Umetniški mizar

Je diplomirani grafični oblikovalec in je osem let delal po različnih agencijah: preizkušal se je v vsem mogočem. "Nato sem se znašel v zaporu," se je zasmejal Dejan Pfeifer. "No, v nekdanjem zaporu na Metelkovi. Tedaj, bilo je pred desetimi leti, je zavod za zaposlovanje podprl skupino ustvarjalcev pri tem, da si sami ustvarimo delovna mesta. Člani Kooperative SAMOROK, tako smo se imenovali, smo nabavili vrtalnik, tri žage in zagrabili." Eni so delali s kovinami, Dejan si je izbral les. "Zadeva je hitro zamrla, vsak je šel po svoje, jaz sem se našel v tem materialu."

Slišal je, da je eden najtežjih lesarskih izdelkov stol, ker je z njim težko izpolniti zahteve po udobju in estetiki hkrati. "No, potem pa sem si rekel, to je treba narediti." Ko je začel delati z lesom, ni vedel, kakšen obseg znanja se skriva, recimo, v eni sami mizi: ukrivljanje, skobljanje, brušenje ... "Najraje bi se učil pri kakem mojstru, kajti v Sloveniji imamo zelo dobro mizarsko tradicijo," je priznal petintridesetletnik, "a mi ni uspelo. Zato sem šel v popoldansko srednjo lesarsko šolo v Ljubljani, a ko sem mojstra kaj vprašal, mi je rekel: počasi, fant, bo že. Spoznal sem, da se moram učiti na svojih napakah."

Večkrat se je selil, pridobil licenco domače in umetnostne obrti, ki jo izdaja Obrtna zbornica Slovenije, nato še status samostojnega ustvarjalca in nazadnje spet pristal v samem srcu Metelkove. Prostore nekdanje vojaške pralnice tovornjakov je predelal v delavnico, ki je lahko po potrebi galerija. Na razstavah, ki jih pripravlja vsako leto, mu ljudje pogosto povedo, da ob njegovih izdelkih čutijo posebno energijo. "To je verjetno res, a tega ne znam znanstveno pojasniti." Ima pa svojo, nekoliko ezoterično razlago: "Če delam, recimo, mizo, to traja nekaj časa. Stalno se je dotikam in sem ves čas v stiku z njo. Zagotovo dam veliko energije v material ..." V industriji pa gre kos lesa skozi proces. "Hitro gre skozi in preveč je ljudi, preveč rok, da bi se napojil z energijo."

Zanj je pomembno, da v eni osebi združuje oblikovalca in izdelovalca, saj je sicer to v današnjem svetu čedalje večje porazdelitve dela prava redkost. Oblikovalci imajo za uresničitev svojih zamisli navadno šolane obrtnike. "Počutim se kot rokodelec," je dejal ob delovni mizi s petimi brusilnimi stroji, "a predstavljam se kot oblikovalec, kajti za večji del ljudi je rokodelec človek, ki dela stvari za vikende in koče." Samo ko je v lesu upodabljal žensko telo, se je počutil kot umetnik. "Sicer so bile neke mere, a drugače sem imel popolno svobodo ustvarjanja. Takrat ko si 'free' - takrat si umetnik." Pri izdelavi pohištva pa je svoboda omejena s funkcionalnostjo. "Iz lesa lahko narediš pravo znanstveno fantastiko. Vprašanje je le, kako funkcionalno. Zame je na prvem mestu funkcija, šele potem videz."

Dejan se pri oblikovanju zgleduje po perfekcionističnih japonskih mizarjih in skandinavskem dizajnu. Švedi, Norvežani, Danci in Finci zaradi vremena doma preživijo več časa kot zunaj in verjetno zato namenjajo toliko več pozornosti opremljenosti bivališč: naravni materiali, nepobarvan les, čiste linije in funkcionalnost. Najbolj znan proizvod skandinavskega oblikovanja za množično potrošnjo je švedska IKEA, ki pa Dejanu ni preveč všeč. "Priznam, otroku sem obljubil, da mu bom naredil lesenega konjička. Ker pa nisem imel časa, sem ga kupil v IKEI. Ročaj je že odpadel ..." Družina Dejana neizmerno podpira. "Nadja je tudi samostojna ustvarjalka, arhitektka, in sva že dolgo skupaj." Pravzaprav pogosto delujeta v tandemu: "Brez podpore družine bi bilo veliko težje." Živi v amplitudah: enkrat je dela veliko, drugič malo. "Če bi kdo na koncu leta pogledal moje finančno poslovanje, bi zagotovo rekel, da z mano ni vse v redu."

Gojenje lesa

Prof. dr. Niko Torelli, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije, je o umetniškem mizarju Pfeiferju v njegovem katalogu zapisal, da v Dejanovih rokah les ostane les in da zanj velja, da "poje tudi po smrti". Dejan trdi, da je les ves čas živ - tudi ko ga posekamo. "Recimo, ta kos lesa," je potrkal po mizi v lokalu, kamor smo se premestili na kavo, "je polakiran - in ne diha več. A še naprej živi. Lesu se ves čas dogaja - to je živ organizem. Ni tako kot pri plastiki." Najraje ima les sadnega drevja, ker je kot material pisan, grafično bogat že z razločljivimi letnicami: orehovina, češnjevina, hruškovina, jablanovina, sliva.

Na Blokah je podedoval gozdiček, a je od tam v delavnico prenesel le kako smreko. "Tam je smrekov in bukov gozd. Za bukev se ne spomnim, ali sem jo že kdaj uporabljal. Šolsko pohištvo in kuhinjske deske so najpogosteje iz bukovine, ker je vzdržljiva. A je dolgočasna - nima svoje zgodbe. To je tako kot bel zid. Z mavrico na zidu je drugače, a ne?" Material nabavlja pri slovenskih dobaviteljih. "Imamo srečo, da je v Sloveniji veliko lesa," pravi, ko mu telefon zabrni v blagi jazzovski melodiji. "Zame, ki v naravi preživim precej časa, je sploh pomembno, da imamo lepo in raznovrstno naravo."

Naravno pisane kuhinjske deske premaže z lanenim oljem. "Poskušam izobraževati ljudi, da se ne splača uporabljati sintetičnih premazov. Čim manj lakov na sintetični osnovi, čebelji vosek, rastlinska olja ..." Nikoli ne bo delal iz iverke. "Ker je to umeten material, ki ni obstojen, notri je veliko lepila in je kancerogen. Vsakič znova se čudim," se je nekoliko vznemiril, "kako je nekdo pripravljen dati za avto celo premoženje, čeprav v njem preživi povprečno uro na dan. V postelji je tretjino življenja, pa bo spal v najhujšem 'podnu', kar jih je." No, tukaj je tako rekoč tržna niša, zakaj potem ne bi v drage avtomobile vdeloval razkošnih intarzij iz lesa, recimo v prestavno ročico? "Saj ni problem najti izdelek, ki bi ga prodal, da bi zaslužil. S svojo pridnostjo, natančnostjo in marljivostjo lahko jutri začnem delati iz iverke, pa bom obogatel. Težava je v tem, da delaš, kar hočeš, in od tega še živiš. Če hočem zadovoljiti sebe, je videti krvavo. In to zaradi tega, ker se v Sloveniji ne da veliko na notranjo opremo."

Slovenski prostor ima po njegovem nizko raven kulture bivanja. "Gre za to, ali je pomembno, kaj te obkroža. Povezano je z izobraževanjem, ki se začne od malega. Zadnja leta se sicer stanje izboljšuje, a povedal bom primer." Ko je bil na dvainpolmesečnem izobraževanju na Finskem, je šel njegov učitelj popravit zelo star gugalnik. "Videlo se je, da je gugalnik star več kot sto let, dal je skozi marsikaj. Kaj bi se s takim kosom pohištva zgodilo v Sloveniji? Že zdavnaj bi letel na odpad. Tam pa ta gugalnik pomeni tradicijo, zgodbo, kakovost. Za lastnika bi bilo bogoskrunsko odvreči ga v smeti."

Dejan poskuša delati stvari na dolgi rok. Slogan enega od proizvajalcev pohištva, da je treba kuhinjo zamenjati na sedem let - se mu zdi grozljiv. "Težava masivnega pohištva je, da ga ljudje vidijo v kočah in na vikendih, potem pa se počasi neha. Da bi naredili miselni preskok - recimo sredi sodobne pisarne miza iz lesa -, to pa ne ..."

Njegovi kupci niso bogati Slovenci - srednji sloj, moški in ženske, mlajši in starejši. "Če kdo pride k meni, se najprej usedemo in imamo debato. Kaj je naročniku všeč, kakšne oblike, kakšne barve? Da se delati tudi s tropskim lesom. Dobro je, če vidim prostor, to, kakšne navade imajo ti ljudje, kako in na kakšen način jo bodo, recimo mizo, uporabljali." Potem nariše tridimenzionalne barvne skice in izračuna, koliko časa in materiala bo potreboval. "Spet se usedemo in zadevo predebatiramo."

V pogovoru deluje kot vljuden in mehak človek, a carinike na meji tika in dozdeva se mi, da pri svojih delih, ki si jih lahko ogledate tudi na http://www.petrov-petrov.si/drevo/, ne gre pod ceno. Ponuja jih še na umetniški tržnici Art market - ob poletnih sobotnih dopoldnevih, ko se v središču mesta ob Ljubljanici zberejo avtorji najrazličnejših obrtnih in umetnostnih izdelkov. Veliko pa je tudi popolnoma naključnih strank. "Presenetil me je par iz Švice." Poklicala sta ga z njegove razstave na ljubljanskem gradu, kjer je bila na ogled klop Tandem iz hrasta in oreha. "Presenetila sta me z vprašanjem, ali jo prodam. Dejansko sta plačala vnaprej, klop pa sem jima poslal z vlakom." Nazaj je dobil fotografije klopi v hiši. "Napisala sta mi tudi zgodbo, iz katere sem dobil občutek, kot da sem jima poslal v varstvo otroka, ki je zdaj v dobrih rokah. To je zelo lep občutek, kadar imajo ljudje tak odnos do mojega dela."

Izdelke, ki jih žigosa z japonsko pismenko - oznako za drevo -, poskuša spraviti tudi na tuje trge. "Ugotovil sem, da je treba za prodajo v tujini tam živeti ali imeti svojega agenta. A za zdaj sem srečen v Sloveniji. Toda nikoli ne veš, kaj te čaka jutri."

povezava