi kot na drugi stopnji, obsodbe ne more spremeniti niti vrhovno sodišče. Zdaj je na vrsti naslednja faza, torej payback time, ko bodo obtoženci za visoke denarje tožili državo. Prebrali smo že lahko, da namerava Štruc zahtevati petdeset milijonov tolarjev, in slišati je, da o zelo podobnih cifrah razmišljajo tudi sooproščenci. Do konkretne cifre je prišel Daniel Planinšec: sprva je za orientacijo iskal kak primerljiv primer s primerljivo specifiko, a ga v novejši slovenski pravni zgodovini preprosto ni našel. Odškodnina se pri nas vedno določi "po pravnem standardu", kar pomeni, da ni nobenih vnaprej določenih lestvic za recimo dan pripora, temveč vsoto sodišče določi pri vsakem primeru posebej "po prostem poudarku".

Obtoženci so v priporu presedeli po osemnajst mesecev, pripor pa ima pri nas glede pripornikovih pravic in omejitev zaradi zagotavljanja pravičnega in nemotenega poteka sojenja še hujši režim kot zapor: nasploh velja za enega najtežjih možnih posegov v zasebnikovo svobodo, poleg tega pa je treba v enačbo všteti še težo kazni, ki priporniku ves čas visi nad glavo, in v pri tem procesu tudi neizbrisljivo stigmo, ki jo bodo štirje fantje s seboj najverjetneje nesli v grob. Kdo jim bo dal redno službo, kateri starši bodo požegnali morebitno ženitev?

Avtor profila mora priznati, da če vpraša svoja čustva, potem mu ta precej jasno in glasno govorijo, da so štirje možje kljub oprostilni sodbi skoraj gotovo krivi - a ko se zazre vase in to čustveno mnenje malo bolje razčleni, mora ugotoviti, da ga ne more podpreti z absolutno ničimer konkretnejšim kot izključno s kombinacijo vseh vnaprejšnjih sodb, ki jih je o njih prebral v medijih, njihovega fizičnega izgleda in njihove dosedanje zgodovine. "Obtožili so jih zato, ker so nekoga pač rabili obtožiti," pravi danes Daniel Planinšec, "in oni so še najbolj pasali k profilu, kakršnega so iskali."

Res je, da njihova javna podoba že pred vso to kalvarijo ni bila ravno bleščeča, a dejansko obstaja neznanska razlika med lumpom in med killerjem - in po vsej gnojnici, ki je bila nanje vnaprej in vnazaj polita v občilih, bodo killerji za marsikoga nedvomno za vedno tudi ostali. Tudi po tem, ko je v javnost že pricurljala vest o oprostilni sodbi, je recimo Ivan Štuhec v svoji Dnevnikovi kolumni mirno zapisal, da "na zatožni klopi sedijo mišičaste gorile, ki se jim od daleč vidi, da se posvečajo bolj nasilju kakor kakšni ljudomilosti". Ko profilirancu predložim tezo, da njegov varovanec in trije kolegi v stiski sploh ne potrebujejo službe, ko pa lahko naslednjih par let za nazaj s pridom iztožijo cel kup medijev - na svoj tipični način teze sicer ne potrdi, a je tudi ne ovrže. "Ne vem, kaj se je takrat zgodilo novinarjem in urednikom," pristavi malce kasneje, "ali so mislili, da lahko zato, ker je eden izmed kolegov pri poročanju opustil uporabljanje besede 'domnevni', zdaj to storijo kar vsepovprek? Res mi ni jasno."

Ko ga skušam ob koncu pogovora še zadnjič (recimo sedmič) sprovocirati, naj kot nekdo, ki je imel v proces vpogled od začetka do konca, vendarle s prstom pokaže, kje za vraga se je lahko državi tako apokaliptično zalomilo, je enako neprebojen kot prvič in četrtič: "Resnično sem zadovoljen, da nedolžni ljudje niso bili obsojeni na visoke zaporne kazni - ne zdi pa se mi tudi prav, da bi izrekal kakršnekoli vrednostne sodbe pri iskanju odgovora na to, kdo ni delal dobro. Veste, tako nasploh mi je skrajno težko koga obtoževati. Jaz sem odvetnik. Jaz branim."