profil / Galerija, ki se skriva za galerijo

"Izhajam iz vasi, kjer je bil doma nogomet, iz Bilj pri Novi Gorici. Tam je zelo dobra nogometna šola za mlade in logično je bilo, da si šel hkrati v prvi razred in v vaški nogometni klub. Bili smo kar uspešna generacija, kar nekaj mojih soigralcev je bilo nekaj časa v prvi ligi, na primer vratar Nogometnega kluba Hit Gorica Mitja Pirih," pravi Primož Nemec, lastnik galerije Ganes Pratt, ki se sramežljivo skriva za že desetletja uveljavljeno in pomembno Equrno. Bil je nogometaš, še kar nadarjen. In to, kot pravi Primož, v družini, kjer so bili vsi umetniki. Ko reče vsi, res misli vse. Primožev oče Negovan je bil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev - aprila letos bi praznoval 60 let, jeseni pa bo 20 let, odkar je preminil. Mama je umetnostna zgodovinarka, njeni starši so bili ljubitelji glasbe, pevci v zborih, teta Ingrid je pianistka, sestrični po mamini strani Rene in Neda sta kiparka in igralka. "Tako da sem tudi zaradi tega pri sedmih letih začel igrati violino v glasbeni šoli in vedno me je zanimalo početje različnih stvari." Človeku so nekatere stvari položene tako rekoč v zibko, njega pa je nekaj sililo v nogomet. Še sreča, da je tam dalj ostal njegov nogometno veliko bolj nadarjeni brat Matjaž, sam pa je po najstniških letih videl, da ga žoga, pa čeprav je bil Hit Gorica eden najpomembnejših slovenskih klubov, vse manj zanima. In kaj ga je zanimalo? "Vedno me je bolj zanimalo, kaj je zadaj, za kulturo. Kaj je sploh umetnost in kako se umetniki sploh uveljavijo. Lahko bi rekel producentstvo, kulturni menedžment." Ko je bil še bruc, je v domačih krajih organiziral Mesto Mladih, festival, ki letos v Novi Gorici poteka že desetič. V drugem letniku gimnazije se je začel ukvarjati s teatrom. "Primorsko dramsko gledališče in goriška gimnazija sta imela dober dogovor o sodelovanju in imeli smo kar fino skupino, ki so jo sestavljali večinoma gimnazijci in je delovala v okviru Primorskega dramskega gledališča. Takrat sem od blizu dobil občutek, kaj pomeni delati v teatru, ker smo sodelovali s celotno ekipo, ki je bila tam zaposlena. Nekaj časa sem celo mislil, da bi bil režiser, pravzaprav sem precej resno razmišljal o tem, spraševal sem se, ali bi bil lahko dober. Vse skupaj pa mi je pomenilo bolj iskanje znanja za producentstvo. V četrtem letniku smo začeli delati predstavo in takrat sem stavil sam s sabo: če me predstava zadovolji, bom šel na sprejemce na akademijo, če pa ne, obrnem list. To je bilo zame vedno zelo enostavno. Vedno se držim svojih načel in delam tako, kot si pač zabijem v glavo. Nekaj se konča in začneš nekaj na novo, zamisli mi nikoli ni manjkalo." Predstave ni bilo. Zaradi prostorskih težav so morali spremeniti načrte. "Nisem izgubil vizije, volje, vedel sem, da bom še produciral, pridobil sem si nekaj znanja, ki je potrebno, da kaj izpelješ, torej doumel sem, da moraš veliko narediti, da kaj ustvariš, da tvoja vizija postane uresničljiva, vidna, sprejeta. Če govorimo o razstavi, sem spoznaval, kaj vse moraš narediti, da jo postaviš in jo potem primerno predstaviš javnosti, hkrati pa, kako organizirati koncert in nanj privabiti 2000 ljudi." Gre za dva različna načina, ampak dejstvo ostane: publika, ki jo sestavlja 50 ljudi, je v galeriji enako pomembna kot 2000 obiskovalcev koncerta. "Gre za interakcijo, ki me je vedno zanimala. Vedno sem raje gledal koncert iz backstagea, veliko raje sem ga doživljal na drugi strani in ne med občinstvom," poskuša pojasniti svoj odnos do kulturnega menedžerstva. Iz svoje novogoriške producentske zgodovine se najbolj spominja zadnje organizacije velikega kresovanja. Na travniku pred občino sta igrali skupini Zaklonišče prepeva in Zabranjeno pušenje. "Na koncu so odigrali štiri komade, dva benda hkrati na odru, spontano. To je spravilo publiko dejansko v delirij." Ampak Nova Gorica ni pravo mesto, posebno za kulturo, misli Primož, zato je po študiju ostal v Ljubljani. "Ljubljana je prvo mesto, kjer živim. Vezan sem na Bilje, Nova Gorica pa je bila zame nujnost. Ko sem bil še v Klubu goriških študentov, smo v klubu dobro delali, bil sem član fenomenalne skupine ljudi. Delali smo prostovoljno in s srcem. V tistih štirih letih, kar sem bil tam v upravnem odboru, sem nabral ne samo za faks, ampak za magisterij izkušenj." Potem se je naveličal delati kompromise, dovolj mu je bilo, da mora vedno privabljati številne goste, obiskovalce, dosegati pozitivno bilanco, da mora upravičiti strošek za kulturno prireditev. Zato se je začel oddaljevati od take študentske scene. Takrat se je v Ljubljani lotil projekta z zelo dobro ekipo, kot pravi, meseca kulture. "Tisto leto je bilo tako, da so približali teater študentom, kar je bilo prvič, in imeli smo dobro obiskane predstave, zunaj smo puščali po sto ljudi." AGRFT ima težavo, da je njegova dvorana premajhna in predstave ne morejo biti namenjene javnosti, ampak le prijateljem, staršem, profesorjem in tistim, ki so del teatra.

Ganes Pratt

Primož je hotel to preskočiti, ker se mu je zdel velik problem, da se študentje z akademij premalo kažejo s svojimi deli. In morda je ravno galerija Ganes Pratt nadaljevanje tega, da mladi avtorji lahko pokažejo svoja dela. "Prva, ki me je vprašala, zakaj ne odprem galerije, je bila moja 'soseda' iz Equrne Taja Brejc. To je bilo sredi leta 2005, ko sva bila z Jašo na sestanku za usklajevanje detajlov za njegovo samostojno razstavo. Potem sem po čistem naključju našel prostore na Gregorčičevi 3, vse se je začelo tam. Odločil sem se zelo hitro, septembra sem o tem začel razmišljati, novembra pa sem že našel prostor. Zaradi prejšnjih lastnikov se je nekaj zapletlo, ampak 25. aprila je bila že prva razstava Bad girls & Bad boys." In kdo so poredneži? Jaša, Meta Grgurevič, Jasmina Cibic, Ištvan Išt Huzjan, Viktor Bernik, Sinone Settimo in Giorgio Andreotta Calo ter Urša Vidic so bili prvi, ki so se predstavili v galeriji. "Leta 2001 so v Benetkah, kjer so študirali, Jaša, Simone in Giorgio bili soustanovitelji petčlanske umetniške skupine Crash in Progress. Meta in Jasmina sta pa bili članici umetniške skupine Passaporta. Sledim jim nekako od leta 2003. Takrat sem se že odločil, da bom šel v to smer. Ne, ne, začelo se je že nekaj let prej, ko sem spoznal Jašo, on me je tistega leta pripeljal v Benetke, ker so potrebovali pomoč, dejansko je bil prvi umetnik Ganesa, ki se je potem spremenil v Ganes Pratt, zdaj je pogosto v vlogi mojega osebnega svetovalca."

Razstava je bila predstavitvena, celo postavitev je ekipo zadovoljila, čeprav mala zakotna galerijica ni prostor, ki bi bil sicer primeren za osem avtorjev. Je na meji tega, da avtorji še lahko dihajo. In kolikor je Primož stal za skupino, toliko je skupina stala za njim. "S prostorom je bilo zelo težko, jaz pa denarja skorajda nisem imel več, ker sem vse vložil v adaptiranje, saj ne da je bil prostor v slabem stanju, le galeriji ni bil niti podoben. Montiral sem nove luči in inštalacijo. Prostoru sem hotel dati dušo, svoj osebni pečat. Reševali smo tudi tla, denarja za tlakovanje pa nisem imel. Tako smo skupaj našli rešitev, da smo postavili tla iz kartona, čist material. To je postal trademark: uporaba poceni materialov ne kot nuja, ampak kot logična posledica neke ideje za premagovanje manka." Tako so tudi vse druge lanske razstave hkrati pomenile gradnjo galerije, saj tla zaradi netrpežnosti kartona stalno renovirajo, in s tem so avtorji dobili poleg sten še celotno galerijo, ki so jo prilagajali svojemu delu. V Ganes Prattu naj bi po nepisanem pravilu razstave stale pet tednov, vsakih šest tednov se predstavi nov avtor. "Lahko bi odpiral razstave tako kot večina na tri tedne in bi imel več avtorjev, več možnosti, da prodaš, ampak to bi bilo v nasprotju s konceptom, ki sem si ga zastavil," razlaga galerist, ki od vsake prodane slike dobi 30 odstotkov. "Nimam petdeset avtorjev, kar bi bilo po ekonomski logiki boljše, ker bi bila večja verjetnost, da bo nekaj od tega ljudem všeč. Veliko pomembnejše se mi zdi dolgoročno sodelovanje in razvijanje odnosov z manjšo skupino umetnikov." Koliko del proda, kakšno je sploh povpraševanje po delih mladih slovenskih slikarjev ...? Doslej je prodal kakih dvajset slik. Tudi v Nemčiji, na sejmu v Koelnu, kjer je aprila nastopil s svojo galerijo, je prodal dva kosa. "V Koelnu, na sejmu sodobne umetnosti, sem bil prvič. Hotel sem dobiti feeling in potrditev, ali je to, kar delamo, dobro, ali smo na pravi poti. In konec koncev, kakšne so možnosti mojih umetnikov, da prodrejo v tujino. To, da sem prodal dva kosa, dva Jaševa kolaža, je bil presežek pričakovanj. In to po kakšni ceni! Galeristi so se strinjali, da so stvari zelo sveže in zelo drzne." V Koelnu je razstavil še Jasmino Cibic, Viktorja Bernika in Meto Grgurevič. In čeprav gre za umetnike, ki so študirali v Benetkah in v Ljubljani, se mu zdi, da so bili veliko bližje Japoncem, Američanom in Angležem. Po njegovem gre za to, da so njihova dela bližje angleški kulturi, konec koncev tudi MTV-ju. "Prednost Benetk je bila, da se vsako leto zgodi, da postanejo za kratek čas del svetovne umetniške scene, na področju filma, arhitekture oziroma oblikovanja ali sodobnih umetnosti. Na teh bienalih se študentje zares učijo, ne na akademijah, kjer pridobivajo tehniko in se seznanjajo s tehnologijo, nad vsebino pa imajo pregled prek bienala. Kakorkoli, lahko rečem, da je bilo v Koelnu najboljše to, da se nisem sramoval ne galerije ne svojih umetnikov, nasprotno, počutil sem se kot svež veter, ki prinaša nekaj novega."

Letos gre s svojimi "poredneži" verjetno še v Berlin in mogoče še v London ... V Berlinu, ki je eden izmed pomembnih svetovnih centrov art scene, bi se rad primerjal s podobnimi malimi galerijami, saj je bil v Koelnu za deset let mlajši od vseh galeristov, in ti so imeli temu primerno manj drzne galerije. London pa je tako ali tako svetovno središče.

V zadnjem času je v svoje varstvo dobil še tri pomembne mlade slovenske umetnike. "Lahko bi rekel, da gre za drugo generacijo prattovcev, gre za tri umetnike, s katerimi sem želel delati, odkar imam galerijo, ne, še prej. Sašo Vrabič, Žiga Kariž in Mark Požlep pomenijo veliko potrditev našega dela, ja, vsega, kar je bilo letos narejenega. Verjetno so uvideli, da se tu dobro dela in da se bodo tukaj dobro razvijali." Razvijati pa verjetno pomeni tudi prodajati, saj pravih mecenov v naših krajih tako rekoč ni. Hkrati tudi ravno profiliranih kupcev umetnin še ne poznamo: "Verjetno imam srečo, da nekaj ljudi verjame v ta naš projekt. Prepričan sem, da se bo to prihodnja leta zgodilo, a se bojim, da bo za to generacijo že prepozno. Po mojem se bodo enostavno preselili v tujino. Nekaterim mojim umetnikom so se cene v zadnjem času dvignile tudi za sto odstotkov. Če gledamo cene iste generacije v tujini in če hočemo nastopati v tujini in tam postaviti ceno, moramo to ceno obdržati tudi doma." Primož kani z galerijo preživeti, ker misli, da je to edini način, da kot kulturni menedžer kaj zares naredi. Žal pač ne živimo več v časih, ko so umetniška dela kupovali tozdi, tako da je bilo socialno poskrbljeno za umetnike. Po njegovem je znal prejšnji sistem bolje poskrbeti za umetnost, tako da so bili ljudje veliko bolj seznanjeni z njo. Elitizma ni bilo toliko. Če so bili vsi enaki, je to pomenilo tudi, da so šli vsi v opero in na razstavah ni bilo občutka manjvrednosti. "Na otvoritvah poskušam narediti praznik kulture, vsak je dobrodošel, ne glede na to, koliko razume in kako ocenjuje, pa tudi če kdo pride k meni in reče, da se mu vse skupaj zdi mimo in brez zveze oziroma če kdo razstavo pohvali. Samo da izrazijo svoje mnenje, se mi zdi že super. Pri nas je premalo feedbecka. Novice so, ni pa tiste povratne informacije, recimo, da bi se bal, kaj bo kdo o tem napisal. Tak sistem se mora počasi vzpostaviti, kritika do avtorja in način poročanja se morata počasi vzpostaviti. Televizija ne more poročati o tem, zato bi to moralo obstajati v časopisih, ampak manjka resen kritičen časnik na tem področju, tako kot pri športu manjka Gazetta dello Sport," ugotavlja Primož Nemec, ki bi verjetno tako rad v posel vpeljal tudi različne ravni kakovosti likovnih del. Saj je jasno, da nekdo, ki se je odnosa do umetnosti učil v tako pomembnem ateljeju kot on, lahko trdi, da dobro pozna umetnike in njihovo delo. Ravno prejšnji mesec so v Biljah pri Novi Gorici odprli stalno zbirko kiparja Negovana Nemca, v ateljeju, ki je za slovenske razmere zelo velik. "Negovan mora biti na Primorskem, ker potrebuje velik prostor." In zase? Zase misli, da mora ostati v Ljubljani, vsaj še dve leti.