Bojevitost za pravičnost

Ivan Štuhec, razumljivo, ni zvenel ravno navdušen, ko ga je poklical novinar Mladine, a je bil, drugače od koga drugega, pripravljen prisluhniti. Ko sem ga poleti zasnubil prvič, je izrazil željo, da odločitev preloživa za nekaj mesecev - ker da nosi vsak tak prispevek s sabo tveganje, da sproži burnejšo javno reakcijo, on pa bi si želel vsaj v poletnih mesecih nekaj miru. Tudi ob drugem klicu, ko so začeli odpadati prvi listi, je zvenel vse prej kot ekstatičen - a sem ga nazadnje prepričal, ko sem mu obljubil, da se bova veliko pogovarjala o Bogu.

V življenju sva se pred tem menila natanko enkrat - in sicer pred več kot petimi leti po telefonu, ko sem kot novinček škrabal širok spis o tako imenovani Biblični kodi. Strašljiva, a v retrospektivi butasto votla pogruntavščina Michaela Drosnina je vmes seveda klonila pod najosnovnejšimi testi časa, Ivana Štuheca pa sem si takrat zapisal v dobro zaradi tega, ker si je bil po telefonu - čeprav bi bil izpričano raje gledal TV Dnevnik - pripravljen vzeti dovolj časa, da je odgovoril na vsa pereča vprašanja nekega žn-blj pisuna, kolikor jih je ta le imel. Med odgovori sem si najbolj zapomnil idejo nemškega teologa, ki jo je takrat navrgel zgolj tako v razmislek - da pekel sicer gotovo je, da pa ni nujno, da se v njem kdorkoli nahaja.

Ko ga o tem pobaram leta kasneje v njegovi snažni pisarni ljubljanske teološke fakultete po celem dopoldnevu izpitov - ko me torej zanima, ali mu je vmes morda uspelo natančneje dognati, koliko grešnih duš se kljub Neskončni Milosti v resnici cvre pod budnim očesom Belcebuba in drugih veselih praktičnih šaljivcev, odvrne: "Upam, da nobena. Ne vem. In verjamem v Božjo ljubezen. Nekateri sicer pravijo, da so pekel in pogubljene duše dejansko videli ... Ampak glede tega vprašanja lahko po mojem vsi skupaj samo bolj ali manj spekuliramo. Če vzamemo Božji nauk in zgodovinsko delovanje v njuni celoti - če se spomnimo, da nas ima Bog tako rad, da je bil pripravljen za nas v podobi Jezusa nase prevzeti trpljenje človeškega obstoja -, potem vidimo, da je s svoje strani storil vse, da bi pekel obdržal prazen."

Ivan Štuhec pravi, da je imel to srečo, da se mu ni vera nikoli v življenju zamajala v temeljih. Ker je v sebi vedno nosil "bojevitost za pravičnost", je bila njegova prva izbira pravna fakulteta, a jo je po letu dni pustil in se našel v teologiji. Čeprav je imel ves čas in ima še vedno nekatere racionalne pomisleke (najočitnejši bi bil tisti zimzeleni o zevajočem kontrastu med Božjo ljubeznijo in vsem zlom ter trpljenjem tega sveta), ni o samem obstoju neskončno dobrega in neskončno ljubečega Nebeškega očeta nikoli zares podvomil. "Ne, nikoli se mi ni nič konkretno prikazalo," odgovori na moje neposredno vprašanje, ki se mi je porodilo ob spominih na neko predavanje kardinala Franca o tem, kako se ga je Bog - vsega nesrečnega in dvomljivega in v ateizem drsečega - neposredno dotaknil pod nekim francoskim drevesom. "Božjo besedo sem vedno povsem jasno slišal prek kombinacije Svetega pisma in lastne življenjske izkušnje," pojasni Štuhec. "Nikoli mi ni bilo treba zasledovati nadnaravnih doživetij, ki bi potrjevala mojo vero."

Kot otrok je imel za mnoge vse prej kot samoumevno srečo, da se je pri starših počutil toliko sprejet, da je v življenje zakorakal z zdravo eksistenčno gotovostjo. Med kasnejšim pogovorom se sam od sebe večkrat vrne k tej temi in spregovori o tem, kako so mu starši podarili "pozitivno platformo za življenje - drugače od marsikoga drugega, ki je bil zaradi tovrstnega osnovnega umanjkanja obsojen na tolikšno hlastanje po sprejetosti, da bi bil s svojimi divizijami pripravljen pobiti magari tudi pol človeštva".

Ko ga poprosim, naj se z nekaj besedami opiše, kot se vidi sam, se nasmehne: "Če začneva v duhu sodobnega sveta, potem lahko rečeva, da sem zelo tipičen škorpijon - v smislu, da kdaj od sebe brizgnem tudi kak strup ... Drugače pa me zanima veliko stvari in skušam biti povsod čim bolj temeljit. Zelo mi ležijo organizacijske zadeve. Nisem tipičen kabinetni znanstvenik in nikakor ne neki kontemplativec - veliko bolj mi leži akcija. Rad imam življenje in v sebi nosim prleško iskrivost, ki se pogosto pokaže tako v besednih dvobojih kot v kakem bolj splošnem zafrkavanju v prijateljski družbi." Kot sogovornik je resnično nekako tak - zna prisluhniti in se ne razkuri, ko bi marsikateri soborec se. Čeprav to seveda ni in ne more biti pravilo, se zna včasih tudi strinjati, ko tega od njega ne bi pričakovali - najbolj pozitiven vtis pa je name naredil s tem, da je na nekaj ključnih in perečih teoloških dilem povsem sposoben odgovoriti tudi z jasnim in glasnim "Ne vem." ter biti potem dovolj moškega, da temu sledeče tišine ne hiti zapolnjevati s puhlicami in četrtsmisli.

Na vprašanje, ki se mi zdi temeljno za vsako nadaljnje razglabljanje o Bogu - torej Ali je Bog vsemogočen? Ali lahko vedno naredi in doseže natanko to, kar hoče? - po nekaj daljših elipsah odgovori: "Če Bog je - in mislim, da je -, potem je tak. In je edino smiselno, da je tak." Ampak, razmišljam naprej, če je Bog vsemogočen - potem sledi, da je človek, kakršen je, natanko tak, kakršnega je Bog hotel ustvariti. To pomeni, da je svet, ki ga je ustvaril človek, natanko tak, kakršnega je hotel ustvariti Bog, ki je ustvaril človeka. Če bi bil Bog lahko ustvaril, karkoli bi hotel, zakaj potem ni ustvaril Sebi enakih ali pa še celo sijajnejših bitij - zakaj je ustvaril v kletko mesa in kosti ujeto Sebi neskončno inferiorno opico, ki si želi natanko tisto, kar ji je v Svoji vsemogočnosti prepovedal?

Kot pri večini odgovorov se tudi pri tem nekaj časa loviva, ker pač govoriva iz tako vsaksebnih doktrinarnih izhodišč, a svojo pozicijo nazadnje strne: "Res je, da nas je ustvaril manj neomejene, kot je sam ... In res je, da v bistvu ne vem, zakaj se je tako odločil ... A reciva takole: On nas je ustvaril zato, da ne bi trpeli - ker pa nas je ustvaril po Svoji sličnosti, nam je dal tudi Svojo svobodo, ki pa smo jo zlorabili in jo še vedno neprestano zlorabljamo - kadarkoli se postavimo nad sebe, drugega ali celo Njega." In ta tragična zloraba, ki poteka od pamtiveka in jo je z naraščanjem svetovnega prebivalstva kvečjemu vse več, lahko priča samo o tem, da Mu je z nami pošteno spodletelo ...? "No, morda bi lahko rekla, da je bil Njegov izdelek tako nepopoln, da Ga je razočaral ... A zato je naredil nov poskus, utelešenje v Jezusa." In če strnemo temu novemu poskusu sledeči dve tisočletji, potem tudi ni mogel biti ravno navdušen nad Svojim eksperimentom? "No ... saj bo verjetno tudi zato odrešenik prišel še enkrat. Glejte, osebno ne verjamem v idealen svet. Nikoli ga ni bilo in nikoli ga tudi ne bo - ne, dokler smo v času in prostoru. Treba je biti realist, medtem ko se trudiš na bolje spremeniti toliko sveta, kolikor pač zmoreš."

Ko mu razložim, da sta po dolgoletnem temeljitem premisleku edini varianti, po katerih znam s svojim umom mravljice, ki mi je bil pač odmerjen, moralno delovanje Boga v celoti uskladiti z Njegovim lastnim krščanskim etosom, da Bog ni vsemogočen, da v Svoji absolutnosti nemara tako absolutno trpi, da nam je želel to trpljenje prihraniti in nas je v naše dobro ustvaril kot manj absolutne mravljice, se samo premišljujoče nasmehne. Po eni strani pravi, da si težko predstavlja, kako bi lahko Bog trpel, po drugi pa bi me rad posvaril pred preveč abstraktnim, sterilnim razmišljanjem o Njem: "Kaj mi namreč koristi filozofirati o Bogu, če to nima nekega konkretnega eksistencialnega efekta na moje življenje? Take podobe vam v življenju ne morejo prav nič koristiti, vam lahko le škodijo." Mojo osuplost nad tako ... mrazeče pragmatičnim odnosom do Nebeškega očeta izkoristi za pojasnilo: "Ne, nikakor ne gre za pragmatizem. Ampak ko sem kot človek soočen s trpljenjem, imam natanko dve izbiri: lahko ga pač prekolnem, lahko pa ga vzamem za svojega, kot del svojega pedagoškega procesa, in se z njegovo pomočjo prečistim. Meni se je vedno zdela neprimerno bolj smiselna ta druga pot, ki je tudi pot Kristusa."

Sam nima nobenega problema glede za mnoge zagatnega usklajevanja Boga stare in nove zaveze, torej na videz diametralno nasprotnih principov zob za zob in nastavi drugo lice. Staro zavezo po njegovem namreč mnogi interpretirajo zunaj zgodovinskega konteksta, v katerem je tudi princip zob za zob pomenil omejitev nasilja in sovraštva, saj je prej veljalo deset zob za zob. Stara zaveza je bila pač krščanski nauk v obliki, na katero je bila v danem trenutku pripravljena raven človeške zavesti, nova pa je potem to presegla in razodela, da tudi x za x ne reši ničesar in da je lahko pravi odgovor vedno samo ljubezen.

Ko ga vprašam, zakaj nas je Bog sploh ustvaril, izstreli: "Zastonj. Iz Svoje razsipnosti in dobrote. Toliko je dobrega in lepega." Pa je v vesolju kjerkoli ustvaril še kakšno drugo življenje? "Mislim, da ne." Zakaj pa ne? "Poglejte, raje se vprašajva takole: mar ni to, da je v vsem tem prostranstvu ustvaril samo človeka, še dodaten dokaz o Njegovi posebni ljubezni do nas?" Lahko bi tako vzeli, ampak če je teh nekaj primatov in kar je še favne na naši kepi vse, kar je v celem kozmosu ustvaril življenja, potem bi verjetno vseeno le s skrajno težavo uporabljali besedo, kot je "razsipnost"? "No, ampak če pogledamo, kako smo si med seboj raznoliki, kako je vsak človek čisto nekaj posebnega ... Midva lahko recimo štancava neke produkte, pa bojo med seboj vsi precej identični, Njemu pa je z vsakim izmed nas uspel totalen unikat ..."

No ja, to je stvar vrednostne sodbe ... Če privzamemo, da je bilo njegovo platno VSE, KAR JE, torej človeški optiki sploh nedojemljivo vesoljno prostranstvo, potem se podpisanemu mravljinčjemu umu teh par milijardic samoreplicirajočih se unikatov, ki z vsakim pretečenim desetletjem itak bolj in bolj težijo k standardizaciji in uniformiranosti, res le stežka zdi funkcija neke "razsipnosti" ... A recimo, da privzamemo zelo vabljivo tezo o tem, da redkost življenja v kozmosu priča o naši privilegiranosti v Njegovih očeh: mar ni v tem primeru razočaranje, ki ga mora večino časa čutiti ob naši stalni in pošastni zlorabi Njegovih darov, še toliko bolj neznansko? Bi bil morda to lahko razlog, da po nas nikjer v vesolju ni ustvaril ničesar živega več?

Na to vprašanje mi sogovornik ne zna ponuditi odgovora, in ko ga vprašam, kako sploh ve, da smo edini v vesolju, ali je bilo to morda zapisano v katerem od evangelijev - mi pošteno odgovori: "Ne. Ne vem."

Svetniki

V sklopu dveh ur in tri četrt, kolikor mi je profiliranec ustrežljivo namenil svojega tudi od drugih medijev razgrabljenega časa, sva se o Bogu - tako kot je bila padla obljuba - pogovarjala več kot uro. A zanimale so me seveda tudi druge stvari. Še posebej se nisem znal ne obregniti ob tisti posebni križarski žar, ki sem ga v njem začutil, ko je na Drnijevi konferenci o veri bral svoj referat o tem, kako totalno dovolj ima poslušanja nenehnih očitkov, kakšna vse grozodejstva da je RKC storila v zgodovini. Že takrat sem si zavezal mentalni robec, da ga moram ob prvi priložnosti vprašati, ali gre za to, da v bistvu zanika obstoj teh grozodejstev ali se mu samo ne zdi tako zelo pomembno, da se je instituciji, ki že dva tisoč let oglašuje svoje Božje namestništvo na zemlji, vmes pripetilo par kolcljajev, kot so bile križarske vojne, inkvizicija in plodna kolaboracija z oskrbniki peči v Auschwitzu?

Ob teh pomislekih se čelo sogovornika, ki je moje poprejšnje čebljanje praviloma spremljal na zelo dobročudni noti, prvič vidneje pomrači. Nikakor ni pripravljen sprejeti sintagme "eden največjih in najbolj konsistentnih klavcev v zgodovini", ki mi je za cerkev neprevidno in nespametno izletela skozi zobovje. "Srednji vek moramo jemati v kontekstu srednjega veka in nikakor ne v kontekstu novega veka: že samo odnosi med cerkveno in posvetno oblastjo - sam način kadriranja, če hočete - so bili tako drugačni, da stvari ni pravično meriti z istimi vatli." Ob tem doda, da je bilo posvetno in politično delovanje cerkve blazno problematično - kolikor se mi je sicer zdela izrečena fraza hecna - "samo v teku drugega tisočletja", saj v prvem tisočletju RKC ni bila soudeležena pri tovrstnih "ekscesih", za zadnje obdobje pa naj bi veljalo: "Cerkev se ni v dvajsetem stoletju v nobeni svoji pomembni politični presoji zmotila v nobeni bistveni stvari - zato ji danes na tem področju verjamem precej bolj kot kaki drugi ideologiji. Za nobenega papeža v dvajsetem stoletju ne moremo reči, da je bil slab papež."

Ko pohlevno pobaram o paktiranju z nacisti, me z zelo prepričanim izrazom vpraša: kdo pa sploh je sodeloval z nacisti? Vatikan nikakor ne - zgolj nekateri škofi in duhovniki na terenu: "Od nobenega klerika ne moreš pričakovati, da bo postal mučenec. Pa še ti, ki so sodelovali, so povečini to storili v prepričanju, da lahko tako najbolje koristijo veri in svojim faranom - tako kot sem trdno prepričan, da je deloval škof Rožman. V njegovi zgodbi obžalujem le to, da je Slovenijo in svoje ovčice zapustil v tistem res najbolj kritičnem trenutku. Res je, da bi imel, če bi bil ostal, izključno dve možni usodi: ali bi ga ustrelili ali pa vrgli v zapor. In danes bi bil v tem primeru svetnik, o tem ne dvomim."

Napaka marsikaterega kolaborirajočega duhovnika je bila po sogovornikovem mnenju morda tudi v tem, da je napačno presodil razpon in domet posameznega zla in se opredelil za nacizem predvsem v obrambo proti komunizmu: "In če gledamo historično, se lahko vprašamo: pa so se res tako zelo zmotili? Če pogledamo količinsko, koliko je po vsem svetu škode povzročil nacizem in koliko komunizem ..." No, no, ampak to razliko bi šlo pripisati predvsem razliki v samem trajanju obeh demonologij: če bi nacizem na svetovni ravni besnel celih petdeset let, bi gotovo povzročil vsaj toliko gorja in smrti, kot jih je komunizem? "Najbrž res. Ampak takrat ljudje žal niso imeli na voljo tako jasnega zgodovinskega vpogleda. Jasno, da je bila Hitlerjeva vojska totalitarna vojska, nobenega dvoma! Ampak je pa tudi res, da so se nemški vojaki obnašali v skladu z zelo jasnimi pravili - to pomeni, da so se obnašali disciplinirano in se niso kar tako znašali nad civilnim prebivalstvom. Iz pripovedovanja vem, da je sožitje med okupatorsko vojsko in štajerskimi ljudmi potekalo relativno miroljubno. Jasno, tudi zato, ker so Nemci pač obglavili inteligenco, da je ostalo samo bogo navadno ljudstvo. Ampak če si bil takrat bogo navadno ljudstvo in si bil lepo priden in tiho, se je čisto v redu preživelo. Moj oče je vedno rekel: v nemški vojski si vsaj vedel, pri čem si, pa še lačen in bos nisi bil! V kaotični ruski vojski pa ..."

Dobro, kaj pa razkošje, v katerem se je cerkev na račun svojih stradajočih ovčic zelo rada kopala in se še vedno rada kopa? Še kardinal Franc je v enem svojih predavanj pred desetletji navrgel, "da bi bila lahko cerkev malo bolj revna", potem so mi pa recimo v Vatikanu - unikum na vsej novinarski poti - šli dejansko zaračunavat akreditacijo! Medtem ko marsikateri zvesti faran hira v človeka nevrednih razmerah, pogosto poslušam zgodbe kolegov o nezaslišanem plazmatelevizorju, ki so ga videli v razkošnem stanovanju tega ali onega znanega slovenskega teologa, ali o tovornjakih, polnih prečudovitih antikvitet, ki so romali iz Ljubljane v kardinalovo novo vatikansko stanovanje? "Pri kardinalu Rodetu doma sicer še nisem bil, vendar ne verjamem ... Odkar poznam nadškofijo, je oprema približno ista. Na naši škofiji enaka zgodba ... Res, da so tudi posamezniki, ki s temi rečmi pretiravajo... Najdete pa tudi župnišča, kjer bi se zgrozili, da sploh lahko funkcionirajo v takih razmerah. Večina duhovnikov živi normalna, za slovenske razmere solidna življenja."

Čeprav bi se bila lahko, kar se mene tiče, debata na tej točki šele pričela, je bila ura tri četrt na šest in gospoda Ivana je že dalj časa potrpežljivo čakal neki drug novinar. Po poti dol po stopnicah sem mu skušal dati vedeti, da razumem, kako zoprno in nepravično zna biti, če kdo pred tvoj prag strese dve tisočletji potencialnih lukenj v sistemu in grehov neke celotne institucije, in da ga osebno skoraj nič ne krivim za vse našteto. Za slovo sem se spomnil neke njegove nedavne kolumne v Dnevniku, kjer je našteval atribute idealnega sveta, kakršnega si predstavlja: ena izmed postavk je bila tudi, da bi v takem svetu Mladina propadla, njeni avtorji pa bi živeli na podlagi minulega dela. Prav navihano sva se nasmejala ob misli, da se vsaj tu najini viziji idealnega sveta stoodstotno prekrivata.